Gorski turizem: Bo planinarstvo zgolj še nostalgičen spomin?

Ministrstvo za gospodarski razvoj in tehnologijo (MGRT) spodbuja razvoj gorskega turizma z vizijo, da bi ob dodatno razvitih turističnih produktih še povečali njihovo obiskanost. "Iz naslova evropske kohezijske politike načrtujemo investicije v gorske centre, njihova nadgradnja pa je predvidena tudi v nacionalnem načrtu za okrevanje in odpornost, skupaj z investicijami v vzdrževanje in označevanje planinskih poti," pojasnijo na ministrstvu. Pripravljen je razpis v višini 400.000 evrov za projekt obnove pogorelih planinskih koč na Korošici in na Okrešlju, za energetsko sanacijo planinskih koč pa bo v letih 2020-2022 na voljo še pet milijonov evrov.

"Cilj je povečati energetsko učinkovitost, zmanjšati okoljski vpliv planinskih objektov, zmanjšati izpuste ogljikovega dioksida in izboljšati gospodarnost poslovanja planinskih objektov," so zapisali. Planinske poti in koče imajo izredno velik multiplikativen učinek za gospodarstvo, so prepričani v Planinski zvezi Slovenije (PZS). Študija ekonomskih in družbenih učinkov planinskih poti, koč in planinstva iz leta 2018 ocenjuje, da bi obstoju planinske infrastrukture in možnosti planinarjenja lahko pripisali 131 milijonov evrov (219 milijonov evrov, če upoštevamo še multiplikativne učinke) ustvarjenega BDP oziroma 121 milijonov evrov potrošnje turistov, so dodali.

Po naših informacijah naj bi s prihodom trenutne vlade PZS uspešno lobirala. Člani gospodarske komisije PZS naj bi bili na več dogodkih skupaj z ministrom Zdravkom Počivalškom, ki jim je obljubil precejšnje vsote denarja. Ker so lastniki planinskih koč planinska društva, nevladne organizacije, ki načeloma ne bi smele biti profitne, se zastavlja vprašanje, kam se pretaka denar. Z ministrstva so sporočili, da neposrednih finančnih spodbud za Planinsko zvezo Slovenije ne načrtujejo, vodijo pa z njimi dialog glede sprememb zakonske ureditve vzdrževanja in označevanja planinskih poti. Področje dela planinske zveze sicer poleg planinskih koč zajema še urejanje planinske poti, usposabljanje in izvajanje izletov in tekmovanja športnega plezanja, turno kolesarstvo in preventivo, so razložili v PZS in dodali, da je obisk pogosto skoncentriran na posamezna obdobja, vremenski vplivi z nadmorsko višino pa vplivajo tudi na večje stroške vzdrževanja, prevoza in dostave, če koča ni dostopna po cesti. Tako naložbe v koče, ki bi pripomogle k manjšemu vplivu na okolje, pogosto ne pridejo na vrsto, še pojasnijo in pripomnijo, da bi bilo nujno vlagati v planinsko infrastrukturo. Kot so dejali, se na eni strani srečujejo z vse večjo obremenjenostjo poti, potrebo po vzdrževanju, po drugi pa s pomanjkanjem markacistov ter prostovoljcev, ki bi skrbeli za planinske poti.

Občutno več dnevnih obiskovalcev na priljubljenih destinacijah

Majda Odar, vodja informacijsko-izobraževalne službe Triglavskega narodnega parka, pojasni, da se je v letu 2020 v Julijskih Alpah povečalo predvsem število dnevnih obiskovalcev, kar so izmerili na podlagi števcev obiska. "Dnevni obiskovalci imajo druge zahteve kot tisti, ki prespijo," pove Odarjeva, ki izpostavi, da se s tem pojavlja povečanje motornega prometa, kar pa pomembno vpliva na okolje, tako zaradi izpustov kot zaradi hrupa. Zato se ji zdi pomembno premisliti, koga vabiti in kam. Pohodništvo, povezano s trajnostno mobilnostjo, ni problem in je načeloma okolju prijazna oblika turizma. "Če pa se usmerjamo v nedeljske izletnike, ki se bodo na priljubljeno destinacijo pripeljali z vozilom, da bi naredili selfi, pa to seveda ni dobro," pojasnjuje Odarjeva. Izpostavlja, da je zelo pomembno, da se pohodniki držijo označenih poti, saj gibanje zunaj njih povzroča konflikte v naravi. "Živali za mir, reprodukcijo in prehranjevanje nujno potrebujejo mirna območja," razlaga Odarjeva.

Povečan obisk gora pomeni povečanje motenj in onesnaženja v že tako občutljivih gorskih območjih, poudarja Mateja Kocjan iz Zavoda RS za varstvo narave. "Povečan in razpršen obisk gora dolgoročno vpliva na manjšo številčnost in velikost naravnih teritorijev živalskih in rastlinskih vrst ter habitatov. Povečanje obiska pa povzroči tudi povečanje količin odpadkov in količine odpadnih voda v gorskih objektih, kar vodi tudi v onesnaženje kraškega podzemlja, ki sestavlja naše gore, ter vodnih virov," še pojasni Kocjanova.

Biotska raznovrstnost tako v Sloveniji kot drugod upada, razložijo v zavodu: "Naš hribovski in gorski svet ne prenese množičnega obiskovanja, že zdaj pa opažamo posledice povečanja števila ljudi v gorah in hribih, posebej izpostavljamo motenje divjih živali zaradi obiskovanja in rekreiranja v mirnih conah. Drug, vse bolj opazen primer pa je vpliv odpadnih voda iz planinskih koč in turističnih objektov na nižje ležeče vodne vire. Zato zagovarjamo predvsem takšen razvoj zelenega turizma v hribovskih in gorskih območjih, ki bo usmerjen v manj številčno, vodeno doživljajsko in bolj kakovostno ponudbo. Razmere v gorah so že same po sebi za vrste in habitatne tipe težke (nizke temperature, močno UV-sevanje, dolgotrajna snežna odeja, plitka in revna tla, veter, plazovi …), zato so dodatni pritiski človeka za naravo predvsem breme."

Država bi po mnenju člana društva za varstvo Alp CIPRA Slovenija Tomaža Ogrina morala poskrbeti za denar Evropske unije za infrastrukturo, energetsko opremo, čistilne naprave, optimalno vzdrževanje posteljnih kapacitet, dvignil pa bi se lahko tudi standard bivanja. "Množičnost je odvisna od sezonskih obiskov. Sam nisem pristaš omejevanja obiskov, vseeno pa je pomembno preusmerjanje v kritičnih tednih leta," pojasni Ogrin. Težave bi se morali lotiti sistemsko, svojo vlogo bi morala prevzeti tudi država. Sloveniji manjka predvsem konkretnih rešitev, trenutno so strategije ministrstva omejene zgolj na široko zapisane floskule glede trajnosti in zelene strategije, meni Ogrin, ki dodaja, da bi država morala vlagati v razvoj turističnih kmetij, ne pa hotelov.

Nekatera najbolj ranljiva območja ne prenesejo prevelike obremenitve

Glede obnov planinskih koč, morebitnega širjenja gostinske ponudbe in spodbujanja množičnega turizma je smiselno stopiti korak nazaj in premisliti o posledicah za naravo. Mateja Kocjan: "Če gre za obnove v okviru okoljske sanacije (npr. boljša toplotna izolacija, izvedba varčnih energetskih in sanitarnih sistemov ...), gre za pozitivne spremembe z vidika omilitev obstoječega vpliva na okolje, kar je z naravovarstvenega vidika sprejemljivo. Če pa bi obnove pomenile večanje kapacitet obiska ali gostinske ponudbe ter s tem večanje porabe vode in energije, pa se povečuje tudi količina odpadnih voda in odpadkov, kar bi lahko privedlo do povečanih obremenitev okolja in vpliva na naravo. Nekatera naravovarstveno najbolj ranljiva gorska območja preprosto ne prenesejo prevelike obremenitve, posebno visokogorska območja, kjer je v naravi prisotnih zelo malo hranil. Kadar jih človek vnaša umetno (npr. preko odpadnih voda), lahko pride do dolgoročnega in celo nepovratnega spreminjanja teh ranljivih in edinstvenih ekosistemov. Enako velja za vnašanje motenj v mirna območja. Pri obnovah je treba pogledati in upoštevati posamezno in konkretno lokacijo in tako imenovano nosilno kapaciteto okolja na tej lokaciji."

V PZS se zavedajo, da v nekaterih območjih že prihaja do velike množičnosti in obremenitve okolja in narave. Kot so zapisali, se trudijo privabiti goste v preostala gorska in sredogorska območja v Sloveniji, vendar pa bi težko govorili o preobremenjenosti planinskih koč. Po podatkih PZS-ja je planinskih koč, zavetišč in bivakov trenutno 179, večinoma jih upravljajo planinska društva. Prvotno so namenjene zavetju, počitku, prehranjevanju in planinskemu usposabljanju. "Želje in potrebe planincev so dokaj različne in koče - tudi najbolj udobne - niso opremljene in oskrbovane tako, da bi v njih lahko ustregli vsem njihovim zahtevam," piše v častnem planinskem kodeksu. Pri uporabi storitev naj bi si prizadevali porabiti čim manj energije, vode ter povzročili čim manj hrupa in odpadkov, zavetje in postrežba naj bi bila skromna.

Koče krojijo dobičke predvsem s prodajo pijače

Koče so med drugim oproščene gostinskih dajatev, s širjenjem ponudbe in večanjem udobja večinoma ne delujejo več znotraj omejitev, ki ustrezajo statusu planinske koče, onesnažujejo okolje, hkrati pa so konkurenčne gostilnam. Naš vir trdi, da lahko tudi v visokogorju najdemo koče s polno opremljeno kuhinjo, kar pomeni večji vpliv na okolje. Z ministrstva so sporočili, da je vizija glede razvoja planinskih koč in morebitne širitve ponudbe prepuščena lastnikom. Ob tem pa naj bi bilo kar nekaj tudi sive ekonomije, ki jo je težko dokazati. Da je nujno urediti ekonomiko delovanja vseh planinskih koč, meni tudi Ogrin, ki dodaja, da koče krojijo dobičke predvsem s prodajo pijače.

"Dejstvo je sicer, da koče predstavljajo določen vpliv na okolje, a zgolj kot zavetišča ali brez določene stopnje ponudbe ne bi mogle preživeti. Prizadevamo si, da bi bil vpliv koč na okolje čim manjši, preko svetovalne pisarne PZS in preko usmerjanja društev k ureditvam čiščenja odpadnih voda in energetskih prenovah koč. Predvsem za visokogorje bi težko govorili o širjenju ponudbe, saj nam mnogi očitajo, da se ponudba, predvsem prehrane, ne more primerjati s pestrejšo ponudbo v kočah preostalih alpskih držav," so dejali v planinski zvezi.

Planinec Gorazd Beranič je prepričan, da je treba jasno ločiti gorski turizem in popotništvo, zato ostro nasprotuje selitvi gorskega turizma v planinske koče. "Nič nimam proti, da je na primer na Golteh hotel, ampak naj bo to jasno ločeno in omejeno na dotično lokacijo," razmišlja. Zaskrbljen nad porastom množičnega turizma se sprašuje, ali bo planinarstvo v prihodnosti zgolj še nostalgičen spomin. Zakaj? "Z množičnim turizmom bo prišlo do mešanja populacije," je prepričan. Na mirne gorske lokacije bodo prišli ljudje, ki bodo v naravi puščali odpadke, povzročali hrup - skratka se ne bodo znali primerno vesti. "Kaj bi se zgodilo, če bi mešali planinske koče in glamping? Kaj bo prevladalo? Mislim, da ni treba posebej izpostavljati, kam to vodi," dodaja planinec.

"Planinske koče naj ne bodo hoteli, ohraniti je treba ponudbo, kot je, in to zelo previdno širiti. Mnogi mislijo, da morajo v vsaki planinski koči dobiti zrezek in ogromne količine pijače. Ponudba mora ostati planinska," je jasen Tomaž Ogrin. "Planinska koča ima zelo omejene zmogljivosti, bodisi glede potreb vode, odvažanja odpadkov, čiščenja - to so temelji, na katerih bi morala sloneti ponudba," pa meni Majda Odar. "Vsemogoča dostopnost infrastrukture, ki pri nas ni na voljo - bodisi vode, elektrike, interneta -, daje svoj čar," razmišlja Odarjeva. "Zgledovanje po tujih primerih zato po mojem mnenju ni vedno dobro. Prav je, da si prizadevamo ohraniti nekaj te prvobitnosti in spoštujemo naravo, pa naj prihajamo iz Slovenije ali iz tujine."