(HRANA V ČASU COVIDA) Anja Mager: ​Trgovci bodo vedno dajali na police hrano, ki je najcenejša

Anja Mager, predsednica Zveze slovenske podeželske mladine (ZSPM), prodorna in izobražena koroška kmetica, ki dela tudi kot kontrolorka ekološkega kmetijstva, vidi koronaleto 2020 takole: “Lansko pomlad, ko je prišlo do zapiranja mej, se je pojavil strah, da bi lahko ostali brez hrane. Takrat se je veliko govorilo o nujnosti in prednosti doma pridelane hrane - pred kmetijami, ki se ukvarjajo z neposredno prodajo, so se vile vrste. Nekatere kmetije so poročale o kar 300-odstotnem povečanju prodaje na domu. Meni je bilo denimo zelo zanimivo na socialnih omrežjih spremljati zapise ljudi, ki so se odločili, da si prvič omislijo svojo gredo ali vrt, vrtiček. Marsikdo je namreč zapisal, da zdaj končno razume, da kvalitetna domača zelenjava ne more biti poceni. Še prav posebej se spomnim zapisa mestne gospe, ki se je odločila posaditi krompir. In se je prvič srečala s tem, da je treba zemljo pripraviti za setev, semenski krompir kupiti, posaditi, okopavati, pleti in na koncu pridelek tudi izkopati iz zemlje. Odkritosrčno je zapisala, da zdaj pa ji res ni več jasno, kako je mogoče, da je krompir v trgovini tako poceni.”

V trgovini. Kaj šele bi rekla, če bi vedela, da je bila lani odkupna cena krompirja pri kmetih približno 15 centov za kilogram in da bi torej za svojih 20 kilogramov pridelka dobila natančno tri evre.

Drži, pravi Anja Mager, posamezne kmetije, ki imajo neposredno prodajo na domu in preko spleta, so v prvem valu pandemije optimistično gledale na prihodnost, a že drugi val je razkril, da smo Slovenci zelo pragmatični pri kupovanju hrane - kjer je ceneje, najceneje, tam kupujemo. In ko so se nenadoma na evropskem trgu pojavili presežki hrane, so hitro našli pot k nam, kjer ni vizije in strategije, kaj slovensko kmetijstvo zmore, kaj potrebuje in kam ga sploh hočemo zapeljati.

“Spomnim se, da je zavladala skorajda panika, češ, zelene solate najverjetneje ne bo mogoče uvoziti iz Italije, kjer je bila spomladi situacija s covidom katastrofalna. Naši zelenjadarji so nemudoma povečali pridelavo, a kaj se je zgodilo na koncu? Cele njive solate so na koncu morali podorati, zmulčiti, ker se je uvoz iz tujine sprostil, hkrati pa so bili zaprti vrtci, šole, obrati družbene prehrane, restavracije ... In tako je bilo z marsikaterim kmetijskim pridelkom. A si predstavljate, kako žalostno je, ko moraš pridelek, v katerega si vložil toliko denarja, truda in dela, uničiti, ker ga nimaš komu prodati. Še bolj žalostna zgodba je v sektorju živinoreje. Živim na srednje veliki kmetiji, med drugim redimo govedo. Zaradi velike ponudbe presežkov na evropskem trgu je cena govejega mesa tako padla, da nikakor ne bi mogli preživeti, če ne bi imeli zraven še služb. Tam, kjer je glavna panoga pridelava mesa, so ljudje povsem obupani. Nenehno poslušamo, denimo, kako katastrofalno samooskrbni smo s prašičjim mesom - odkupne cene pa so se tako znižale, da kmet niti stroškov reje ne more več pokriti. Raje smo uvažali poceni svinjino iz drugih držav, in jo še vedno uvažamo, kot da bi zaščitili svoj prašičerejski sektor, ki je globoko na dnu.

​In tako bo, dokler ne bomo začeli ceniti hrane z naših domačih kmetij, ki je v evropskem merilu vrhunska. Ker imamo eno najstrožjih zakonodaj o pridelavi hrane, v drugih državah je neprimerljivo več uporabe antibiotikov, mineralnih gnojil, fitofarmacevtskih sredstev, zato je tudi lahko cenejša. Naša integrirana pridelava je enakovredna z marsikatero ekološko v tujini. Mi kot kupci pa tega sploh ne znamo ovrednotiti. Nedavno sem odprla katalog enega od velikih trgovcev pri nas - na dveh straneh je bila ponudba svežega mesa. Velik naslov na vrhu: Domače meso. V drobnem tisku pa je o izvoru mesa pisalo: Madžarska, Hrvaška pa spet Madžarska, spet Hrvaška ... Samo en artikel na dveh straneh ponudbe je imel zapisan izvor: Slovenija. In je bil iz nacionalne sheme kakovosti z zaščitnim znakom ‘izbrana kakovost’, kar pomeni, da je bila žival skotena, vzrejena in predelana doma.”

​Trgovci bodo vedno dajali na police hrano, ki je najcenejša. In tako bo, dokler ne bomo kupci začeli zahtevati več slovenske, pravi Anja Mager.

“Zelo dobro vem, da si veliko ljudi ne more privoščiti dražje hrane, da gledajo samo na ceno in jih kakovost ne zanima, a pri nas tudi tisti, ki bi si jo zlahka privoščili, le redko ali sploh ne pomislijo, da z nakupom slovenskega pridelka ščitijo podeželje in pomagajo nam, kmetom, da se lahko obdržimo nad vodo.”

​Tudi če raziskava kaže, da je skoraj petina anketiranih pogosteje kupovala hrano pri lokalnih proizvajalcih, je minulo leto spravilo nemalo kmetij na kolena, pravi Anja Mager. Pred tistimi, ki vztrajajo, pa je spet negotovo leto. “Ne vemo, koliko zaprtij zaradi koronavirusa je še pred nami, zdaj imamo absolutno previsoke temperature, zaradi katerih se je začelo brstenje, možnost pozeb pa je velika. Bo suša? Ne da se predvideti. In če ob vsej tej negotovosti ni niti pametne nacionalne kmetijske politike, človek sčasoma res lahko obupa.”