Libanonsko prestolnico Bejrut je v torek stresla izjemno močna eksplozija, zaradi katere je po do zdaj zbranih podatkih umrlo več kot sto ljudi, uničene pa je tudi ogromno infrastrukture. V mestu še vedno vlada obsedno stanje, v katerem se reševalci trudijo najti morebitne preživele. Seveda se je takoj zastavilo vprašanje vzroka za eksplozijo, vsaj za zdaj pa prevladujejo razlage, ki izključujejo namerno dejanje oziroma politično-teroristično ozadje. Pri razlagah dogajanja je zares treba biti izjemno previden, z namenom izogibanja apriornemu iskanju političnih oziroma zarotniških ozadij. Vendarle pa je mogoče analizirati specifičen položaj, v katerem sta trenutno Libanon in Bližnji vzhod, ter na ta način bejrutsko eksplozijo postaviti v širši kontekst.
Do eksplozije je prišlo v za državo še posebno neprijetnem času, ko se sooča z veliko ekonomsko, politično in zdravstveno (covid-19) krizo. Zanimivo je, da je kriza, ki ima sicer starejše korenine, udarila tako rekoč natančno ob stoletnici obstoja države, saj so francoski kolonialni gospodarji po posvetu s svojimi tradicionalnimi lokalnimi zavezniki, kristjani maroniti, entiteto Veliki Libanon ustanovili 1. septembra 1920, in sicer na takšen način, da so jo ločili od preostale Velike Sirije, ki je skozi zgodovino obsegala še ozemlja današnjih držav oziroma entitet Sirije, Jordanije, Izraela, palestinskega okupiranega ozemlja in dela južne Turčije. Libanon je bil že ob nastanku tako rekoč obsojen na nestabilnost, saj so Francozi v njem združili široko paleto religijskih skupin (različne krščanske skupine, muslimani suniti ter muslimanske šiitske skupine dvanajstnikov, druzov in alavitov), po letu 1943, ko je bil med kristjani maroniti in muslimani suniti sklenjen nacionalni pakt, pa je bil ves družbenopolitični in posledično ekonomski sistem zasnovan na razdelitvi vseh pomembnejših položajev po religijsko-sektaškem kriteriju. Tovrstna ureditev se v temelju ni spremenila vse do danes, do sprememb pa prihaja zgolj v smislu razdelitve vpliva med posamezne religijske skupine. Do konca druge državljanske vojne (1975-1990) so imeli v okviru polpredsedniškega sistema največji vpliv kristjani maroniti, po letu 1990 se je v okviru bolj parlamentarnega sistema okrepil položaj muslimanov sunitov, v zadnjih dveh desetletjih pa so najpomembnejša skupnost postali šiiti - dvanajstniki, in sicer zaradi prevladujočega vpliva vojaško-političnega gibanja Hezbolah, ki je bil leta 2008 formaliziran s sporazumom iz Dohe, ki določa, da nobena pomembnejša odločitev ne more biti sprejeta brez soglasja gibanja.
Libanon je bil že ob nastanku obsojen na nestabilnost, saj so Francozi v njem združili široko paleto religijskih skupin
Obiščite spletno stran brez oglasov.
