Država in državljani

O knjigi se javno debatira dvakrat na leto, ob knjižnem sejmu v začetku zime in ob spomladanskih dnevih knjige. Folklora je, da se ob teh prazničnih prilikah potarna o vsakodnevni bedi objekta, ki ga ti dnevi malikujejo. Ampak naj je še tako zlajnano, vse je res in vsako leto hujše je. Založniku in piscu Samu Ruglju se je knjigarnarka sredi Ljubljane zadnjič potožila, da bi vsakogar, ki sploh vstopi v knjigarno, najraje objela. In ne, knjigarne niso prazne, ker bi vsi kupovali na spletu, prazne so, ker sploh ne kupujemo. V zadnjih desetih letih se je promet panoge knjižnega založništva prepolovil - s 120 na 60 milijonov -, škoda pa se je večkratno pomnožila. Ker se je prodalo vse manj dobrih knjig, se je izdajalo vse več šunda. In ker se je prodalo vse manj knjig, so knjigarne pač postale trgovine z mešanim dekorativnim blagom in tako v njih res več ne najdemo knjig. In česar ne najdemo, počasi tudi več ne iščemo. Podobno je nenehni krizni menedžment opustošil medijske vsebine in medijski trg. Med letoma 2012 in 2016 je prodana naklada tiskanim dnevnim časopisom padla za 27,7 odstotka. In ko smo že pri knjigah in medijih: ta torek, na svetovni dan knjige, razglašena deseterica za letošnjo nagrado Kresnik za najboljši slovenski roman je še en žalosten izkaz vloge medijev pri siromašenju knjižnega polja - mediji tudi v tej obliki ne ponujajo več kritiške refleksije, ampak propagirajo tiste knjige, ki jih najbolj forsira tudi založniška prodajna mašinerija. V družbenokritičnem diskurzu bi se reklo, da ne služijo več javnemu dobremu, ampak kapitalu. Ampak glej, založniški in medijski kapital vseeno vztrajno kopnita.
Svetovni trend na slovenskih tleh že sam po sebi posebej dobro uspeva. V tem, kako malo knjig in tiskanih medijev kupimo, smo rekorderji in naši rekordi se ne popravijo niti ob koncih splošnih kriz, ignoranca je postala tako družbeno sprejemljiva, da so se nekupci v zadnjih letih celo nehali izgovarjati na to, da so knjige predrage. Ob tem pa popularnim tokovom izčrpno pomaga tudi slovenska država. Založništvo je prepustila trgu, regulira pa ga s kozmetičnimi popravki. Subvencije, ki jih namenja izdajanju kakovostne knjižne produkcije, so se znižale za 30 odstotkov, sredstva za odkupe knjig v knjižnicah pa za skoraj polovico. Tudi množičnih medijev - razen javne radiotelevizije - država ne podpira. Ko jih je, pa jih je po principu politične uravnilovke in ne kakovostnih presežkov.