Stvar je v tem, da so pred samo izvedbo imeli dokaj dolg predstavitveni govor v zvezi s skladateljem in njegovim potomcem, dirigentom. Sedež sem imel na balkonu, v povsem zadnji vrsti, nekje na strani. Ker sem bil v vlogi vodnika skupine, so mi verjetno namenili najslabšo lokacijo, se pravi tudi najcenejšo možno varianto. Logično, vstopnice so bile precej drage, ker je šlo za poseben projekt, s posebnimi gosti.
Zazrl sem se po dvorani in opazil, da so prve vrste parterja rezervirane za "haute couture" klientelo. Tu in tam so med njih vrinili slehernike, ki so imeli očitno svojo vlogo v svetu madžarske filharmonične scene in so po službeni dolžnosti morali sedeti med madžarskim hohštaplerajem. Ti so bili oblečeni v svoj siceršnji koncertni, tekstilni dolgčas. Recimo jim "uniformirana Murina vojska". Na balkonu smo sedeli plebejci. Sam sem sedel med dvema starejšima tetkama (ena me je spominjala na nekdanjo poslanko Pozsončevo), ki sem jima dodelil vlogi gimnazijskih profesoric. Tistih, ki so gonilna sila univerz za tretje življenjsko obdobje po madžarskih knjižnicah, od Lentija do Debrecena. Obe sta bili nekoliko obilnejše postave, tako da sta me stisnili mednje. Ena izmed njiju mi je, predvidevam, da v izbrani madžarščini, izrekla neko kratko misel v zvezi s stisnjenostjo, misleč, da jo razumem. Verjetno bi se moral kaj nasmejati, če bi jo razumel, a preostala sta mi top pogled in pantomima. Štorasto sem skomignil z rameni, jih stisnil skupaj, da sem jima omogočil prostor za njuna torza, nenaravno pokimal z glavo in stvar je bila rešena. Bom pač igral konzervirano sardino dobro uro in pol. Na srečo je bila druga gospa, na moji desni, manj zgovorna. Že navzven se mi je zdela hudobnega videza, nekomunikativne narave, a s tem mi je olajšala siceršnjo pantomimično igro. Očitno je bila manj naivna kot gospa na levi, takoj je zaznala, da sem tujec, ki bi moral obviseti na Orbanovi mreži, ne pa, da ji v filharmoniji odžiram kisik, v že tako ali tako zatohlem prostoru. A težavam s sporazumevanjem ni bilo videti konca.
Ograja stoji na mestu, kjer je nekoč že stal “zid” železne zavese, kjer so iz Madžarske bežali tisti, ki so bili siti ideologije, nacionalizma, rasizma, pustosti, brezusodnosti
Zaposleni so se vame zapičili s pogledi, ki bi jih pripisal tistim pozabljenim japonskim vojakom, ki so jih našli skrite v votlinah pacifiških otokov