(HRANA V ČASU COVIDA) Nenadoma smo se zavedli, kako pomemben lahko postane naš lastni vrtiček

Od kod smo potegnili veščino peke kruha? In številnih domačih peciv? Medtem ko so ob prvem zaprtju zaradi koronavirusa spomladi v enih državah planili po toaletnem papirju, čez lužo celo po orožju, je pri nas najprej zmanjkalo kvasa.

"Peka kruha je najbolj samoumeven in pristen izraz samostojnosti in samopomoči. Izhaja iz dejstva, da je glavnina slovenskega prebivalstva na tak ali drugačen način še vedno povezana s podeželjem. Od tam prihajamo sami, naši starši ali vsaj stari starši: kruh so pač v še ne tako oddaljeni preteklosti v glavnem pekli doma. Obujanje peke kruha, uporabo kvasa, ki ga je nekaj časa bilo težko dobiti, in droži je do določene mere mogoče razumeti kot znak trezne ocene danega trenutka in obenem tudi znamenje drugim ljudem v našem okolju, da znamo poskrbeti sami zase. To je v svetu, v katerem nam na police nakupovalnih središč servirajo zapakirane končne izdelke po načelu kupi ali pusti, žal le še odmev 'dobrih starih časov'. Ko bomo zabredli globlje v svet brezkončno enako napolnjenih polic končnih izdelkov in ne bomo več imeli nobene alternative, bomo verjetno tudi pri nas najprej posegli po toaletnem papirju, ker bodo vse druge možnosti samopomoči potonile v pozabo, ta je pa prav zadnja, pri kateri moramo poskrbeti sami zase.

Podobno je s peko domačega peciva: poleg tega, da nam lastna priprava priboljškov prinaša posebno zadovoljstvo, tudi če si to zadovoljstvo izmenjamo le z domačimi, je treba upoštevati tudi to, da so končni proizvodi domače peke vsakokrat drugačni, vedno unikatni in nikoli standardizirani. S tem odsevajo tudi pristno ustvarjalnost, v kateri še dodatno uživamo."

Kako to, da se pri nas nismo tako predatorsko obnašali v trgovinah kot marsikje drugod, nismo spraznili trgovskih polic v stilu "glavno, da je zame, za druge mi ni mar"? Nosimo nekaj izkušenj še iz stare države, ko je enkrat zmanjkalo olja, drugič mesa, tretjič sladkorja ..., pa smo preživeli.

"Predstave pomanjkanja v nekdanjem režimu so zelo selektivne. V prvih povojnih letih so oblasti v skladu z resnostjo pomanjkanja surovo jemale po uradniški meri izračunane 'viške' pridelave kmetom, toda obenem so spodbujale tudi samopomoč in vzajemno pomoč s spodbujanjem skupnostne odgovornosti. Kombinacija planskega gospodarjenja in omejeno spodbujane samostojne pobude je označevala glavnino povojnega življenja. Od petdesetih let dalje je bilo pomanjkanje predvsem nekaterih strateških surovin in manj dostopnih 'eksotičnih' živil, a v glavnem zato, ker je država devize porabljala za ključne gospodarske investicije. Od šestdesetih let dalje pri nas ni bilo pomanjkanja; kar omenjate, se je dogajalo v osemdesetih letih zaradi intervencije Mednarodnega denarnega sklada in njegovega vsiljevanja 'strukturnih reform'. No, domači proizvodi, na primer kavbojke in bela tehnika, niso bili enake kakovosti (ali videza kakovosti) kot zahodni, vendar so ljudje lahko hodili nakupovat v Trst, Avstrijo ali Nemčijo. Domača živilska industrija je bila tedaj na višji kakovostni ravni od zahodnih - kar spoznavamo šele danes.

Ne gre torej toliko za to, da so se ljudje morali znajti zaradi pomanjkanja, ampak zaradi tega, ker je bilo bistveno ceneje predmete popravljati kot nabavljati nove. Načela globalne potrošnje z izdelovanjem na videz popolnih predmetov, katerih popravilo je dražje od nabave novih, takrat še nismo izkusili na svoji koži. Bi pa vseeno dodal še neko družbeno prakso, ki jo marsikdo podcenjuje: to je zmožnost improviziranja ter določeno osebno in skupnostno zadovoljstvo v njej. Po vseh slovanskih deželah lahko še danes, predvsem med starejšimi, naletimo na očitno veselje nad samostojnim sestavljanjem, predelovanjem, prilagajanjem in samopomočjo ter vzajemno pomočjo v najbolj nemogočih situacijah. Te prakse imajo nekoliko globlje korenine, zaznamujejo pa periferne dele sveta, ki jih svetovna središča prepuščajo lastni iznajdljivosti, dokler jih ne ogrožajo in dokler lahko iz njih vlečejo velike dobičke, kar tako ali drugače traja že stoletja."

Pandemija je bolj kot kdajkoli prej povezala prebivalce mest s kmetijami, tudi z malimi tradicionalnimi kmetijami. V vsem svetu je tako, da so si korporacije prilastile sistem prehranjevanja, nikakor ne želijo, da bi ljudje imeli uvid vanj - je lahko takšna pandemija tudi začetek tega, da začne več ljudi razmišljati o tem, da se do zemlje ne moremo obnašati kot do stroja za potrošnjo?

"Prvo pandemijsko zaprtje nas je lansko leto doletelo prav v času, ko se je zima poslavljala in smo se nenadoma zavedli, kako pomemben lahko postane naš lastni vrtiček (če ga imamo) in kako pomembno je poznati vsaj nekoga, ki pozna kakšno kmetijo, na kateri bo lahko našel, kar bo potreboval. Nekaj časa je bil prisoten tudi strah, da bi lahko živilski proizvodi v množični distribuciji, predvsem zelenjava in sadje, ki jih večinoma uvažamo prav skozi Italijo, prinašali novi koronavirus iz Lombardije. Na bližnjem polju pridelana hrana se je zato zdela bistveno bolj varna. Ljudje so dobili tudi lekcijo iz sodobnega kapitalizma, v katerem so sledi izvora živil, kot tudi večine drugih proizvodov, zabrisane. Kako naj zaupamo proizvodom, ki kljub deklaraciji ne razkrivajo celotnega porekla vseh njihovih sestavin? Ker se je vsaj za nekaj časa izboljšala kakovost zraka v mestnih središčih in ker je ljudi doletelo še zapiranje v meje lastnih občin bivanja, so se spomladi odpravljali na sprehode in izlete v neposredni bližini svojih bivališč. In kaj so videli? Obdelane njive. Tudi zaradi tega novega okoljskega ozaveščanja so postala doma pridelana živila - toliko bolje, če so pridelana ekološko - tako rekoč samoumevna zahteva ljudi, ki so dotlej lahko 'nabirali' živila le na policah."

Ker znanost dokazuje, da je rast novih nalezljivih bolezni zelo uglašena z globalno rastjo uničevanja okolja - obstaja možnost, da smo vsaj malo bliže "spravi človeštva z naravo"?

"Sam sem velik optimist. Zaradi izkušenj sicer ne verjamem več v to, da bi lahko že po statistični verjetnosti računali na samodejen obrat in odrešitev, češ da torej bolj nesposobnih voditeljev, kot jih imamo na oblasti danes, pač v družbi ne moremo najti. Še vedno menim, da nam ni treba nujno trčiti na samo dno, toda več kot polstoletne izkušnje me učijo drugače: če čakaš na odrešitev, ki ti jo bo prinesel nekdo drug, lahko dosežeš še globlje dno. Zame je ključen prav ta zgodovinski trenutek, ko se pandemija končuje. Ko se ozremo po svetu, moramo ugotoviti, da se Slovenija pri pandemiji ni odrezala bistveno slabše le od drugih držav nekdanje Jugoslavije, ampak na primer tudi od Butana in Mongolije. Še več: Evropska unija se je odrezala opazno slabše od Afriške unije. Slabše od Evrope in najslabših evropskih držav, med katerimi je tudi Slovenija, so se odrezale samo še Združene države Amerike, ki pa se po zamenjavi oblasti zelo hitro izboljšujejo. Skupni imenovalec katastrofalnega odziva na pandemijo je, skratka, neoliberalni kapitalizem najbogatejših.

Iz tega nujno sledi, da potrebujemo bistveno globlji in resnejši politični in gospodarski zasuk. Ljudje to dobro vedo, ker jim neoliberalni kapitalizem po tej izkušnji nikakor ne more jamčiti niti preživetja niti blagostanja. Ljudje se zelo dobro zavedajo, da je pot destrukcije okolja slepa ulica, le da nimajo nobene alternative. Nepredstavljive evropske milijarde evrov naj bi šle v 'zeleno' in 'krožno' gospodarstvo ter naravi prijazen tehnološki razvoj. Kaj pa ljudje? Ali bodo s temi milijardami ponovno polnili žepe premožnim in še dodatno obubožali periferijo sveta, na katero so še tako ali tako preselili vso umazano industrijo? 'Preprosti' ljudje, predvsem delavci, vedo, da tako ne bo šlo, zato se končno nam vsem skupaj odpirajo obzorja novih časov: časov, v katerih ne bodo veljale le človekove pravice, kot si jih tolmačijo elite, ampak človeško dostojanstvo vsakogar, predvsem pa pravica do življenja na planetu, na katerem bo mogoče dihati skupen zrak in živeti v skupnosti, v kateri vsi skrbimo za vsakogar in vsakdo skrbi za vse. Ta sprememba paradigme je na vidiku, četudi bodo stare sile naredile vse, da nam ponovno zameglijo obzorja. Prihodnost ni samo v tem, da rešimo planet pred prekuhavanjem, ampak tudi v tem, da ustavimo uničevalski stroj, ki ga žene pohlep po dobičkih."