Živeti v teoriji zarote

Mohor Hudej, publicist
14.09.2019 04:58

So dogodki, ki si jih zapomni prav vsak. Dogodki, ki zaznamujejo generacijo.

Do knjižnice priljubljenih vsebin, ki si jih izberete s klikom na ♥ v članku, lahko dostopajo samo naročniki paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Glasovno poslušanje novic omogočamo samo naročnikom paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Poslušaj
Epa

Atentat na Kennedyja, Titova smrt in v različnih lokalnih okoljih, predvsem takšnih, kjer se je vladalo z železno roko, smrti lokalnih diktatorjev. Sam sem doživel v lokalnem okolju Titovo smrt in osamosvojitveni dan. V svetovnem merilu pa, kot ves svet, 9. 11., kot ga zapisujejo Američani, se pravi 11. 9. pri nas. Toda po svetu se je oznaka 9. 11. prijela; datum učinkuje kot kakšen "brand" multinacionalke. In to nenazadnje tudi je. Osemnajst let je od tega dogodka.
Prizore uničenja sem uzrl na dan, ko sem se vrnil domov iz potovanja po Avstraliji in Novi Zelandiji. Uro po prihodu sem na TV uzrl vsem znane prizore masakra v živo. To je bilo eno od mojih prvih potovanj po anglosaškem kraljestvu. Prvič sem se soočil z njihovo policijsko pedantnostjo, temelječo na pravnem sistemu, ki izsuši kmečko pamet kot sonce puščavo. Ko sem vstopal na letalo v Aucklandu, me je policistka vprašala, če nosim orožje v kovčku. Vprašanje se mi je zdelo popolnoma absurdno, komično. Vajen drugačne komunikacije, sem ji odgovoril, kot bi ji ne smel. Rekel sem, da ja, da imam v kovčku spravljen tank. Ne bom pozabil njenega pogleda, njenih modrih oči, ki bi v kakšnem ljubezenskem romanu zasanjale najbolj trdosrčnega bralca, v zgodbo o večni ljubezni. A te modre oči lahko imajo povsem drugačen odtenek, odblesk, če blekneš to, kar sem jaz. V hipu sem v modrini njenih oči ugledal temne globine, neskončne razsežnosti kaznjenskega sveta, ki ga navrže tovrstna izjava. V hipu sem pojasnil, da sem se samo hecal. "Tu ni heca!" je rekla.
Klasična grška tragedija vsebuje dva zelo pomembna elementa: hamartijo in anagnorizem. Da poenostavim - za tiste, ki niste ravno domači s temi pojmi - hamartija je neke vrste tragična zmota, anagnorizem pa je spoznanje (prepoznanje), ki te razsvetli ob prepoznanju pravega jaza neke osebe ali česa širšega. Vzemimo aktualno situacijo: vsi smo živeli v hamartiji, v tragični zmoti, da je pri Jankovićih vse v redu s financami. Mater so đajoti, vse jim uspeva, smo si govorili. Na koncu pa doživimo prepoznanje, spoznanje, anagnorizem, da so veliki dolžniki. Toda, z malo pomočjo prijateljev gre skozi, kot so nekoč prepevali Cocker in Bitli.
Ljudje smo idealna bitja za tragične zmote. Eden od razlogov za to je, kot je že Sokrat rekel, da se zlo dostikrat poraja iz nevednosti - bolj kot iz namena. In v svojem bistvu smo polni svete preproščine. Radi smo zaviti v vato, v svet brez konflikta, mir je tisto, kar pretežno želimo. Drugi razlog pa je, da že en štamprlček zadostuje, da skali vsem ljubi mir in človeku skazi samopodobo in realno vrednost v svetu, kjer je šest milijard podobnih stvorov, ki bodisi po naravni poti ali pa kako drugače mislijo, da se je svet z njimi začel in se bo končal. Kar niti ni huda zmota. Moja lastna izkušnja je, domnevam, podobna splošni. Pa vendar, izkusil sem jo, zato bom govoril o njej.
Že takoj po padcu dvojčkov WTC je izšla knjiga o tem, da je v ozadju sesutja velika laž. Ljudje so se valili v knjižnice in prebirali Meyssanovo knjigo o tem. Nekajkrat sem se zapletel v pogovor z ljudmi, ki so mi o tem pripovedovali, in premišljeval, da bi jim ne škodil obisk pri psihiatru. Zgodil se je Afganistan in Irak. Zmeraj bolj so me načenjale novice, ki so spominjale na igrane, kičaste holivudske spektakle. Nekega dne sem zasledil novico o tem, da je Nobelovo nagrado za književnost prejel Harold Pinter. Začel sem radovedno brskati po spletu, da bi našel čim več informacij o njem, in naletel na intervju, ki ga je dal za neko televizijo. Govoril je o tem, da sta Tony Blair in George Bush vojna zločinca, ki bi jima bilo treba soditi. Globoko sem se zamislil in srfal naprej po spletu in iskal dodatno literaturo, ki je bila v tistem času redka, prva lastovica dvoma v uradne razlage dogodkov iz usodnega 9. 11. Dandanes je drugače. Splet je preplavljen s tovrstnimi dokazi in "dokazi", ki resnici delajo neizmerno škodo.
V to, da so bili dvojčki zarota proti človeštvu, usklajena gangsterska akcija državnega, medijskega in gospodarskega aparata, me je prepričalo tisto, česar nismo videli. Nikoli nihče ni videl posnetka letala, ki naj bi trčil v Pentagon, v najbolj varovano stavbo na svetu. Ni posnetka! Več kot tisoč kamer je to prezrlo. Stvar, ki bi jo bilo izvrstno uporabiti za propagandno sejanje groze, so prezrle. O tretjem letalu, ki naj bi se zrušilo v prazno, ni vredno izgubljati besed. Nič ne boste našli nikjer. Nihče ne ve in nemogoče je vedeti - razen, če veš, zakaj se je zrušila tretja stavba WTC 7. Ne obstajajo posnetki svojcev v letalih. Preverite, ne boste jih našli. Dejstvo je, da so vsi gasilci, ki so v prvih urah gašenja dvojčkov pričali o eksplozijah, pokojni. Podobno kot vod marincev, ki naj bi izvedel eksekucijo Osame Bin Ladna (še ene farse). Na srečo obstajajo posnetki njihovih izjav. Obstaja t. i. "Toronto report", poročilo znanstvenikov, več tisoč znanstvenikov različnih strok, ki so se v Torontu zbrali (v ZDA to takrat ni bilo mogoče), da bi našli resnico o tem dogodku. Ne glede na področje, s katerim so se ukvarjali, so prišli do ene same resnice. Lagali so nam! Dokazali so nize eksplozij razstreliv v stavbi, ki so dvojčka in predvsem WTC 7 sesuli v ritmu harmonike. Hišica iz kart je primernejše poimenovanje kot WTC.
Ko sem spoznal, da sem živel v hamartiji, v tragični zmoti, ko sem spoznal, kdo so ti ljudje, ko me je anagnorizem razsvetlil, sem v celoti dojel gnev Harolda Pinterja in težo njegovih besed. Ko je izustil te besede, je bil donkihotsko sam v svojih razmišljanjih. Vsaj javno izpostavljen. Ljudje so se spraševali, kaj je z njim narobe, podobno kot se dandanes vsak zdravorazumski dvom popredalčka pod kategorijo "teorije zarot". Vprašajmo se: ali je Harold Pinter verjel v teorije zarot? Ali je Harold Pinter, človek, ki je večino svojega časa preživel v gledališkem in TV miljeju, se javno boril za jedrsko razorožitev, imel odmevne govore proti apartheidu, se zavzemal za strpnost v času hladne vojne in v času številnih drugih vojnih konfliktov, govoril prisebno? Je to, za kar se je zavzemal, predvsem mir in dialog, prisebno? Je to prisebno? Da ali ne? Odgovorite si.

Ste že naročnik? Prijavite se tukaj.

Želite dostop do vseh Večerovih digitalnih vsebin?

Naročite se
Naročnino lahko kadarkoli prekinete.

Sposojene vsebine

Več vsebin iz spleta