Trije smo bili v prijateljevi hiši, ko sem zaslišal zvoke vojaškega letala. Prijatelju, ki se je šalil, sem rekel, da je to grozljivo, in zapustil sobo. Zanima me, kaj je rekel potem ... Takoj zatem sem zaslišal manjšo eksplozijo in rekel drugemu prijatelju, da je nekaj narobe. Vstala sva in šla ven, ko je strahotno zabobnelo in se je soba stresla. Nisva vedela, ali se bo strop zrušil na naju, držala sva se, da ne bi padla. Prijatelj je izgubil živce in začel kričati, jaz sem iskal drugega prijatelja, ki je bil v hiši, in najvarnejše mesto v njej. Ni bilo podobno potresu, a nismo vedeli, ali je eksplodiral avtomobil ali je bomba priletela z neba - samo to nam je bilo jasno, da je zelo resno in zelo zelo slabo."
Ara Kedikian živi v Bejrutu, glavnem in največjem mestu Libanona, mestu, ki je v svoji zgodovini doživelo toliko gorja, da ga lahko v novodobnem času primerjamo s somalsko prestolnico Mogadiš ali bosanskim Sarajevom. Bombne eksplozije so bile tam desetletja skoraj vsakodnevnica, šele zadnja leta se je vse skupaj malo umirilo. Do torka zvečer, ko je to metropolo, nekdaj so jo imenovali bližnjevzhodni Pariz, Libanon pa kar Švica bližnjevzhodnega sveta, stresla eksplozija, močnejša od vseh pred tem. Ara je preživel, ni bil ranjen. Mnogi njegovi someščani niso imeli te sreče.
Hotel sem poklicati mamo
"Najprej sem pomislil, da bi poklical mamo in slišal njeno razlago, njen glas. A so bile povezave zelo slabe in postajal sem jezen, da ne morem priti hitro do nje. Potem sem jo le priklical," se je za Večer spominjal verjetno najhujših minut svojega življenja Ara. "Petnajst minut po eksploziji so ljudje na ulicah gledali v oranžno obarvano nebo in se pogovarjali vse mogoče, krivili so to in ono, te in one. Nekateri so trdili, da so videli in slišali letala, nihče pa ni natančno vedel, kaj se je zgodilo, tudi video posnetka še ni bilo na spletu."
Krater na tleh in v dušah
Nekaj ur po eksplozijah je postalo - vsaj uradno - jasno, kaj se je zgodilo. Razneslo je neverjetnih 2750 ton (prav ste prebrali) amonijevega nitrata, ki je bil skladiščen v tamkajšnjem pristanišču. Amonijev nitrat je sicer sestavina, ki jo povsod v svetu uporabljajo kot gnojilo - če pa ga dobijo v roke malopridneži, postane smrtonosni eksploziv. Ne sicer tako močan, kot so sodobni plastični in drugi eksplozivi, a še vedno z močjo okoli 40 odstotkov najbolj znanega trinitrotoluola oziroma TNT. Kater, ki je nastal v bejrutskem pristanišču, ima po pričevanjih očividcev premer več kot sto metrov. Od pristanišča ni ostalo praktično nič.
“Živimo v peklu, zato je za nas nekaj naravnega, da pričakujemo udar za udarom”