(FOTO) Makedonska Sylvia Plath, ki je bila po očetu Slovenka: Potres jo je sklatil, zdaj zvezda spet sije

Danica Ručigaj, za nekatere makedonska Sylvia Plath, ima sloves prve makedonske pesnice. Bila je namreč prva ženska, ki se je lahko v izrazito tradicionalni makedonski družbi pohvalila z natisnjeno pesniško zbirko. Njen prvenec Srebrne nočne igre je izšel januarja 1960, ko še ni bila stara 26 let. Druga zbirka, Ujetniki vetra, je dočakala natis že po pesničini smrti. Kdo ve, kaj vse bi še napisala, če ne bi skupaj z očetom Antonom Ručigajem in mlajšim bratom Kirilom umrla v usodnem julijskem jutru leta 1963, ko je Skopje prizadel strašen potres. Nanj še danes opozarja ura na stari porušeni železniški postaji, kazalca sta se ustavila 17 minut čez peto zjutraj.

Potres, ki je terjal več kot tisoč življenj in porušil na tisoče hiš, je splošno znan, le malokdo pa pozna tragično zgodbo prve priznane makedonske pesnice, rojene v Skopju v mešanem zakonu Albanke in Slovenca. Daničin oče Anton Ručigaj je prišel na začetku dvajsetih let minulega stoletja iz rodnega Kranja v Makedonijo kot kraljevi oficir in se v katoliški cerkvi v Skopju zaljubil v lepo Lucijo iz ugledne družine albanskih katoliških staroselcev. Pripadala je isti skopski etnični skupnosti kot deset let mlajša Anjezë Gonxhe Bojaxhiu, danes znana po vsem svetu kot mati Tereza.

Zgodbo s prešernovskimi in kosovelovskimi primesmi, vredno zamaha pisateljskega peresa, mi je te dni v prijetnem meščanskem stanovanju, polnem družinskih spominov, streljaj od skopskega parlamenta, pripovedovala Daničina sedem let mlajša sestra Zlatica Ručigaj Popović. Do nje me je pripeljala njena hči prof. dr. Danica Popović Monevska, strokovna direktorica skopske Univerzitetne klinike za maksilofacialno kirurgijo. Ime je, jasno, dobila po svoji veliko prezgodaj umrli teti, ki je bila Zlatičin idol.

"Vse življenje nosim s seboj spomin na tragično potresno jutro, ko sem izgubila sestro, brata in očeta, hkrati pa tudi na lepe trenutke, ki smo jih preživeli skupaj. Kot da poleg resničnega življenja živim še vzporedno življenje, v katerem so moja sestra, oče in brat vedno z menoj. Pravzaprav živim v albumih," je začela pripoved osemdesetletnica z odličnim spominom. Ta naju je najprej vodil v Kranj, v trdno, premožno rodbino Ručigaj, katere hiša v središču mesta nasproti cerkve še vedno stoji, na njenem pročelju pa spominska plošča z imeni štirih Ručigajev, Zlatičinega strica Ernesta, njegovih sinov Boža in Borisa ter strica Jožeta, ki jih je med drugo svetovno vojno pobil okupator. "Za svobodo izkrvaveli, tako piše na plošči," po slovensko pove Zlatica in nadaljuje v makedonščini.

Ljubezen v cerkvi

Eden od sinov Ručigaj, Zlatičin oče Anton, je v Makedonijo prišel veliko pred drugo svetovno vojno, po oblikovanju versajske Jugoslavije, Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev, kot oficir Kumanovskega polka. Ker v Kumanovu ni bilo katoliške cerkve, se je odpravil k maši v Skopje, v staro katoliško cerkev Svetega srca Jezusovega v središču mesta. Danes stoji tam muzej matere Tereze, ne po naključju, saj je bila mala Gonxha, Agnes alias Tereza, krščena prav v tej cerkvi, v njej se je tudi oblikovala. Slovenski vojak Anton pa je v tej cerkvi zagledal mlado Albanko Lucijo, ki mu ni ukradla samo pogleda, ampak tudi srce. Začel je redno zahajati k maši, potem pa se je opogumil, stopil do duhovnika in povprašal, kdo je mlada lepotica. Ko je izvedel, da je iz ugledne albanske katoliške družine, je duhovnika poprosil, da ju spozna. Kasneje se je v družinskem krogu smeje se spominjal, kako so pred njegovim odhodom v daljno Makedonijo starši v Kranju vili roke: "Zakaj odhajaš v tisto daljno deželo, med nam tuje ljudi ..." Hkrati mu je njegov oče položil na srce: Pazi na zdravje in na to, s kom se družiš, saj to o tebi največ pove, če pa si boš poiskal ženo, naj bo katoličanka. "Vse očetove želje je izpolnil," pribije Zlatica. "Ostal je zdrav, družil se je z dobrimi ljudmi in se poročil s prekrasno žensko, katoličanko, ki mu je vračala ljubezen."

Novopečena zakonca Ručigaj sprva nista načrtovala, da bosta ostala v Makedoniji. Nekaj mesecev po poroki sta se odpravila v Slovenijo, v Kranj, kjer je Antonova družina mlado Albanko, ki je postala gospa Ručigaj, lepo sprejela. S komunikacijo ni bilo težav, saj je Lucija v Skopju v okviru katoliške cerkve pri misijonarjih obiskovala nemško šolo, tako da je odlično obvladala nemščino, v pičlih treh mesecih pa se je že, tako nadarjena je bila, privadila tudi slovenščine. Ni in ni pa se mogla navaditi na novo okolje, tako različno od njenega domačega. Ko je mož videl, da žaluje za Skopjem, je sklenil: "Prav, če ti ne moreš živeti tukaj, pa jaz lahko živim kjerkoli, kjer živiš ti, torej greva nazaj v tvoj rodni kraj."

Tudi Lucijina albanska družina v Skopju je mladi par lepo sprejela. Bila je trdna in premožna, Lucijin oče je bil lastnik prvega evropskega hotela v Skopju, zgrajenega med gradnjo znamenite balkanske proge, in lastnik več hiš. Podjetni slovenski zet Anton, ki je pred vojsko doma v Kranju končal obrtniško šolo, pa je v Skopju odprl svojo obrt, strojno ključavničarstvo. Posel z ograjami in drugimi izdelki iz kovanega železa je odlično stekel, v štirih letih je zaslužil dovolj, da je postavil družinsko hišo, pozneje pa še drugo, z delavnico spodaj in stanovanjem nad njo, v znanem skopskem predelu Vodno. Okrog Ručigaja se je oblikovala družba Slovencev, ki jih je usoda zanesla na južni konec skupne države. Zlatica se očeta spomni kot nežnega, plemenitega človeka, ki je ohranjal stalne stike z rodno Slovenijo in nanjo vezal tudi otroke. "Z Danico sva v šoli vedno prepevali slovenske pesmi," se zasmeje in zapoje Moj očka ima konjička dva. Žal Anton ni imel časa, da bi otroke učil slovenščine, je pa ženi prigovarjal, zakaj jih ona ne uči albansko, ona pa mu je odgovarjala: Ne albansko - nemško in francosko, to morajo znati. Doma so sicer Ručigajevi govorili srbohrvaško in makedonsko, babica po materi pa je starejšo Danico še učila albansko, mlajšega Kirila in Zlatice ne več.

Avantgardistka, zaljubljena v staro Grčijo

Danica je po vojni obiskovala klasično gimnazijo. Zlatica se še danes spomni, kako je recitirala Homerjeve stihe v stari grščini. Bila je izjemno razgledana, izobražena, inteligentna, pravi. Grška kultura in mitologija, grški bogovi, dualizem božanske in človeške narave, vse to jo je navduševalo, ta svet ji je bil blizu. Še kot dijakinja je potovala po Grčiji in po vrnitvi ugotavljala: "Ko berem grške klasike, se počutim, kot da sem živela v tistem času in živim danes. Kot da nisem rojena leta 1934, ampak davno, kot da živim od vedno. Morda pa se mi to, kako stara sem, zdi zato, ker bom zgodaj umrla ..."

Leta 1958, ko je bila Zlatica še gimnazijka, je družino prizadel hud udarec, bolezen je vzela mamo Lucijo, staro komaj 58 let. Po materini smrti se je Danica potegnila vase, v magični krog knjig, pripoveduje njena mlajša sestra. "Brala je ruske in francoske klasike, potem se je obrnila k anglosaksonski literaturi, k T. S. Eliotu, Virginii Woolf, Johnu Steinbecku, Ernestu Hemingwayu. Zelo dobro je poznala tudi jugoslovanske pisatelje in s skupino makedonskih književnikov tudi gostovala v Ljubljani."

Pisati je začela še kot srednješolka. Zlatica se spominja, kako je starejša sestra včasih ponoči vstala, da spravi pesniški navdih na papir, ona, mlajša, pa se je v njuni skupni sobi pritajila pod odejo, da je ne bi motila. Ko je bila pesem napisana, je vstala tudi Zlatica, Danica pa ji je, svoji prvi poslušalki, stoje, kot vestalka pred svojim hramom, prebrala, kar je ustvarila.

Mlada pesnica je študirala jugoslovansko književnost. Ves čas je pisala in objavljala pesmi v literarnih revijah Sodobnost (Sovremenost) in Razgledi. Leta 1959 je dokončala svojo prvo zbirko. Takrat je bilo nasploh težko izdati knjigo, ženski v makedonski patriarhalni družbi, za nameček še pod komunizmom, ki je slavil socrealistično poezijo in pesmi o Titu, pa še toliko bolj. Toda Danica, ki je bila emancipirana in je živela boemsko življenje, je hotela biti enakopravna. Ko je januarja 1960 njena knjiga izšla, je postala prva makedonska književnica z lastno pesniško zbirko. Pred njo makedonska ženska pisava sploh ni bila pisava. Ustvarjanje žensk je bilo omejeno le na ljudsko slovstvo, v okviru katerega so določene žanre, recimo ženitne pesmi, uspavanke in žalostinke, izvajale izključno ženske, ki so med petjem tudi improvizirale, si sproti izmišljevale, tako opozarja v svoji lanski diplomski nalogi z naslovom Pesniški opus Danice Ručigaj Maja Kovač z ljubljanske Filozofske fakultete.

Vsekakor je bila Danica avantgardna pesnica, ki je s svojimi pesmimi, posvečenimi ženski, moško-ženskim odnosom, čustvom in zaznavam, ljubezni, obrnila nov list v poeziji tudi pri obravnavanju žensk v tem delu Balkana. Ni čudno, da je njen prvi recenzent vzkliknil: "Na pesniškem nebu se je pojavila nova zvezda Danica!" Seveda pa nova zvezda ni bila pri vseh svojih moških kolegih tako toplo sprejeta. Del že uveljavljenih piscev jo je dočakal sumničavo. "Jasno, dotlej je bila poezija moški posel, na ženske pesnice so gledali kot na redke zveri. Ampak Danice zaradi njenega močnega intelekta in širokega duhovnega horizonta niso mogli spregledati, svoje mesto je po smrti dobila tudi v antologiji makedonske poezije," poudarja Zlatica, še posebno ponosna na vzporejanje Danice z ameriško pesnico Sylvio Plath in na poudarek, da sta ti dve sodobnici na različnih koncih sveta napovedali novo žensko veliko pred francoskimi feministkami.

Drevo življenja

Danica, ki se je po končanem študiju zaposlila na makedonskem kulturnem ministrstvu, ki se mu je takrat reklo republiški sekretariat za kulturo, tam ni delala dolgo. Ko se je zgodil potres, je dopolnila komaj 29 let, njen brat Kiril jih je štel 26, oče Anton 65. Marija, Daničina in Zlatičina veliko starejša sestra, je umrla že davno prej, poročila se je bila med drugo svetovno vojno in umrla pri porodu. Tako je od Ručigajeve veje v Skopju preživela le najmlajša, leta 1941 rojena Zlatica. Leta 1963 je bila že poročena in ni več živela doma. Samo teden dni pred potresom je v skopski porodnišnici rodila prvo hčerko, Danico, in se z njo dan pred potresom vrnila domov. Vsa družina Ručigaj, Zlatičin oče, brat in sestra Danica, je še isti večer prišla pogledat dojenčico, ne da bi slutila, da je to njihovo zadnje srečanje. Oče in Danica sta se po obisku vrnila domov na Vodno, mlajši Kiril pa je nadaljeval praznovanje in se vrnil domov šele zgodaj zjutraj, kakšne pol ure pred potresom. Če se ne bi, bi morda ostal živ. Potres je novo večstanovanjsko zgradbo, v katero se je po ženini smrti preselil oče Ručigaj z Danico in Kirilom, porušil do temeljev, stara hiša Ručigajevih pa je ostala cela. V popotresnih ruševinah so našli tudi rokopisa dveh Daničinih pesmi. "Vračam se, da bi zaprla vrata," je zapisala mlada pesnica v eni do njiju.

Zlatico je življenje popeljalo v drugačne vode, kot ekonomistka se je zaposlila v Stopanski banki in bila nekaj let tudi direktorica njene kanadske podružnice v Torontu. Ko se je vrnila iz Kanade domov in ugotovila, da okrog pesnice Danice že lep čas vlada molk, je sklenila, da mora to spremeniti. "To je bila moja misija," pravi. "Zdaj mnogi pišejo o Danici, sama pa sem najbolj srečna, da je največjo podporo dobila od nove generacije." Pri tem sta ji bila v veliko pomoč novinar Sveta Stamenov in njegova žena Iskra Čolović. O Danici in njeni poeziji je izšlo več knjig, pri eni od njih je sodelovalo tudi slovensko veleposlaništvo, bivši slovenski veleposlanik v Skopju Milan Jazbec, tudi sam literat, pa je o Danici napisal esej. Po Danici Ručigaj nosi ime tudi nagrada, ki jo Društvo pisateljev Makedonije vsako leto podeljuje pesnicam za najboljšo knjigo poezije.

Daničine posamične pesmi so prevedene v več jezikov, tudi v slovenščino, vendar bi si pesnica najbrž zaslužila prevod celotnega opusa v očetov jezik. Čeprav se v Sloveniji z redkimi izjemami o makedonski zvezdi Danici ne ve tako rekoč nič, pa so poganjki na makedonski veji Ručigajevih z domovino slovenskega očeta oziroma dedka tesno povezani. O tem sem se prepričala, ko je Zlatica razgrnila predme družinsko drevo življenja od leta 1450 naprej in začela nizati podatke o slovenskih sorodnikih, mrtvih in živih, s slednjimi še vedno ohranja stike. Mimogrede je še s poudarkom navrgla, da je njena prvorojenka Danica svoja danes že odrasla dvojčka rodila v Ljubljani. Drevo življenja raste naprej.