(FOTO) Doma pri patru Karlu: Kar duši življenje, je treba znati izsmejati

Tam nekje v Primožu pri Ljubnem se svet postavi pokonci. Opa, stvari se bodo začele dogajati, vidim napisano na obrazu fotoreporterja Saša. Kako voziti po ozki cesti, na debelo obloženi z ledom, navkreber, kako navzdol? Kaj mora vedeti vsak voznik o vožnji po ledu? Me ne zanima, s sovoznikovega sedeža že spremljanje grap levo in desno zadostuje za dogajanje. Da le ne pripelje kdo nasproti ... Seveda pripelje. Videti je kot problem na kubik ... pa se izkaže, da ni.

Na poti k patru Karlu Gržanu sva, poradovedniti, kaj počne in kje to počne. Od prvega srečanja, ko je v dolini Gračnice odkril številna neznana gradišča, starodavno megalitno svetišče, umeščeno v prostor po zvezdnih koordinatah, in je nastala knjiga V znamenju Oriona in nas opozorila na staroselsko sposobnost čutiti in se zavedati povezave neba in zemlje, mineva petnajst let. V tem času je postavil na knjižno polico svoja temeljna dela: Le kaj počne Bog v nebesih, ko je na zemlji toliko trpečih?, Vstanimo, v suženjstvo zakleti!, 95 tez, pribitih na vrata svetišča kapitalizma za osvoboditev od zajedavskega hrematizma in njeno nadaljevanje 95 tez za izhod iz slepe ulice vzgoje in izobraževanja. Tik pred izidom je knjiga, ki je nastajala zadnji dve leti, Ta krasni nori svet.

Konjski Vrh je naselje samotnih kmetij na južnem pobočju Travnika, ki sega navzdol vse do Savinje. Nadomorska višina: okoli 800 metrov (po občutku). Površina: nekaj manj kot 13 kvadratnih kilometrov. Število prebivalcev: 128 (po podatkih iz 2019.). Eden od njih je pater Karel Gržan, "z radostjo duhovnik in s ponosom kmet", kot kajkrat reče. Pa pisatelj, publicist, mislec, zaupnik, tolažnik, filantrop, raziskovalec starih civilizacij, ozvezdij, preiskovalec sodobnega časa, v katerem je človek vreden toliko, kot je uporaben ... Doktor znanosti. "To pa kar pusti, ker nam doktorji znanosti zdaj delajo sramoto," odreže. In ne rečeva več nobene o zadnjih dveh letih, ko se je spremenilo vse okoli nas. In marsikaj med nami.

Zveni trapasto? Tudi videti je bilo tako

Ampak to se zgodi kasneje. Presenetljivo hitro se pokaže prava od "samotnih" kmetij v snegu in, ja, Karel Gržan naju čaka na dvorišču. Vedno je tako - če se napoveš, te bo pričakal pred hišo. Med hišnim pragom zgoraj in avtom spodaj pa spet sto metrov lepo rejenega ledu - moji McKinleyjevi pohodni čevlji se kažejo približno tako prikladni, kot bi lahko bile tudi Bossove balerinke.

"S pingvinjimi koraki, s pingvinjimi," nama kliče pater.

Takoj se spomnim nasveta nemških zdravnikov iz nekega leta, ko so imeli zgoraj na severu zaradi poledenelih pločnikov pravo epidemijo zlomov. Med normalno človeško hojo je telesna teža razdeljena na obe nogi. Na ledu lahko takšna razporeditev teže mimogrede pripelje do zdrsa in padca. Da bi posnemali bolj stabilno hojo mojstrov na ledu, pingvinov, je treba trup nagniti naprej, tako da se težišče telesa prenese na sprednjo nogo, dati pete skupaj, prstni del nog pa vsakega v svojo smer. Potem so na vrsti kratki počasni koraki. Zveni trapasto? Tudi videti je bilo tako. Za dobro mero dodam še trapasto vprašanje: Kakšna je zima na Konjskem Vrhu?

"Čudovita. Ni letnega časa, ki bi se ga bal. Človek se boji tega, česar ne pozna. Morda sem prvo leto čakal zimo z nekaj negotovosti, kako bo. So mi rekli, da so tukaj posebne razmere - v tej moji dolinici je zaradi dveh potokov še bolj mrzlo kot pri sosedih tam čez, kar par stopinj razlike je. Potem pa pride zima s snegom in ledom in ti si del stvarstva, del narave, in kar je okoli tebe, te podpre, če si odprt za vse. Če pa živiš še naprej zaprt v svoj sistem varnosti, te seveda marsikaj ogrozi. Tukaj so najprej prijazni sosedje pa drevesa, ki ti dajejo les in toploto, so živali, s katerimi delim vrt, za vse je dovolj, so mnoge prisotnosti, zaradi katerih - čeprav ne živiš sredi ljudi - nisi nikoli sam. In bolj ko so razmere ekstremne, bolj začutiš moč povezanosti, ki te drži pokonci."

Sosedje? Edino, kar mi doseže pogled, je zapuščena hiša tam čez potok, ki se seseda vase in kaže vse znake, da bo zdaj zdaj mrknila. Sosedstvo ima nedvomno tukaj druge razdalje - prvi sosed ni čez ograjo, še manj čez hodnik. V resnici pa veliko bliže ...

Vsak dan mašuje v Solčavi ali Lučah. V nedeljo trikrat. Tudi pozimi? "Če pade dež in gre po njem temperatura pod ničlo, takrat je vse kot eno samo gladko steklo in ne moreš v dolino, seveda. Na snegu pa se naredi ledena skorja, ki se prelepo iskri v soncu."

No, danes jo je sonce pobrisalo stran.

"Zdaj se da hoditi, sicer s pingvinjimi koraki in s potrebno pozornostjo. Na to me vsako leto opozori moj prvi padec - takrat si rečem, da se začenja čas, ko mora biti korak previdno umirjen."

Trgovina? Zaloge? Zmanjka tega, onega? Kaj potem?

"Jaz sem tukaj, kot so bili ljudje nekoč. Torej imam svoj vrt, pridelam zelo veliko fižola, ker ga obožujem, graha, ker ga obožujem, čebule, ker jo obožujem, česna, redkve ... in če imaš to, imaš vse. Popražim čebulo, poleti v kombinaciji z gobami, pozimi s fižolom ali kakšno drugo zelenjavo. Nisem kakšen kuharski spretnež, ampak tisto, kar si pripravim, je preprosto in okusno. Mesa si sam nikoli ne pripravljam. Ne, nisem vegetarijanec. A če ne bi živel v povezanosti s tukajšnjimi domačini, ki me povabijo pod svojo streho in tudi za svojo mizo, iz etičnih nagibov ne bi jedel mesa. Kot ugovor proti nedopustnemu trpljenju živali, ki jih zlorabljamo za svoje zrezke. Mesa ne pogrešam, rad imam zelenjavo, in če vemo, da fižol nadomesti marsikaj, kar ima meso, zakaj bi segal po življenju svojih sopotnikov? Človek ima v resnici zelo majhne potrebe in mnoge nepotešene potrebe v srcu nadomeščamo s prepolnimi vozički v trgovini, ker bi tako radi življenju nekaj dodali. A največ mu dodamo, ko se odpremo v pristnost odnosa. Narava nam pomaga, da se vrnemo k sebi, živali pomagajo ... Ker žival te išče in zazna vedno v tvoji resničnosti. Ko preprosto si to, kar si. Ko se ni treba skrivati za narejenostmi, znamkami oblek, za titulami, igranji pričakovanih vlog.

In to sožitje s sosedi ... Ko so pri meni posebne razmere in bi potreboval pomoč, da denimo zmeljemo slamo za gospo Kapro, že imajo ta utrip, pokličejo: 'Karel, kdaj bomo mleli slamo za Kapro?' To je tako prijetno sožitje." Seveda pa nikoli ne smeš imeti nadstatusa, vzvišenosti gospoda župnika, vzvišenosti svete uniforme, ampak status bratstva, sobivanja, dopolnjevanja, sodelovanja, sočutenja, doda. "Drug drugemu smo kot stebri, ki se podpremo, ko je breme težko."

Saj res, kje pa je Kapra? Od hleva sem je slišati zadovoljno prhanje, korenček v moji roki je nedvomno opažen in zahtevan. Njen prostrani življenjski prostor je trenutno zožen na hlev in manjši pokrit izpust. "Zaradi ledu, ja. Ker se lahko poškoduje, če ji zdrsne."

"Pa saj nekaj boš že lahko povedal ..."

Kdor pozna patra Gržana, ve, da potrebuje v življenju velike zaplate samote in konjsko družbo v njej. Zdaj je že leta to Kapra, do svoje smrti je bil ob njej še Batost. Miselno živi Gržan zelo intenzivno, o tem ne nazadnje govori njegovih več kot trideset knjig, in življenje mu je že parkrat pokazalo opozorilno rdečo luč: nekajkrat s pregorelostjo, popolno fizično izčrpanostjo in slednjič z možgansko kapjo pred dvanajstimi leti, ko se je zbudil ohromljen po polovici telesa in nezmožen govoriti. Ko je miselni napor začel sestavljati s fizičnim delom, pravi, ga je to rešilo. Brez stika z zemljo in hlevom bi se težko soočal z miselnimi izzivi. Prizemljenost je pomembna. Gleda v presežnost in kida gnoj v hlevu. Dobro se počuti v "štalnih cotah". Kapra ni ne za ježo ne za delo, ampak za druženje, za ravnovesje. Dve bitji, dve duši v odnosu, pravi pater Karel.

Dve duši? Se to ujema? Cerkev živalim odreka dušo, a ne? Ni duše in tako tudi ni posmrtnega življenja za živali ...

"Stvarstvo nosi pečat Stvarnika in zame je nedoumljivo jemati dostojanstvo notranje razsežnosti komurkoli, čemurkoli. Bog ne ustvarja površno, Bog ustvarja za odnos - tudi za notranji odnos. Sv. Frančišek Asiški je govoril o bratstvu, sestrstvu z vsem, kar nas obdaja. Odvzeti dušo živalim pomeni legalizirati brezdušni odnos do njih, čemur smo priče. Ljudje, ki imamo radi živali, pa prav dobro vemo, da imajo dušo. Ko živiš nekaj časa v samoti in se odpreš za stvarstvo, vidiš, da vse, kar te obdaja, valovi v odnosnosti, valovi naklonjenost, ki te krepi navznoter. Če živali ne bi imele duše, ne bi mogel z njimi vzpostaviti notranjega stika. In zato se mi zdi nedopustno, da bi rekel Kapri, da nima odnosa do mene, notranjega, čustvenega, intuitivnega. Kjer je naklonjenost, kjer je srce, kjer je ljubezen, je tudi Bog, pa kakorkoli ga imenujete ... Vesolje, Enost, Prasila. Mene sta prav moja konja v času rehabilitacije po možganski kapi najbolj terapevtsko spremljala. S predanostjo, varstvom, spodbudo … Ljudje so hoteli, da bi bil že kar funkcionalen, uporaben, pozabljali pa so spremljati temperaturo mojega čustvenega doživljanja. Še zdaj se spomnim situacije, ko so rekli, 'pa saj nekaj boš že lahko povedal ...', niso pa mogli doumeti, da takrat še nisem mogel govoriti in sem lahko samo izjecljal dva, tri stavke. In se čutil do konca zlorabljenega, ker ni bilo sočutenja, ampak samo misel o moji funkcionalnosti."

Ena od dobrih plati bolezni je bila, da mu je zdravnik predpisal mirno okolje, in takrat je bilo konec selitev od župnije do župnije. Podarjena mu je bila opuščena hribovska kmetija tu na Konjskem Vrhu, ki so mu jo domačini pomagali spraviti v red. Treba je dobro razširiti roke, da zaobjameš debelino zidov, vidim, ko sedemo za trdno leseno mizo.

"Zidana je iz kamna in blata, zato je tako prijetna," pravi Karel. In veliko veliko lesa, ki je prav tako prasnov, materia prima. Človekov stalni sopotnik od zibelke do truge. Kako, res, je s to samoto? Je nujnost zanj?

"Ja, ne le človeška bližina in vsebina, tudi samota je zame nujnost, ker me hrup in preveč vsega okoli mene odtuji od mene samega. Ko sem odtujen od sebe, sem tudi notranje nezaznaven do resničnosti tistih, s katerimi se srečujem. Verjamem, da niso samo v vesolju obnebja singularnosti, ampak, kot so rekli že stari Grki, tudi mi, kot mikrokozmos, odsevamo veliki makrokozmos in je tudi v nas obnebje singularnosti. Če nisi obrnjen samo navzven, če vstopiš v obnebje tihote in spokojnosti in se ne bojiš samega sebe v svoji pristni resničnosti, potem se na nek način začne prostor nagibati - kot bi rekel Cankar - v 'skrito kamrico srca', jaz rečem kapelico. To je v bistvu srčika našega notranjega jaza.

Moja "definicija Boga" je: moja bit v Biti bitij. Ko nisem tuj samemu sebi, sem v povezanosti s Svetim, notranje povezan z vsem, kar me obdaja na tem svetu. In to je največja prijetnost. Ne znam si predstavljati, da bi lahko živel v odtujenosti od sebe in igral pričakovane vloge, da bi ustrezal družbenim normam. Sem to, kar sem ... Čeprav se mnogi, ki me zagledajo, zdrznejo, ker sem videti kot gozdni mož. Domačini so me za 60. rojstni dan v lesu upodobili kot Bedanca, gozdnega moža, s knjigo v roki."

Mogoče Vitranca?

"Ne, kar Bedanca."

V roke lesenega patra so dali knjigo in rekli, zato, ker rad bere. "Vodo pa so napeljali tako, da teče iz mojega srca; zaradi srčnosti in sočutenja, so naglasili."

"Knjiga me je zdelala do onemoglosti"

S strastjo bere, s strastjo piše in raziskuje. Pred izidom je še ena knjiga, bolje rečeno, predhodnica knjige, ki še mora biti spisana: v njej bodo zbrane karte zvezdnih konstalacij in njihova preslikava na naša tla. "To je bilo petnajst let izjemnega raziskovanja. V prostem času mi je bilo ljubo razreševati uganke, uvideti koncept zvezdnih postavitev na terenu."

En človek umre, ena zvezda se prižge?

"Ko mi je Tone Pavček govoril o smrti svojega sina, je dejal: 'Na dnu strašne teme bolečine se počasi začne luščiti neka svetloba. V tisti svetlobi prepoznaš tiste, ki so odšli, a samo za videz oči, dejansko pa ostajajo s teboj. So s teboj in tudi ti nisi več samo tukaj, ampak si tudi onkraj.' Lepše je povedal kot katerikoli duhovnik."

Kartam bo sledila knjiga z vsemi obrazložitvami, ampak zanjo bo potreboval kakšna tri leta, pravi. Karte ozvezdij izdaja prej, da lahko ljudje tudi sami odkrivajo sledi starodavnih kultur, doslej večinoma neznanih gradišč v trikotu med Savinjo, Savo in Sotlo, ki z izjemno natančnostjo sledijo zvezdni razporeditvi. Dolina Gračnice je vsa eno samo megalitsko svetišče, sveti prostor davnih neolitskih civilizacij. Pohodniška Orionova pot (Jurklošter-Mrzlo Polje-Pojerje-Blatni Vrh-Puršnica-Marof-Mrzlo Polje-Jurklošter) močnih energij že obstaja, nanjo se lahko odpravite sami ali organizirano. Da bi spet znali, zmedeni od potrošništva, povezati zemeljsko in kozmično, da bi vsaj dregnili v svojo zaspano intuitivnost. "Izgubili smo občutek iskanja harmonije, ki jo nakazuje nebo; nebesno ali nebeško, vseeno je, kajti nebo je samo po sebi presežno," pravi Karel Gržan, ko na fasadi hiše pokaže iz solčavske cerkve preslikano sveto geometrijo, v katero so vkodirana gradišča Spodnje in Zgornje Savinjske doline.

Če bo teklo po načrtih, bo konec meseca izšel njegov Ta krasni nori svet. "Knjiga me je zdelala do onemoglosti, nisem imel več energije niti toliko, da grem po redkvico na vrt. Lani so kosili in sploh večino dela tukaj opravili moji bližnji - jaz sem ob pisanju skrbel le za redno kaplansko delo in za Kapro. Zdaj mi je že dva dni uspelo iti na sprehod, kar je izjemen uspeh. Če ne bi imel hleva, bi šlo moje zdravje spet v franže."

Knjiga - naslov je razberljiv, kajne - se loteva iger, skozi katere nas utirijo v manipulativni koncept delovanja: "naši" proti "vašim". Kako to lepše prikazati kot z igro šaha. Kraljevsko igro na leseni deski ali pa tudi na šahovnici sveta.

"Figure, ki jih vidimo na šahovnici, so figure, ki jih vidimo na sceni sveta. Resnični kralj pa ni na šahovnici, resnični kralj je tisti, ki se igra igro polarizacije, in v njegovi službi so tudi kralji in predsedniki, ki so pozabili, da so bili izbrani zato, da služijo kmetom, ne zoper njih."

No, tudi tisti kralj na šahovnici je samo našemljen kmet, pravi Karel Gržan, premika se lahko le za eno polje in vse figure ga morajo ščititi. "Kako lahko je to preslikati v svet: ljudstvo izbere, izvoli 'kralja' in ta se obda z vojsko, da ga ščiti pred ljudstvom. Kakšen paradoks! Vsaki figuri je natančno določeno, kako se lahko pravilno giblje. Samo tako in nič drugače. Tudi nam določijo, kako naj ravnamo, da bo pravilno; kako naj se pravilno 'gibljemo' na šahovnici sveta. In zelo težko se je odločiti, da izstopiš iz 'pravilnosti'.

Ko je padel nacizem, so se izvrševalci zločinov branili, da so delali po predpisanih zakonih. Tudi če je bilo v nasprotju z etiko, s človečnostjo - tako je bilo določeno z zakonom. 'Izvrševali smo naročena povelja.'"

Se vprašamo, kdo piše zakone? Katerim interesom služimo? Se vprašamo, ali so ti zakoni v konceptu človečnosti ali v kontekstu manipulacije in poslušnosti, sprašuje Gržan. "Se vprašamo, ali delamo po vesti, ki nam zmeraj pove, kaj je prav in kaj ni, ali smo zgolj slepo poslušni ob priročnem izgovoru, da samo izpolnjujemo predpise in zakone? Tako je bilo v času nacizma in tako je tudi v sedanjem času hrematizma - nedopustnega modela, ko večina ljudi v bolj ali manj suženjskih razmerah služi izbrancem - v katerem je kup krivičnih zakonov, ki dopuščajo neenakost, krivice, razslojevanje, trpljenje milijonov ..."

Otroke vadimo za boj med "našimi" in "vašimi"

"Ne bomo sojeni po zakonih, ampak po vesti. Tudi jaz ne bom pred Šefom presojen po tem, ali sem delal tako, kot mi je zapovedovala Cerkev, ampak po tem, ali sem delal po svoji vesti. Ali sem se sklonil k človeku v stiski, ali sem mu bil blizu tudi v njegovih slepih ulicah, ali sem mu znal stati ob strani, ali sem spregovoril, ko so se dogajale krivice, sprejemali krivični zakoni ... Ker če ne spregovorim, ko trpijo ljudje, živali in mati Zemlja, sem sokriv.

Moramo se povrniti k sebi. Obiskovalci preročišča v Delfih so na pročelju Apolonovega svetišča lahko prebrali imperativ, ki velja tudi danes: 'Spoznaj samega sebe ...' Svetišče predstavlja zunanjost človeka, njegovo figuro, njegov status, funkcije, vse, kar mu je družba pripela. Ko so vstopili skozi vrata v tempelj, so v njem videli nadaljevanje zapisa: '… in spoznal boš svet in Boga.' Ko boš prišel k svoji pristnosti, k človečnosti, boš blizu vsemu, svetu in svetemu. Ne pa na nivoju funkcij. Ko slišim ta 'doktor pater Gržan', me kar strese ... Sem kaj več s tem nazivom? Sem samo človek. In največ zagrenjenih ljudi sem srečal med doktorji znanosti, najmanj pa med kmeti. Če bomo drug drugemu vrednost dajali po funkcijah, po tem, kar smo navzven, nismo nič drugega kot navadne figure na šahovnici tistega interesa, ki želi, da se vse odvija po pravilih izključujoče dvojnosti in na našem dvobojevanju in slepi poslušnosti gradi svoj sistem prestiža.

Zadnjič sem v podružnični šoli vprašal tretješolko, kaj se igrajo pri telovadbi. Igro med dvema ognjema, je rekla. Princip izključujoče dvojnosti. Izberejo 'kralja' ene in 'kralja' druge ekipe in potem izmenično volita, koga bosta izbrala v svoje moštvo. Jaz sem disleksik, saj veste, skoraj bi končal v posebni osnovni šoli, kot takemu mi težave dela tudi prostorska orientiranost. Nisem za streljanje in zlahka me je bilo izbiti, zato sem bil zmeraj zadnji izbran v moštvo. In sem zelo trpel, ker sem se tako trudil, da bi bil 'normalen'. Potem smo seveda kričali in uživali, ko nam je uspelo koga iz nasprotnega moštva ven vreči. Padeš v igro, skozi katero ti postavljajo shemo tudi za kasneje. Otroke v procesu izobraževanja vadimo za boj med 'našimi' in 'vašimi', za religije in partije, v katerih bodo kot odrasli prepričani, da je njihova edina prava, vse druge pa je treba izbiti. Beseda izobraziti pomeni iz obraza slehernega izhajati, ga ovrednotiti v njegovi izvirnosti in ga opolnomočiti. Ne izbijati. Koncept dvojnosti, kjer vsaka stran pripisuje sebi velik plus in drugi strani velik minus, je dokončno zahojen. Ne model dvojnosti, polarizacije, potrebujemo model sodelovanja, ki vsebuje element tretjega, povezovalnega, 'božji delec', ki nas pelje k cilju - poglabljanju človečnosti.

Šah ni kraljevska igra, ampak je kraljevski tisti človek, ki vidi to igro polarizacije in reče: 'Ne, jaz se tega ne grem! Ne bom dopustil, da me uniformirajo na to ali ono stran.'

Moja resnica je samo moja spoznavna resničnost in še zdaleč ne resnica sama po sebi. Ta se budi v odnosu ljubezni. Ne pridobi se - ni si je mogoče prilastiti; ona nas vodi, če smo ljubeče odprti do drugih in drugačnih v prebujanju človečnosti. Za miselno evolucijo potrebujemo torej drugega in drugačnega. Potrebujem muslimana, ateista, kaj vem koga, da prisluhnem drugačnemu gledišču, mnenju, argumentiranemu, seveda, ker me bo osvobajal iz mojih miselnih ujetosti in konceptov. Verjamem, da stopamo v čas, v katerem bo raznolikost misli potencial, ki bo bolj cenjen kot samo pravilno ponavljanje, tako zaželeno v šoli."

Ko se v veži obuvam, se Gržan zagleda v svoje čevlje in reče: "Se mi je že nekajkrat zgodilo, da sem se pozabil preobuti, ko sem šel maševat, in sem komaj v zakristiji videl, da nosim 'štalne' čevlje."

Jaz, Čarli Čeplin je Gržanova knjiga zabavnih zgodb, resničnih prigod, ko je hotel najboljše, pa mu je kljub temu šlo vse narobe. Ko se je dal, denimo, prvič ozvočiti, da bi ga farani v cerkvi bolje slišali, pa je tik pred mašo moral še nekam in je vsa cerkev poslušala zvoke iz veceja. Pa ko je stopil pred oltar z irokezo, ki mu jo je visoko zalizal konj Batost; ta je namreč rad prežvekoval hrano, z gobcem naslonjen na patrovo glavo. V irokezo so bili vkomponirani tudi oves in koščki jabolka. Zakaj Čarli Čeplin? Dobil je vabilo na sprejem norveškega kralja na Ljubljanskem gradu, in ko so ga med drugim vprašali, kako naj ga predstavijo, je povedal, da je Karli in da je kaplan, kar je slednjič izzvenelo kot Čarli Čeplin. Nad kraljevskim povabilom so bili navdušeni tudi krajani in so mu priskrbeli frak, ki je bil ob tej priložnosti zaželeno oblačilo. Preozke hlače so počile na zadnji plati prav takrat, ko se je priklonil visokemu gostu, in razkrile bele spodnjice. Hitro je odšel s sprejema v bližnjo cerkev in ves sesut sedel v klop. Kar naenkrat se je zgodba prikazala v novi luči in sam sebi se je začel smejati tako glasno, da ga je neka gospa opozorila na spodobno obnašanje v cerkvi. "Najboljše komedije so predelane drame," pravi Gržan. "Srečen sem, da se lahko ironiziram, da se ne bojim srečati tudi s svojo nerodnostjo, neumnostjo in še marsičim. Smeh na svoj račun je balzam za dušo.

Ironizirajte. Naš čas je čas, v katerem so umrli politični vici, nimamo šal, v katerih bi se norčevali iz norosti politikov. Danes, ko je demokracija samo fikcija, moramo vse norosti jemati zares. Ironizacija pomaga k preseganju neumnosti, ki nam jih razlagajo kot umnosti. Vse, kar duši življenje, je treba znati izsmejati."

Stisk rok in - srečno.

"Pingvinji korak," spomni pater. In s kolegom odpingviniva do avta.

Vemo, da so današnje drame jutrišnje komedije? Saj vem, da vemo. Samo vzdržujem spomin, da vemo.