Gornji Grad, naselje v Zgornji Savinjski dolini, je že od leta 1964 zbirališče za tabornike iz vzhodnega dela države. "Sledite glavni cesti, ki pelje skozi naselje, in pri lesnopredelovalnem obratu zavijte na makadamsko pot," je navodilo, ki naju je s fotoreporterjem pripeljalo do tabornega prostora - sredi gozda, vstran od civilizacije. Takoj ob prihodu so nas zagledali trije fantje z loki. "Turisti, turisti," so zavpili in nama sledili do šotorišča, tam pa se je v nekaj trenutkih okoli naju zbralo še več otrok. "Kdo sta, kaj vaju zanima?" so spraševali. "Nimamo veliko obiskovalcev, praktično jih sploh nimamo," je dejal Mitja Brglez, eden od vodij letošnjega tabora, in s tem skušal upravičiti otroško radovednost.
"Super je, tukaj se srečamo s prijatelji, norimo, hodimo, skrbimo za taborni ogenj in se igramo," so razlagali drug čez drugega, ko so izvedeli, da se bodo njihove besede znašle v časopisu. Poskusili smo s sistemom eden po eden. "Jaz sem prvič, ampak je res super. Še bom prišel," je rekel prvi. In še preden je uspel povedati svoje ime, že ga je preglasila Iva: "Letošnja tema tabora so zvezde. Glamping tabor zvezd. Mi vsi smo torej zvezdniki in imamo okoli vratu take kartice ..." Še z nekaj decibelov več je hitela Juna: "Jaz pa nisem prvič. Vsako leto pridem, ker se imamo res fajn in se veliko novega naučimo in poskusimo ogromno novih stvari. Pa družimo se s prijatelji, s katerimi se čez leto ne moremo, saj nismo iz istih šol." Težko sem sledila vsem glasovom navdušenja, ki so kar vreli iz otroških ust. Kakšnih šest jih je bilo. "Jaz sem Nace," pa je bilo med vsem hrupom slišati še kakšnih trikrat iz ust fanta, ki v tem boju nikakor ni uspel priti do besede.
Kopalnica na prostem, spanje v šotoru in zdravilo proti domotožju
Skrito pobočje z dvema jasama sicer lahko sprejme kar 80 udeležencev, v času poletnega tabora jih je običajno tukaj okoli 50 in še kakšnih 20 organizatorjev, a letos je v skladu s koronskimi omejitvami skupina nekoliko manjša. "Zdaj je z nami 27 otrok, organizatorjev pa nas je 17. Skupino smo zato razdelili na dva dela. Ta teden, torej v naši prvi skupini, so mlajši udeleženci, od prvega do četrtega razreda, drugi teden pridejo še starejši osnovnošolci. V normalnih okoliščinah bi bili na taboru vsi hkrati," je dejala organizatorka Brina Kos.
Ob tistih šestih, ki smo jih spoznali še pred prvim pozdravom, smo druge srečali med ogledom tabornega prostora. Trije so denimo sedeli pri ognju in skrbeli, da ne bi ugasnil, v parih so v nekaterih šotorih ležala dekleta in klepetala ter pogledovala proti nam, preostali pa so se medtem lovili in se za svet okoli sebe sploh niso zmenili. "Zelo so različni. Eni živahni in odprti, drugi bolj umirjeni. Če pride kdo, ki je malo bolj zadržan, ga preostali del skupine hitro potegne iz tiste njegove školjkice," je še dejala Kosova in nas popeljala po tabornem prostoru.
Tabornik vsak četrti Slovenec
Tabornik vsak četrti Slovenec Slovenska Zveza tabornikov letos obeležuje 70. obletnico. Taborniška organizacija, ki je ena največjih mladinskih prostovoljskih organizacij v Sloveniji, neprekinjeno deluje od 22. aprila 1951 in trenutno je v njej 7000 članov, 700 vodov in 70 rodov. Od ustanovitve do zdaj pa je bil pri tabornikih kar vsaki četrti Slovenec. Pred taborništvom je bilo v Sloveniji razvito že skavtstvo in gozdovništvo. To je v našem prostoru prisotno že od 20. let prejšnjega stoletja, kakšno desetletje ali več po nastanku obeh matičnih organizacij v Angliji in Ameriki, katerih ustanovitelja sta Ernest Thompson Seton in Robert Baden-Powell. Prvič smo v Sloveniji skavte spoznali že leta 1913, prvi skavtski tabor pa se je zgodil leta 1923. V času vojne je živahno taborniško dogajanje nekoliko zamrlo, do začetka 50. let, ko so se pojavile težnje po ponovnem aktivnem delovanju in organizaciji mladih. Jeseni leta 1950 se je tako sestala prva skupina nekdanjih skavtov in gozdovnikov in se začela pogovarjati o novi organizaciji.
"Še pred prihodom otrok smo vse pripravili," je dejala in pokazala na zelene šotore. V vsakem sta spala po dva, eni so bili lepo urejeni, postlani in z medvedki na blazinah, spet drugi s polno razmetanimi čevlji pred vhodom. A na eni točki dneva so pospravljeni vsi, saj je del programa tudi vsakodnevno ocenjevanje urejenosti šotorov. Tako se tudi tisti z manj občutka za red tega naučijo. Na sredini sta ogenj, za katerega ves čas nekdo skrbi, in taborniška zastava, ki jo vsako jutro dvignejo, pred spanjem pa spustijo. Na koncu spalnega dela je še velik šotor z mizami in klopmi, kjer se vsi skupaj zberejo v času obrokov. "Ravno ste nas ujeli po koncu zajtrka, zato tam že vidite, kje imamo umivalnico," je dejala in pokazala na škaf z vodo. Zraven je stal še kotel, kjer skrbijo, da je ves čas na voljo tudi kaj tople vode, ki jo uporabljajo predvsem za prhanje. Sledimo cevi, ki gre iz kotla med krošnjami dreves na obrobje gozda, kjer se za napisom kopalnica skrivajo trije umivalniki, prha in stranišče - vse na prostem. Edino res pravo zavetje je lesena hiška, kjer se nahajajo kuhinja, shramba za živila in skladišče.
V naravi in na dosegu roke pa nimajo le kuhinje, kopalnice in spalnice, pač pa tudi ambulanto. "Odprta je 24 ur na dan," pove Nina Čelofiga, ki malim tabornikom ves čas nudi prvo pomoč. Sicer diplomirana fizioterapevtka s tečajem prve pomoči ima v šotorih razne kreme, gaze in obliže. "Imamo vse, kar potrebujemo za prvo oskrbo, ker pa smo v naravi, se moramo včasih tudi znajti," pove. Največkrat oskrbi manjše rane, ureznine ali pike žuželk, včasih tudi odstranjuje klope. "Tudi domotožja je kar nekaj in imamo zdravilo tudi za to," pove z nasmehom, a sestavine zdravila zamolči. "Ravno danes je neki fant zajokal, ker je pogrešal dedka. Oglasil se je pri naši Nini, ki je to žalost hitro pozdravila. Sicer pa je domotožja letos manj. Mislim, da predvsem zato, ker je tabor krajši. V običajnih letih bi bili tukaj 12 dni, letos pa tabor traja le pet dni," razmišlja Kosova.
Divjina in svoboda jih privabljata vsako leto znova
Ravno po koncu našega obiska je bilo na spodnji jasi že vse nared za aktivnosti tistega dne. "Naaaaa-raaaaa-vaaaaa," so po zlogih zakričali otroci in se v teku spustili po jasi proti robu gozda. Ko jim je zmanjkalo sape, so se ustavili. Klic narave, kot je to poimenoval animator Samo, je bil uvod v četrtkov dopoldanski program. Glede na to, kje so se posamezniki ustavili, jih je Samo razdelil v pet skupin in jim razdelil zemljevide s točkami in postajami, kjer so jih čakale različne igre. Od obmetavanja z blatom do spusta po milnem toboganu in metanja vodnih balončkov. "Tukaj otroci delajo to, česar doma ne smejo. Sprostijo se, znorijo in se tudi veliko naučijo," pravi vodja tabora.
Brez telefonov, daleč od zunanjega sveta se tukaj res odklopijo. Divjina in svoboda - to je tisto, kar spoznajo in kar jih prepriča, da prihajajo vsako leto znova. "Tukaj imamo švicarske nožke, ki jih lahko uporabljamo, tudi drva lahko sekamo. Tega nam mame doma ne bi pustile," navdušeno pove Jakob. Pa spanje na prostem, skrb za ogenj in bedenje ponoči. Vse to so za otroke sicer prepovedane ali pa vsaj še nedoživete stvari. "Imamo nočne straže, vsaka traja dve uri. Med seboj se dogovorimo, kdaj bi želeli biti na vrsti, to povemo vodniku in takrat se zbudimo in skrbimo za ogenj. Jaz sem bil na vrsti v drugi izmeni, torej sem bedel od dveh do štirih zjutraj," je še razložil Jakob.
"Tukaj imamo švicarske nožke, ki jih lahko uporabljamo, tudi drva lahko sekamo. Tega nam mame doma ne bi pustile"
"Skupinski duh je tisto, kar pridobijo. Pa to, kako skrbeti drug za drugega in zase. Ob vsem pa se seveda zelo zabavajo in pridobivajo samozavest," razmišljata Mitja Brglez in Brina Kos, ki sta v mlajših letih, še preden sta postala vodji tabora, doživela vse to, kar danes doživljajo ti otroci. "Poletno taborjenje, ki je vrhunec taborniškega leta, je odlična priložnost, da gredo otroci za dlje časa v naravo, pod platneno streho, da izkusijo nepredvidene okoliščine, druženje, zabavo in avanturo med vrstniki in prijatelji v varnem in zdravem okolju," še pravita.
Sistem barvnih rutk
Kljub sproščenosti, ki jo je čutiti na vsakem koraku, sta program in celoten tabor premišljena in do potankosti načrtovana. Ob sedmih zjutraj se najprej zbudi vodstvo, ki nato zbudi dežurni vod. Ta poskrbi za ogenj, toplo vodo in pripravi mizo za zajtrk. "Dežurni vod sestavlja skupina otrok, ki se dnevno menjuje. Njihova naloga je, da prostor pripravijo za preostalo skupino, ki se nato zbudi ob pol osmih," razlagata. Najprej je na vrsti jutranja telovadba, nato sledi zbor, kjer povedo, kaj bodo počeli čez dan, dvignejo zastavo, zapojejo himno in pojedo zajtrk. Nato sledi dopoldanski program, po kosilu pa še popoldanski. "Ob večerih spustimo zastavo, ob ognju še poklepetamo, kaj zapojemo ali pa se igramo kakšne igre. To je za večino najljubši del dneva," še povesta.
To, kdo je za kaj zadolžen in pri kateri starosti je tega sposoben, pa pri tabornikih določajo rutke. Ker smo obiskali tabor z najmlajšimi udeleženci, so vsi nosili rdeče-rumene rutke, ki določajo, da otroci niso starejši od enajst let. "To so MČ-ji, ali drugače, medvedki in čebelice. Gre za skupino najmlajših, ki se vse naučijo skozi igro," razlaga Brglez. Nekoliko starejši, tisti do konca osnovne šole, se imenujejo GG-ji ali gozdovniki in gozdovnice. Ti nosijo zelene rutke z rumenim robom. Ta skupina tabornikov ima že veliko več programa v gozdu, pridobijo več veščin in uporabljajo več orodja. Srednješolci nosijo modre rutke z rumenim robom, taborniki pa jih kličejo PP-ji oziroma popotniki in popotnice. "Ta skupina se že lahko začne vključevati v organizacijo. Pri teh letih namreč že lahko opravijo tečaj za vodnika." Naslednja skupina, ki je vezana na študentska leta, pa se imenuje raziskovalke in raziskovalci. Ta skupina začne sprejemati pomembnejše vloge v organizaciji in odločitve. "Mi tako nosimo oranžno-rumene rutke. Najstarejši in najbolj izkušeni pa so grče, ki nosijo vijolične rutke, te imajo tisti, ki so starejši od 27 let. Cel sistem je zelo organiziran. Imamo temeljni dokument programa za mlade, ki se ga držimo. Jasno so določene smernice, kako naj bi se tabornik skozi leta razvijal, in temu res sledimo."
To, da Brina in Mitja štejeta šele nekaj čez dvajset let, ni ovira pri vodenju tako velike skupine otrok. "Kvečjemu je to le prednost. Z otroki se res dobro razumemo in v tem tednu se učimo oboji. Tako oni kot tudi mi," pravita. Res je, da starši včasih pokažejo kaj nezaupanja, ko otroke za teden dni predajo tako mladi ekipi, a kot pravita, jih znajo prepričati, da so usposobljeni in bodo zanje dobro skrbeli. "Tudi sicer se z otroki srečujemo redno v mariborskem parku. Poletni tabor je le vrhunec taborniškega leta. Tako starši kot otroci nas poznajo in na ta način gradijo zaupanje do nas. Veliko mamic in očetov teh otrok pa je prav tako nekoč bilo del tabornikov, zato dobro razumejo, kako ta sistem deluje."
Ključno vodilo tabornikov skozi vsa ta desetletja ostaja povezanost z družbo in naravo. Trudijo se gojiti občutek za skupnost in za okolje in vsa ta znanja želijo predajati naprej. Prav zato so še posebej veseli, da je zanimanja za taborništvo zadnja leta vse več: "V mariborskem okolišu imamo trenutno okoli 100 aktivnih otrok, kar je glede na prejšnja leta kar veliko število."
Obiščite spletno stran brez oglasov.
