Igen

Mohor Hudej, publicist
22.02.2020 03:25

Pred leti sem imel priložnost obiskati simfonični koncert v Budimpešti. Izvajali so skladbe Nina Rote (za tiste, ki vam je neznan, avtor filmske glasbe v Botru). Mislim, da je dirigiral neki njegov žlahtnik; možno pa je, da sem vse pomešal.

Do knjižnice priljubljenih vsebin, ki si jih izberete s klikom na ♥ v članku, lahko dostopajo samo naročniki paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Glasovno poslušanje novic omogočamo samo naročnikom paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Poslušaj
Pixabay

Stvar je v tem, da so pred samo izvedbo imeli dokaj dolg predstavitveni govor v zvezi s skladateljem in njegovim potomcem, dirigentom. Sedež sem imel na balkonu, v povsem zadnji vrsti, nekje na strani. Ker sem bil v vlogi vodnika skupine, so mi verjetno namenili najslabšo lokacijo, se pravi tudi najcenejšo možno varianto. Logično, vstopnice so bile precej drage, ker je šlo za poseben projekt, s posebnimi gosti.
Zazrl sem se po dvorani in opazil, da so prve vrste parterja rezervirane za "haute couture" klientelo. Tu in tam so med njih vrinili slehernike, ki so imeli očitno svojo vlogo v svetu madžarske filharmonične scene in so po službeni dolžnosti morali sedeti med madžarskim hohštaplerajem. Ti so bili oblečeni v svoj siceršnji koncertni, tekstilni dolgčas. Recimo jim "uniformirana Murina vojska". Na balkonu smo sedeli plebejci. Sam sem sedel med dvema starejšima tetkama (ena me je spominjala na nekdanjo poslanko Pozsončevo), ki sem jima dodelil vlogi gimnazijskih profesoric. Tistih, ki so gonilna sila univerz za tretje življenjsko obdobje po madžarskih knjižnicah, od Lentija do Debrecena. Obe sta bili nekoliko obilnejše postave, tako da sta me stisnili mednje. Ena izmed njiju mi je, predvidevam, da v izbrani madžarščini, izrekla neko kratko misel v zvezi s stisnjenostjo, misleč, da jo razumem. Verjetno bi se moral kaj nasmejati, če bi jo razumel, a preostala sta mi top pogled in pantomima. Štorasto sem skomignil z rameni, jih stisnil skupaj, da sem jima omogočil prostor za njuna torza, nenaravno pokimal z glavo in stvar je bila rešena. Bom pač igral konzervirano sardino dobro uro in pol. Na srečo je bila druga gospa, na moji desni, manj zgovorna. Že navzven se mi je zdela hudobnega videza, nekomunikativne narave, a s tem mi je olajšala siceršnjo pantomimično igro. Očitno je bila manj naivna kot gospa na levi, takoj je zaznala, da sem tujec, ki bi moral obviseti na Orbanovi mreži, ne pa, da ji v filharmoniji odžiram kisik, v že tako ali tako zatohlem prostoru. A težavam s sporazumevanjem ni bilo videti konca.

Ste že naročnik? Prijavite se tukaj.

Želite dostop do vseh Večerovih digitalnih vsebin?

Naročite se
Naročnino lahko kadarkoli prekinete.

Več vsebin iz spleta