Dragi dedek Mraz

Na fotografijah iz otroštva sem, kot verjetno vsak otrok, najbolj vesel na tistih z morja in ko sedim v naročju dedka Mraza. Vedno sta mi bila všeč njegov debel zimski plašč z lepimi vzorci in vezeninami ter kučma. Zato ga imam še danes raje kot Božička, ki se je v mojem življenju pojavil dosti kasneje. Pri dojemanju in sprejemanju Božička tudi dolgo nisem mogel mimo tega, da je videti kot velika tuba kečapa, okrašena z vato. Velika prelomnica oziroma ovira v verovanju vanj je bilo tudi dejstvo, da nam je Miloš vsem sošolcem v drugem razredu osnovne šole pokazal revijo za odrasle, kjer se zagoreli, mišičasti Božiček zabava s silikonsko škratuljo. Grozen pristanek na realna tla. Kot otrok sem seveda bil vesel, da mi tudi mož v rdečem prinaša darila, ampak nekje sem se še vedno bolj veselil dedka Mraza. Tudi njegovo ime je že po zvenu lepše, ima celo svojo pesmico in vsako leto znova je potrdil svoj obstoj in dokazal, zakaj je največji frajer daleč naokoli - z gondolo se je pripeljal s Pohorja! Zdaj pa naj kdo, če mu uspe, pojasni in dokaže malemu Juriju, da dedek Mraz ni resničen in da ni frajer? Še danes sem popolnoma prepričan, da je skozi okno z barvnimi lučkami okrašene gondole v oči pogledal prav mene in pomahal samo meni. Ne Tinčku, Matevžu in Sergeju iz centra, ne Denisu iz Nove vasi, ne Mitji iz Račjega sela, ne moji sestrični Sabini, ne, direktno in samo meni. V tej predstavi, ki jo je vsako leto uspel pričarati, sem mu takrat odpustil tudi tiste njegove pomočnike, razne zajčke, medvedke in lisičke, za katere se je videlo, da so od mene starejša in v te živali preoblečena dekleta. Tega mu seveda nikoli nisem upal povedati iz več razlogov – kdo sem jaz, da bi mu govoril, kdo so lahko in kdo niso njegovi pomočniki. Tega si v resnici ne bi nikoli upal na glas povedati, ker mi otroška logika tega ni dopuščala in ker nikoli ne veš, ali pomočniki vseeno niso resnični in mogoče res posedujejo neke čarobne, nadzemske moči. Vse to bi se lahko seveda izrazilo v tem, da ne bi dobil daril, tako da se raje ne igraj, niti ne poizkušaj. Ker to, da ne bi dobil darila, je tako ali tako največja katastrofa, ki se otroku lahko zgodi v decembru. Bedno, do konca. Skoraj tako, ko mi je Miklavž vedno poleg orehov pustil še šibo. Zakaj že? Mama se je potem trudila pojasniti, da je razlika med srebrno in zlato šibo, ampak že zaradi tega mi je Miklavž šel na živce. Po nepotrebnem je težil z nekim vejevjem in moraliziranjem v obliki šibe, opozarjal, da sem vedno lahko še bolj priden, namesto da bi me samo obdaroval. Dedek Mraz pa ni pogojeval. Ne, ne. Njemu si v pismo napisal želje in mu zagotovil, da si bil priden. Če nisi bil čisto prepričan o tem, si ta del napisal malo hitreje, da ni preveč peklo v majhnem srcu, ker si je malček prikrojil resnico, in potem mu je ptiček to odnesel na Pohorje. Zgodba končana.

No, v resnici je končana na silvestrovo, ko pride in pusti darila pod jelko. Seveda sem imel idejo, da ga bom dočakal, ko bo darila postavljal pod jelko, ampak se mi je ta plan izjalovil že nekje okrog devetih prejšnjega večera, ko sem zaspal. Ni problema, drugo leto poizkusim še enkrat, starejši ko bom, lažje bo, starejši so vedno dlje budni, pa še ognjemet bom videl. Sem se pa zato naslednje jutro zbujal (po pripovedovanju mame, ki ji v tem primeru lahko pripišem vsaj 30 odstotkov možnosti, da pretirava), ko je bilo zunaj še temno, z izgovorom, da me lulat in da moram zato iz postelje. Spomnim se, s kakšnim navdušenjem sem šel zelo tiho iz stranišča okrog kuhinje, mimo jedilnice do dnevne sobe in pod jelko zagledal silhuete sreče, darila. Ni bilo lepšega prizora. Takoj zatem sem seveda ocenil velikost paketov, da bi videl, ali je moje želje dedek Mraz uslišal. Hitro sem znal presoditi, ali sem na dobri poti. Nekatere oblike paketov so mi dale vedeti, da je spet razmišljal nekaj po svoje, da se v katerem izmed paketov skriva nekaj tako dolgočasnega, kot je nova pižama, ali še huje, kakšna nova spodnja majica ali pa nogavice. Zakaj že? Vse to že imam, zakaj je potrebno, da imam bombažnih izdelkov še več, ni bolje, da dobim samo to, kar hočem? No, naj mu bo, vsaj pozabil me ni. Mogoče pa za vsem skupaj stoji tisto dekle, oblečeno v medveda, ki je začutila, da vanjo ne verjamem, in se mi je maščevala? No, kakorkoli, pusti to, zdaj je, kar je. Vedno sem še pogledal, kakšen kup je pod jelko na sestrini strani, in na hitro primerjal, koga ima dedek Mraz raje. Količina za mamo me ni zanimala, tako pač je, to ni njen praznik, dedek Mraz je za otroke, prav ji je, kaj pa je odrasla, sama si je kriva. Saj je imela možnost, da tega ne stori, tako kot Peter Pan. Odrasli pač.

Potem sem po prstih odhitel nazaj v posteljo in preživljal strašne muke, ko sem se delal, da spim, medtem ko je v meni vrelo, kdaj se bodo tudi drugi prebudili, da bomo končno lahko začeli odpirati darila. Mogoče mi je uspelo zakinkati še kitico ali dve, potem pa sem vstal in z glasnim odpiranjem vrat, ponovnim obiskom stranišča in najbolj glasnim umivanjem obraza na svetu dal vedeti, da sem buden in pripravljen. Mislite, da sta sestra in mama potem takoj vstali? Ne! Spali sta dalje. Morda sta res bili utrujeni in sta potrebovali počitek, ampak to se ne dela, ne zdaj, ne danes! Mučnemu čakanju še eno uro ob risankah na televiziji in do takrat vsaj trikratnemu težkanju vseh paketov je konec naredil zvok vrat, ki je pomenil, da je mama vstala. V tem trenutku me je malo raketo odneslo okrog vseh vogalov, da sem ji ob glasnem kričanju in nedihanju zaradi vznemirjenja poročal, da je bil dedek Mraz pod našo jelko! (Intermezzo - kot protidokaz Božičku je govorilo tudi dejstvo, da v bloku nimamo dimnika in v stanovanju ni kamina. Jasno mi je bilo, da skozi sireno na bloku, ki vsako prvo soboto v mesecu tuli, ne more priti. Tudi kolačkov in mleka mu nismo nastavili.)

Mama se je potem seveda veselila in govorila: "No, saj sem ti rekla, da bo prišel." Kar je res; od trenutka predaje pisma ptičku nisem bil nikoli povsem prepričan, koliko je dedek Mraz verjel mojim zagotovilom o stoodstotni pridnosti čez celo leto. Mama je potem šla v drugo fazo. Spraševati je začela, ali mislim, da so vsa darila na moji strani jelke res zame. Ni razumela, da je njen sin že dve uri buljil v vse zavite pakete, da ima vse preštete in da ve, komu kaj pripada. Ampak s tem, da je mama budna, se odpiranje daril vseeno še ni začelo. Počakati je bilo treba še na sestro, ki je še vedno spala. Ja, nič, dve možnosti sta. Ali začnem zganjati hrup, da jo prebudim, ali pa jo kar prebudim. Ni važno, samo stori nekaj, Jure.

Ko jo končno vržem iz postelje, jo takoj zvlečem k jelki in jo kot mlajši brat teroriziram, da naj začne odpirati darila, da jih bom seveda lahko tudi jaz. Zato sva vedno na vseh slikah pod jelko s sestro v isti izvedbi. Jaz že cel nasmejan in buden, ona pa še vsa pomečkana, direktno iz postelje in spanca. Pa kaj, trgaj papir, dedek Mraz je bil pri nas!

Vsako odpiranje daril dedka Mraza se je potem razvilo drugače, ampak skoraj vedno pa je prinesel kakšno stvar iz pisma. Živa legenda s Pohorja!

In letos se bom vseh teh dogodkov prvega januarja spomnil še enkrat. In z nekim otroškim pričakovanjem čakal, kaj mi bo prinesel. Mogoče pa mi tokrat uresniči vse želje, to bi bilo noro!

P. S. Lepe praznike, srečno novo leto, mogoče je malo zgodaj, ampak vsaj ni november. Imejte se radi.