(POGLED) Počitnice so zakon. Kam pa sedaj?

"Moj gre najprej za deset dni v kolonijo, potem s taborniki, zatem bo šel z babico in dedkom, tako da imamo julij pokrit." "Uh, jaz pa se mojega nikakor ne morem rešiti. Nikamor noče." Ne kličite socialne službe, ko boste slišali takšne pogovore. Ne gre za brezbrižne starše, ki razmišljajo samo, kako bi se odkrižali svojih otrok in jih kam poslali, ampak za stisko, s katero so soočeni ob koncu šolskega leta. S počitnicami, tako težko pričakovanim obdobjem, pride namreč tudi veliko vprašanje, kako zapolniti vse te otrokove proste dneve. Letošnje poletne počitnice trajajo skoraj deset tednov. Od tega smo denimo dva, tri tedne z njimi na dopustu in morda še kak dan vmes, kaj pa preostalo? Zlasti za starše majhnih otrok, v starosti nekje od šestega do desetega leta, ki ne morejo biti več ur sami doma in ki nimajo v bližini dedkov in babic, so počitnice nočna mora, velik organizacijski, logistični in tudi finančni zalogaj.

Na tržišču se je v zadnjih letih sicer pojavilo veliko ponudbe, raznih tečajev, delavnic in drugih počitniških dogodivščin za otroke, ki pa so seveda vse plačljive. Obenem jih je treba pravočasno rezervirati, da sploh še prideš do prostega mesta. Tovrstnih težav svojih občanov se k sreči vse bolj zavedajo tudi v posameznih občinah, kjer za otroke iz njihove občine po dostopnih cenah uredijo varstvo, polno dogajanja, vključno s prehrano. V večjih mestih občine to običajno počnejo preko nevladnih organizacij, katerih programe sofinancirajo, da so lahko nato cenovno bolj dostopni. V Mariboru je med temi gotovo neprecenljiv počitniški program Zveze prijateljev mladine Maribor, kjer je velika večina aktivnosti, s katerimi si lahko otroci ne le zapolnijo prosti čas, ampak tudi odkrivajo in krepijo številne talente, brezplačna. Plačljivi so izleti, kjer je treba poskrbeti za prevoze, in celodnevno varstvo, v katero pa je vključena tudi prehrana. Vse to je dragocen obliž na skrb za zakrpanje dnevov, ko starši preprosto ne vedo, kam z otrokom.

Z rastjo otrok pa starši kljub temu ne nehamo skrbeti, kaj bo počel. Kaj z najstniki, ki so jim počitnice "zakon", ker ni pouka in lahko spijo dlje, a kaj, ko je hkrati vse, kar bi lahko počeli, "bedno"? Nekateri se sicer še z veseljem odpravijo vsaj za deset dni v kolonijo ali kam drugam, kjer bodo doživljali prve posebne dogodivščine brez staršev, sklepali nova prijateljstva, od zaljubljenosti dobili prve metuljčke v trebuhu ... Drugim pa ni (več) do tega in bi raje ves čas ždeli doma s katero od elektronskih naprav v rokah.

In ob slednjem imamo starši seveda občutek, da smo mi veliko bolje in na nek način tudi bolj zdravo preživljali svoj prosti čas, zlasti počitnice. Pravzaprav pa so imeli tudi naši starši v našem otroštvu enak občutek. Da preveč gledamo televizijo in se pogovarjamo po telefonu (stacionarnem, se ve) ter da so si oni znali najti bolj domiselne igre, kakor smo si jih mi takrat. Pa smo vendarle nekako preživeli in tudi doživeli marsikaj, nekaj od tega starši še danes ne vedo. In kljub vsem tistim risankam, ki so danes označene za pretirano nasilne in kvarne za otroke, nismo postali brezbrižni nasilneži. Tudi nekoliko kasneje, ko smo denimo predvsem punce gledale eno prvih telenovel Santa Barbaro na nemškem RTL-u, to ni pomenilo, da v prihodnosti ne bomo cenili, prepoznali bolj kakovostnih vsebin. Danes česa takega ni na mojem programu. Sem pa od takrat odnesla nekaj znanja iz nemščine, kar je prišlo še kako prav kasneje na gimnaziji.

S takšnimi mislimi se tolažim, ko poslušam hčeri, ki se med igranjem igric pogovarjata, ali bosta "trejdali, adoptali, giftali, anboksali" in kaj je še teh izrazov, ki se z raznimi videi in influencerji močno širijo po spletnih omrežjih. Od časa do časa preverim, ali vesta, kaj pomenijo ti izrazi, in ko pravilno odgovorita, se potolažim, da jima bo to koristilo vsaj pri znanju angleškega jezika. Ne poznam toliko razmer pri fantih, a slišim, da igrajo igrice, v katerih je veliko nasilja, streljanja, ubijanja torej.

Gotovo ob vsem tem ne gre kar pišmeuhovsko zamahniti z roko; z otrokom se je treba pogovoriti, preveriti, kako dojema vse te vsebine, količino visenja pred zasloni pa nekako postaviti v normalne okvirje. Nasploh pa se dogovoriti, kaj lahko počnejo in česa ne smejo, ko so sami doma, ter jim naložiti še kakšno nalogo, ki jo lahko opravijo za skupno gospodinjstvo.

Po drugi strani pa se danes starši nasploh nekoliko preveč ukvarjamo s tem, kaj naj (večji) otroci počnejo v prostem času. Sedaj, ko čez poletje običajno tudi zunajšolskih obveznosti nimajo, smo še dodatno izgubljeni. Zaprtje šol in javnega življenja nam je pokazalo, da čas, preživet skupaj, v istih prostorih, ni nujno kakovostno preživet čas. Zato sedaj tudi z manj slabe vesti gremo v službo, ko jih pustimo v varstvu ali pa v brezdelju doma, ker vemo, da bomo lahko potem, ko opravimo druge nujne obveznosti, z njimi bolj sproščeni in se jim bomo bolje posvetili.

Občutek imam, da se naši starši niso toliko ubadali s tem, kaj bomo počeli, ko bodo oni v službah, ali pa so znali to skrb bolje skriti. Dejstvo je, da se morajo otroci tudi dolgočasiti, predahniti, odklopiti možgane od vseh impulzov. Ta čas lahko prinese najbolj kreativne in domiselne zamisli in nato akcijo. A kaj, ko so otroci zaradi naših preteklih ravnanj tudi že nekako vajeni, da jim bomo še ta čas mi organizirali. Nedavno sem na vprašanje starejše hčere, kaj naj počne, odvrnila, naj gre s prijateljicami ven, pa četudi naredijo kakšno neumnost. Še zmeraj zaverovana v to, kaj se sme in kaj ne, me je samo zabodeno pogledala. Upam, da me kmalu zaradi te izjave ne bo še bolela glava.