(POGLED) Zahodni Balkan ostaja v širitvenih vicah

Neformalni vrh EU-Zahodni Balkan je bil gotovo vrhunec slovenskega polletnega predsedovanja Svetu Evropske unije (EU). Na Brdu pri Kranju so se zbrali vsi šefi držav EU, na čelu z odhajajočo nemško kanclerko Angelo Merkel in francoskim predsednikom Emmanuelom Macronom, če naj omenimo liderja dveh najmočnejših članic. Prišli pa so še voditelji šestih aspirantk za članstvo z Zahodnega Balkana. Tem je bila evropska perspektiva obljubljena že pred slabimi dvajsetimi leti, v Solunu leta 2003. A neformalni vrh na Brdu jim kaj več od tega tudi tokrat ni mogel ponuditi, razen morda terminološki popravek: iz zavezanosti evropski perspektivi v zavezanosti širitvenemu procesu.

Krivda za to, da se zahodnobalkanske države, torej Srbija, Bosna in Hercegovina, Črna gora, Kosovo, Severna Makedonija in Albanija, že dve desetletji nahajajo v nekakšnih širitvenih vicah, kot je nedavno pripomnil nekdanji slovenski zunanji minister Samuel Žbogar, je morebiti res deljena. Zahodnobalkanske države se v resnici obirajo pri reformah, čeprav je položaj pri tem od države do države različen. Zato je idealistična zamisel slovenskega predsednika Boruta Pahorja, da bi te države morda v EU prišle v ponovljenem velikem poku iz leta 2004, ko se je EU v deseterici novih članic priključila tudi Slovenija oziroma vsaj nekako istočasno. Menda najkasneje do leta 2030. Toda če bi na Brdu zapisali neko letnico, bi si s tem EU zvezala roke. Države kandidatke bi to utegnile zlorabiti. Kot je sprijaznjeno s tem na skupni tiskovni konferenci s predsednico Evropske komisije Ursulo von der Leyen in predsednikom Evropskega sveta Charlesom Michelom dejal slovenski gostitelj, premier Janez Janša, gre vendarle za pogajalski proces. {api_embed_photo_R30}713585{/api_embed_photo_R30}

Težave v raju

Vendar poglejmo na unijino stran. Že sedaj predsedujoča Slovenija se po osamosvojitvi ni brigala za del sveta, iz katerega se je menda izvila. Tudi prejšnji Janševi vladi za regijo nista kazali navdušenja. Vmes so nas v njej kot gospodarski in politični akterji prehiteli mnogi, čeprav naj bi šlo za naravno slovensko zaledje. Od kod torej zdaj tovrstno prebujenje Slovenije za Zahodni Balkan in njena menda iskrena advokatura za članstvo v EU? Najprej nemara zavoljo razprtij v EU, kjer poteka vse ostrejša debata, ali določene članice še spoštujejo demokratične institucije, vladavino prava, človekove pravice in svoboščine. Zadnje čase v nekaterih državah Višegrada skušajo te evropske vrednote prevrednotiti. Ni neopazno, da jim potuho daje Slovenija. Ki ima tudi sama vse večje težave z dojemanjem demokracije, vladavine prava, neodvisnosti institucij. Denimo, z neimenovanjem evropskih delegiranih tožilcev, z dojemanjem civilne družbe nasploh, s kaotičnim in kaznovalnim ukrepanjem v covid krizi, z neprimernimi komunikacijami z javnostjo ... In z demontažo javnih medijev, kot sta STA in RTV Slovenija. Prav slednje je na omenjeni tiskovni konferenci prišlo še posebej do izraza. Janša je na novinarsko vprašanje, kdaj bo njegova vlada znova začela financirati slovensko tiskovno agencijo STA za njen javni servis, odgovoril, da isti dan, ko bo njen novi direktor podpisal pogodbo z njo. In dodal, da tako določa zakon. No, čeprav bi vlada lahko financirala STA tudi po že obstoječem zakonu iz protikoronskega paketa. Zaplet s financiranjem STA pa je Janša tokrat pripisal "političnim razlogom" in ne skrbi za transparentno poslovanje, kot je veljalo doslej. Izmikanje ni ušlo predsednici Evropske komisije, ki je na odprtem odru ugovarjala Janši. Znova je izrazila "resno zaskrbljenost zavoljo nefinanciranja STA" in spomnila na pismo svoje komisarke Vere Jourove iz prejšnjega tedna. Ta je vlado spomnila na njene obveznosti, kar da je potrdilo tudi slovensko vrhovno sodišče. Janša se ni dal in je menil, da "odločitev sodišča ni takšna, kot misli Jourova".

Epizoda spora med Janšo in von der Leynovo na tiskovni konferenci samo potrjuje, da ima vse več držav članic težave z vladavino prava in da se v evropskih institucijah teh težav "v raju" kljub vsemu vse bolj zavedajo. In zavedajo se verjetno tudi, da se prav tako vse več zahodnobalkanskih kandidatk nagiba k tako imenovani iliberalni demokraciji. To upravičeno iritira tudi starejše članice EU, saj težava pri njih prav tako tli. Vprašanje, ki se iz vsega tega poraja, je, ali je treba dati tej opciji še večji zagon. Seveda ne, zato se širitev še dodatno odmika. Najmanj, kar bi bilo treba narediti, da se v povečani, razširjeni EU odločanje od soglasja vseh prevede v neko določeno, kvalificirano večino. To pa bo velik zalogaj.

Peklenska politika

EU je kljub temu glede demokracije Zahodnemu Balkanu že doslej gledala skozi prste, da bi le zagotovila stabilnost nekoč zadnjega vojnega območja Evrope. A spričo zadnjih incidentov na kosovsko-srbski meji pa v črnogorskem Cetinju, spričo groženj z razpadom BiH ji tudi ta politika stabilokracije nekako ne uspeva več. Že sicer je verodostojnost EU v regiji okrnjena. Pred leti je bil Kosovu že dvakrat obljubljen brezvizumski režim, a ga še ni. Severni Makedoniji je bil po spremembi imena obljubljen začetek pogajanj o članstvu, prav tako Albaniji. Vendar vsi trepetajo, ali bo bolgarski veto - nezaželeni bilateralni problem na poti do multilateralnega cilja - ostal tudi z novo vlado. Še se spomnimo, kako so slovenski diplomati mimo mikrofonov razlagali o peklu, v katerem se je znašla Slovenija, ko je zavoljo vprašanja meje blokirala pristopna pogajanja Hrvaške z EU. Kajti Bruselj je tedaj v ozadju Sloveniji pošteno zvijal roke. Slovenci tiste mesece, recimo, niso bili imenovani na najvidnejše funkcije v evropski institucionalni hierarhiji. Da bi pri Bolgariji Bruselj ubral tak pristop, ni slišati. Res pa je, da v Sofiji še nimajo operativne vlade, volitve so novembra. Lahko pa se tudi vprašamo, kako neki se nič ne zgodi, če Madžarska nekdanjemu makedonskemu premieru Nikoli Gruevskemu podeli azil, čeprav je za njim razpisana mednarodna tiralica. EU torej niti sama ni dosledna pri lastnih standardih. Kako spričo te dvoličnosti potem prepričati druge, da pa naj se oni držijo njenih standardov? {api_embed_photo_R30}713584{/api_embed_photo_R30}

A, ja! Evropska komisija je Zahodnemu Balkanu, ki skupaj premore okoli 18 milijonov ljudi, vendarle obljubila končanje dragega telefonskega mobilnega gostovanja in za naslednjih sedem let tudi podporo 30 milijard evrov razvojnega in naložbenega denarja. Od tega naj bi bilo devet milijard evrov nepovratnih sredstev. Toda če prejemnice ne bodo odločneje krenile v potrebne reforme, vključno z neodvisnostjo medijev, pa v boj proti korupciji, se utegne hitro izkazati, da denar ni vse. Sploh, če bo poniknil v že tako najglobljih žepih Balkana.