Hvalnica neumnosti

Med vsemi slabimi lastnostmi trenutne oblasti, priznam, nikoli nisem pomislila na preprosto, očitno, nepopravljivo - neumnost. Razlog je jasen in velja tako zame kot za vsakogar, ki o tej oblasti razmišlja - vsi želimo razumeti, domisliti, razbrati motive, morda predvideti posledice. Skratka, vlagamo trud in zdi se nam, da si predmet razmišljanja to zasluži. Zgolj ugotovitev, da je nekaj neumno, na žalost ne zadostuje: neumnost ima lahko zastrašujoče, zapletene in raznolike učinke in nič ne more razbremeniti odgovornosti tistega, ki jo je vzel zlahka. In prav zato se najpogosteje izogibamo temu, da nekaj razglasimo za neumno, temveč takšnim pojavom vztrajno podeljujemo neki miselni kredit, iščoči smisel. Na drugi strani, na strani oblasti, pa sodelavci in pomagači ne zamudijo nobene priložnosti, da vse in vsakogar razglasijo za neumne. Ko neumni nekaj sovražijo, jim to preprosto najprej pride na misel.

Objavljena in vsem dostopna neumnost ima nekatere nedvomne prednosti, torej tudi dobre učinke. Predvsem skrajša napore in vloženi čas drugi strani, ki ji ni treba več ničesar dokazovati; preprosto se opre na dokaze, ki jih je po zaslugi svoje neumnosti oblast postavila na ogled. Najbolj groteskno je seveda, kadar zaradi svoje neumnosti oblast pokaže, da je delala in da ceni prav tisto, kar sicer napada in zanikuje, oziroma ko sama sebi v grlo vliva vrelo olje. A vse kaže, da se danes razkrivanje neumnosti ne izplača oziroma da je neumnost močnejša. Še vedno obstaja kritična masa državljanov, ki neumnosti ne priznavajo, ne znajo živeti z njo, ne morejo zadržati smeha ob njej. Samo zamahnejo z roko in zanjo ne izgubljajo dragocenih (smiselnih) besed. No, napačno je verjeti, da se neumnost kar razblini in izgine, tako kot mislijo tisti, ki jo proizvajajo: neumnost ni mimobežni proizvod, najpogosteje ostane v vsakdanjem govoru - kot šala, asociacija, ki jo vsi prepoznajo, primer, ki se ne pozabi, ker je tako vpadljiv. Izgovorjena ali izpeljana neumnost ima svoje življenje v ustnem izročilu, včasih pa je tudi zabeležena in lahko preživi tiste, ki so jo ustvarili. Poleg tega, da je lahko navzoča dlje časa, lahko neumnost kratkoročno tudi škodi tistemu, ki jo je proizvedel, le da takšne primere, ki znajo v javnosti vzbuditi precejšnje zadovoljstvo, vidimo vse redkeje. Skratka, neumnost je tukaj, da nam tudi pomaga.

Poglejmo nekaj primerov izrazite neumnosti, ki popolnoma uniči laži in manipulacije svojih ustvarjalcev. Pred nedavnim je bil v Mladini objavljen študiozni članek Erika Valenčiča o domačem neonacizmu in njegovi povezanosti z vlado. Članek je poln imen, podatkov, logično pojasnjenih in z dejstvi povezanih dokazov, zaupanja vredno orodje za razumevanje in boj proti pojavu, ki ogroža temelje družbe, njenih zakonov in pravil. Med tistimi, na katere se je članek nanašal, je nastala precejšnja panika, in to velja za vse, ki so očitno povezani, saj je za javnost zveza med državnimi institucijami, vlado in na drugi strani neonacisti še zlasti neprijetna resnica. Namesto da bi bili molčali ali objavili kak birokratsko neoseben demanti, ki v resnici sicer ne bi kaj veliko pomagal, so vsi povezani sodelujoči primerno neumno pokazali, da so v resnici povezani! In potem je bil kot protiudar objavljen kronski fotodokaz - Violeta Tomić in Erik Valenčič pijeta kavo ob Ljubljanici! To je sicer običajen postopek v medijskem središču SDS in njenih satelitov: ljudje, ki pijejo kavo, so po definiciji zarotniki zlih namenov, v tem primeru dva terorista. Medtem Janša v Izraelu med vplivnimi institucijami, primernimi za predsedniški nivo srečevanja, za prijateljski obisk izbere prav podjetje, ki izdeluje notorični vohunski program Pegasus – tako spontano, ob kavi. Da o Mavriciju niti ne govorimo. In tu neumnost zasije v najočitnejši obliki: novico o teroristični kavi je posredoval neonacist/urednik NTA/novinar, potrdil jo je "neodvisni" Požar, kratko rečeno, povezava SDS-medijev, njihovih podrepnih servisov in neonacistov je postavljena vsem na ogled. Ne more biti bolj jasno, kdo vse podpira neonacizem in z njim sodeluje. Erik Valenčič lahko v miru popije svojo zasluženo kavo.

Tudi v drugem primeru je za vrhunsko neumnost odgovoren SDS/Janšev medijski center. Naslov članka na portalu Nova24TV je: "Evropski svet zavrnil prošnjo za dostop do neobstoječega non-paperja". Če ne obstaja, potem je popolnoma nesmiselno, da se dostop do njega prepove, preprosto bi se povedalo, da non-paperja ni. No, ker pa obstaja, laž o "neobstoječem non-paperju" postaja kristalno jasna in nič ne pomaga, da je diplomat Inzko prispeval še svojo verzijo avtorstva. Zakaj se je SDS tako strastno borila proti možnosti, da non-paper obstaja? Zato, ker so njeni upravičeno menili, da bi ga lahko napisal sam vodja … Neumno lagati je huje kot samo lagati ali biti le neumen.

V politiki je neumnost skoraj vedno rezultat negativne selekcije, za katero ni vedno kriva samo desnica. Prav ta pa proizvaja brez konkurence najsijajnejše primere. Včasih se mi je zdelo, da je razraščanje neumnosti proces, ki v nekem trenutku pač postane viden: kolumn Mira Cerarja mi ni nikoli uspelo prebrati do konca zaradi banalnosti, dolgočasnosti in popolne odsotnosti idej; ko je postal predsednik vlade, se je zelo hitro videlo, da ne gre samo za akademsko omejenost, temveč za avtentični manko pameti, zagotovo ne samo politične. Za njim je ostal neopravičljiv in nikoli obravnavan zločin postavljanja žice na meje, ki je pretežno posledica neumnosti - nepotreben in z motivom, ki ga nobena različica tolmačenja realnosti ne premore.

Obstaja tudi zavestna, pogosto zlobna neumnost, v tem smislu, da računa na to, da je neumna javnost oziroma da so takšni državljani. Toliko neumnosti je šlo mimo, ne da bi bile kaznovane, pribite na sramotilni steber, ali pa se jih je ignoriralo, da si morajo državljani res pripisati del odgovornosti. No, to vrsto neumnosti lahko gladko vknjižimo v cinizem kot obči princip komuniciranja z javnostjo. To bi pomenilo, da moramo, tudi ko se ukvarjamo z neumnostjo, imeti solidne kriterije, logični sistem in brezhibno zaznavanje. In vedeti moramo, da neumnost služi oblasti, ne zatiranim - slednji si tega luksuza tako kot tudi številnih drugih ne morejo privoščiti. Drugače od številnih drugih oblik norosti in represije, katerih širok izbor nam oblast prikazuje, nam neumnost edina odkriva resnico, nasmeji nas, da celo nekaj topline in utehe, skupaj z drobcem sočutja. Ob tem nam podari lepo porcijo psihičnega olajšanja; posredno se s tem krepi občutek državljanske povezanosti, utrjuje državljanska samozavest in ohranja upanje. Iskrena, spontana, ganljiva neumnost, če se ne vtika v kakšno življenjsko pomembno vprašanje državljanov, temveč samo razkriva obupno potrebo po samopotrditvi, je lahko za kratek čas zabavna. Na primer, kako Žiga Turk razlaga izrazito neumnega avtorja Jordana Petersona: ni treba citirati Turka, že muka, da bi izustil nekaj nekoherentnih paberkov, je dovolj smešna.

Za konec v tej hvalnici neumnosti nikakor ne smemo pozabiti na prispevek, ki ga neumnost pomeni za kulturo: komični žanri v književnosti, gledališču, filmu pa tudi glasbi ne bi mogli preživeti brez neumnosti, ki jo publika prepozna in se ji smeji, včasih tudi sebi. Iz gledališča odhaja pametnejša, tako kot tudi po branju, gledanju ali poslušanju - vsaj za nekaj časa. V obdobju velike prisotnosti neumnosti v javnosti, kot na primer danes, zadošča samo citirati, ponoviti, reproducirati in smo že v velikem prostoru komične ustvarjalnosti. Njen učinek pa je, da neumnost zmanjšuje.