(FOTO) Podzemlje Pece: Uživati tam, kjer so rudarji stoletja garali

Usklajeni trki ob kovinsko stopnišče so zadoneli po Unionskem vpadniku opuščenega mežiškega rudnika svinca in cinka, ko je skupina desetih Korošcev strumno korakala zalitim rovom naproti. Je pa po začetnih trenutkih zastalega diha ob strmini in pogledu na skupno 500 stopnic, ki so segale še skoraj sto metrov v globino, zvoke udarjanja ob tla kmalu preglasilo sproščeno in takrat že tudi v prihajajočo dogodivščino zaupljivo kramljanje. Kakopak ne, vožnja z avtentičnim jamskim vlakcem, ki za marsikoga predstavlja največji izziv vseh podzemeljskih doživetij v osrčju Mežiške doline, je bila v tistem trenutku ne preveč vročega poletnega dne že mimo. Tudi če bi na startu kajakaške avanture pred rudarskim muzejem na Glančniku udarjala poletna sopara, bi ob konstantnih desetih stopinjah na končnih 700 metrih pod zemljo lahko v resnici vroče postalo le od adrenalina.

Kdaj koga zaskrbi, da bi se jama zrušila

Ni prav veliko junakov, ki se povsem ravnodušno vkrcajo na vlak, na realna tla že pred pričetkom obiskovalce spusti turistična vodnica Lara Piko, ki že osem let skupaj s sodelavci niza vsakodnevne odhode pod zemljo na različne načine: peš, s kajaki in tudi s kolesi. Hitro pa Pikova pomiri, ko pove, da dve lokomotivi s skupno štirinajstimi vagoni zapeljeta le s hitrostjo deset kilometrov na uro, čeprav bi lahko ob premagovanju tri in pol kilometrov dolge proge sklepali, da po tirih iz zlatih časov rudarjenja drvimo mnogo hitreje. Po petnajstminutni vožnji in izstopu nas zanima, kako globoko smo se spustili, a vodnica s pristnim koroškim naglasom preseneti: "G'r smo šli, nismo se spustili. Smo pa 600 metrov globoko pod goro." Ob pomisleku, kaj še obiskovalce kdaj zaskrbi, je Pikova hudomušna: "Če bodo zmogli. Pa tudi, da se rudnik ne bi na njih zrušil. Ampak jih pomirim, da če je doslej 300 let stal, bo verjetno še danes počakal." Družba domačinov naposled prispe skoraj do konca stopnišča, ko s pogledom proti dnu že uzre modrikasto vodo. Zdaj je jasno, tik pred pričetkom osrednjega dela doživetja smo in treba si bo nadeti ustrezno zaščitno opremo. V posebej oskrbovani in ogrevani pristni rudarski sobi se zvrstijo hlače iz neoprena in nepotopljivi jopiči, ki jih je treba pridati jamarski čeladi s svetilko.

Po zalitih rovih samostojno

Ob zaprtju rudnika, kjer je bilo ves čas veliko vode, saj gre za kraško kamnino, so vodo prenehali črpati, zato je zalila spodnje dele do rova, po katerem danes iz rudnika prosto izteka. "Če je zunaj obilno deževje, se gladina vode v rudniku poviša za do največ 15 centimetrov. Ampak voda po devet kilometrov dolgem vodnem rovu stalno odteka, zato nas ne more zaliti," vodnica še naprej odgovarja na radovedna vprašanja, ki se porajajo, ko vstopamo v precej ožje predele, pod katerimi je ponekod treba tudi skloniti glavo. Na dvanajstem obzorju, ta se štejejo ravno v obratnem vrstnem redu kot nadstropja v stavbah, v dvojicah prevzamemo na kamnino pričvrščene kajake, jih povlečemo preko plitvih voda, nekaj suhe površine in betonskih pregrad, nato pa na ustrezni globini sedemo vanje. "Kjer se vozimo mi, je zajezen del. To je torej zelo majhen delček dvanajstega obzorja, ki je v celoti pod vodo," pojasni Pikova in še pove, da je z vodo zalitih spodnjih 150 metrov rudnika, tam, kjer plujejo obiskovalci, pa globina vode seže do okoli deset metrov. "Kako je tiho," odmeva v daljavi opazka, ko se družba razide in se z bolj ali manj okretnimi zavesljaji poda proti čarobnim ožinam, ki so jasno razvidne le v ozkih pasovih svetlobe, ustvarjene z naglavnimi svetilkami. Vožnja po čisti modrikasto zelenkasti vodi, ki ji namerijo pičlih deset stopinj, je tudi to, kar najbolj navdušuje, ko se vodeni ogled za debelo uro prelevi v samostojno raziskovanje podzemnega labirinta. "Kako lepo je vse videti, voda je kristalno čista," je Eva Čepin osupnjena nad okolico.

Iz Miamija v Mežico le za kajake

Hkrati se Čepinova sprašuje, zakaj večkrat ne obiščemo domačih turističnih biserov: "Nekateri se pripeljejo z drugih kontinentov, da to vidijo in doživijo, mi pa živimo tukaj, pa ne gremo. Tudi jaz sem se dolgo, dolgo pripravljala zaradi strahov, ampak bilo jih je vredno premagati." Medtem direktorica Podzemlja Pece Suzana Fajmut Štrucl opisuje letošnjo situacijo, ki je tudi zanje zastavila povsem nove, morda prej nepredstavljive okoliščine in za seboj povlekla različne posledice: "Letošnja situacija je marsikoga prisilila v to, da je ostal doma in si ogledal domače atrakcije. Marsikdo je dolga leta govoril, da bo prišel k nam na Koroško in nas obiskal, pa se je to letos zgodilo. Tudi zaradi prenočitvenih turističnih vavčerjev je več ljudi na Koroškem, ki hkrati iščejo turistične točke za obisk."

Opaženi v svetovnih medijih

Lokacija na robu Slovenije je po besedah Fajmut Štruclove morda zaradi okrnjenih povezav težje dostopna, sploh za turiste, ki v državo priletijo. Je pa po njeni oceni porast števila tujih obiskovalcev med drugim posledica širokega medijskega odziva v svetovnem smislu. "S tem, ko smo postali doživetje s petimi zvezdicami, smo umeščeni v baze slovenske turistične organizacije, ki Slovenijo veliko promovira v svetu, zaradi tega k nam pride tudi veliko tujih novinarjev," razlaga direktorica podzemlja, ko jo vprašamo po zadnjem odmevnem sodelovanju s programom nacionalne britanske televizijske mreže BBC. Različne načine raziskovanja podzemlja so namreč pretekli konec tedna umestili v dokumentarno oddajo programa BBC Earth, kar si štejejo v posebno priznanje. Košček publicitete so si utrgali tudi, ko so poleg klasičnega kolesarskega ogleda v podzemlju zagnali še adrenalinsko gorsko kolesarsko pot skozi zapuščene rove Black Hole Trail. "Ogromne dvorane, ki so jih naši predniki izkopavali, so bile včasih napolnjene s tonami in tonami svinčene rude. Pot se spušča prek petih obzorij in se spusti za približno 150 višinskih metrov," spretnejše in izkušene gorske kolesarje pritegnejo k adrenalinskemu spustu.

Uvid v nepredstavljivo rudarsko delo

Alternativno doživetje za ljubiteljske kolesarje pa je ogled skrivnostnih rovov pod goro Peco po več kot pet kilometrov dolgi kolesarski poti. Po varnih rovih se vzdigne za okrog petnajst metrov, a vdolbine in grbine nekdanjih železniških pragov ne dopuščajo lagodnega kolesarjenja, vabijo k obisku. Tudi Blaž Podričnik se je v jami pred leti preizkusil s kolesom, takrat sicer tekmovalno, kar pravi, da je bilo posebne vrste doživetje zlasti zaradi omejenega prostora. "Celoten ambient je poseben, sploh pa infrastruktura, ki je točno takšna, kot je bila zapuščena," nam pove zdaj, ko je podzemlje videl še z nivoja vode. Ta, priznava, ga je v določenih delih, ki jih je treba premagati peš, z nekoliko intenzivnejšim tokom tudi presenetila.