Nekaj je moralo iti Američanom prav prekleto narobe na drugi strani sveta, v Vietnamu. V državi, kjer so jih pred slabega pol stoletja po dolgotrajni vojni prav grdo naklestili tamkajšnji vietkongovski komunisti, je nameraval ameriški predsednik Donald Trump doseči odmevno diplomatsko zmago. Končalo se je klavrno; s severnokorejskim voditeljem Kim Jong Unom sta odvihrala vsak po svoji poti dve uri prej, kot je bilo predvideno, v spomin na lepe trenutke prvega dne druženja pa je ostala le skrbno pogrnjena miza za gurmansko delovno kosilo, katerega jedilnik je bil skrbno pripravljen mesece prej.
Toda zdi se, da je bil jedilnik ena redkih dobro načrtovanih stvari. Dvostransko srečanje državnikov, ki sta se prvič sešla junija lani v Singapurju, je bilo dolgo napovedovano, a očitno slabo pripravljeno. Redki obiski predsedniških pribočnikov pri predstavnikih druge strani v politiki pač niso dovolj, da bi bili zagotovilo za uspeh v tako delikatnih zadevah, kot so pogajanja med državama, ki sta si še pred dobrim letom grozili z raketami in jedrskimi bombami. Tudi Trumpovo vztrajanje, da je genij improvizacije in instinkta, ki ne potrebuje priprav niti na najzahtevnejše državniške projekte, se je (znova) izkazalo za lažno. Sestanek s Kimom ne samo da ni pomenil koraka naprej, bil je stopicanje na mestu ali celo korak nazaj. Čemu? Komaj 35-letni severnokorejski voditelj, ki pa je v primerjavi s Trumpom pravi politični veteran, je namreč želel, da ZDA končno zmehčajo, če ne umaknejo sankcije proti njegovi obubožani državi, ki je na robu nove velike lakote in mora prosjačiti za pomoč pri Združenih narodih. Toda očitno je Trump eksplodiral, četudi bi lahko vsaj poslušal in razmislil. V Singapurju se je na lanskem prvem, zgodovinskem srečanju Kim zavezal, da ne bo več razvijal in preizkušal raket ter jedrskega orožja - in obljubo je vsaj deloma držal. Ni bilo novih testov raket, ki so pred tem letele tudi čez Japonsko, ni bilo potresov po preizkusih atomskih bomb. Celo nekaj podzemnih proizvodnih kapacitet je pompozno, pred očmi tujih novinarjev uničil, četudi ne vseh. In ZDA? Nič. Sankcije, ki stiskajo Severno Korejo za vrat, so ostale v veljavi.
Trump očitno ne razume, da je politika zmeraj nekakšen daj-dam