Enako prispodobo je Janša nedavno uporabil v zvezi s Pop TV, izraz metla je tu namenil kupcu te medijske hiše. Človek, poimenovan metla, bi moral biti globoko užaljen, saj prispodoba vključuje nekoga drugega, ki drži metlo in jo upravlja, medtem ko ima metla glavo nenehno v prahu in smeteh. Tem bolj bi moral ta človek na novem položaju pokazati vso svojo integriteto. Nova24TV je prispodobo seveda takoj prevzela in govori o obvezi novega direktorja, da stvari "počisti".
Janša je na vprašanje poslanca Kordiša odgovoril kot minister za zdravje, pri čemer je funkcijo izenačil z oblastjo nad pacientovo svobodo in življenjem: oseba na tem položaju javno odloča o tem, kdo sodi v norišnico. Nič ne bi pomagalo tudi, če bi razpolagal z diagnozo oziroma strokovnim mnenjem – v skladu z zdravniško etiko o tem ne bi smel javno govoriti. A pokazal je, koliko mu je mar za morebitne paciente in kakšno zvezo sploh ima z zdravstvom – razen svoje soproge. Vsaj ona bi ga lahko naučila, kako mora govoriti, če je minister za zdravje … Prispodoba metle spet ni daleč: parlament je treba počistiti in se znebiti vseh tistih, ki postavljajo neprijetna vprašanja. namesto da bi Janša sam očistil svojo okolico problematičnih ljudi.
Tonin je zagrozil vsem, ki bi si drznili kaj slabega reči o krščanstvu; metla ni bila omenjena, vendar je samoumevna. In danes, ko to pišem, je dan spomina na holokavst. Zato moram omeniti tudi Tisto, kar je na TV3 znova priplavalo na površje in zastavilo serijo idiotskih vprašanj o tem, zakaj ne smemo svobodno razpravljati – denimo o usodni vlogi Judov v svetu, o rasnih odlikah in o drugih "pomembnih" vprašanjih, ki se Tistemu vrtijo po glavi. Edini odgovor je – zato! Tukaj bi si človek skorajda zaželel metlo, vendar obstaja tudi boljša rešitev – osnovne šole so odprte, naj sprejmejo tudi Tisto v prvi razred, da se česa nauči. Toda končno imamo tudi pravo metlo v polnem zamahu – Janković je spustil bagre in druge stroje, vključno z metlami, da počistijo središče greha, lenobe in vsega najhujšega v Rogu. Pred nekaj leti je Janšev medijski center govoril o nujni "deratizaciji" Roga.
Kot vidimo, je ime metle postalo obče, prispodoba metle se v javnem govoru pojavlja vsak dan in praktično ni področja, na katerem vlada in njeni ljubitelji ne bi hoteli uporabiti svojega fantazmičnega in očitno obsesivnega predmeta, da bi pridno počistili ter se znebili vsega in vseh, ki se jim znajdejo na poti, jim zakrivajo pogled ali, kar je najhujše, si upajo biti proti. Smiselno bi bilo, da se metla, ta vrhunski simbolni predmet aktualne oblasti, pojavi ob vseh reprezentativnih priložnostih, tudi ko bo Slovenija predsedovala EU – lahko bi denimo imeli častno četo z metlami …
Smiselno bi bilo, da se metla, ta vrhunski simbolni predmet aktualne oblasti, pojavi ob vseh reprezentativnih priložnostih, tudi ko bo Slovenija predsedovala EU – lahko bi denimo imeli častno četo z metlami …dejo, kot da na svetu ni nikogar drugega razen njih
Možna tolažba v takih časih je spomin na slavno preteklost. Po zaslugi čeških kolegov, ki so pripravili virtualno konferenco ob stoletnici drame R.U.R (Rossumovi univerzalni roboti) Karla Čapka, in še posebno raziskovalca Hasana Zahirovića, ki preučuje recepcijo Čapka v Jugoslaviji, sem včeraj izvedela izredno zanimive podatke. Tema konference je bila tudi Čapkova drama Bela bolezen (včasih poimenovana tudi Bela kuga) iz leta 1937, ki do podrobnosti natančno opisuje današnjo epidemijo. Prvotno se je drama nanašala na napredovanje nacizma in na negotovo prihodnost Češkoslovaške, ki so jo kmalu potem zavezniki sramotno izdali s podpisom münchenskega sporazuma leta 1938. V Kraljevini Jugoslaviji je bila ta drama uprizorjena v Sloveniji in na Hrvaškem, medtem ko je bila v Srbiji zaradi "komunistične" vsebine prepovedana. Poleg glavnega junaka, doktorja Galena, ki razpolaga s cepivom (in ga ubije razjarjena množica, naklonjena vojni), v drami nastopa tudi negativni lik, poimenovan Maršal, vladar, ki epidemijo izkorišča za svoje politične cilje. Zaradi "Maršala" drama ni smela biti uprizorjena v socialistični Jugoslaviji. Bi bila zaradi Maršala Tvita nezaželena tudi danes? V drami za boleznijo v glavnem zbolevajo in umirajo starejši ljudje, distribucija cepiva postane vprašanje, ki izziva konflikte … Skratka, česa bolj aktualnega za današnje slovensko občinstvo, morda virtualno in morda tudi kolesarsko, si ni mogoče predstavljati!
In spet smo na področju simbolov, predstav, izvedb, na področju potlačene, ponižane, izmučene in sestradane kulture, velike družbene žrtve epidemije. Metla, s katero grozijo medijem, ne doseže vseh kotičkov in lukenj, v katerih se kultura trudi preživeti. Pri tem ti paraziti, kulturni delavci in delavke, kot je znano, metlo pogosto uporabljajo za prevoz in hitro premikanje, zaradi česar jih je še teže locirati in očistiti.
Kultura, ki se ne sramuje svojih simbolnih razlag, lahko še kako prispeva k rešitvam, s tem da spoštuje znanstvene dosežke in da domišljiji nikoli ne pusti mirovati
Popolnoma se zavedam, da je vsako iskanje tolažbe v kulturi pravzaprav zaman, prava utopija. Nič ne more premakniti z vsemi žavbami namazanih poslancev malih in povsem izgubljenih strank, ki se že predolgo vedejo, kot da preostanek države, ljudje, sploh ne obstajajo. Potisnjeni so v situacije, v katerih je ključna morala, kjer je treba pokazati osebnostno zavest, kličejo jih po imenih, jih zmerjajo, opozarjajo na neizprosen spomin, ki bo do njih neusmiljen, njim samim pa je čisto vseeno. Imajo svoje male, morda vgrajene kalkulatorje in nič jih ne more premakniti. Popolnoma vseeno jim je, da večina nikoli ni imela kalkulatorjev, da so tisti redki zastareli in da razpadajo, in medtem ko ljudi odpuščajo ali podijo na delo sredi epidemije, silijo v pokoj po volji delodajalca, jim odvzemajo pravice in jim kradejo iz žepov še preostali drobiž, se člani koalicije še naprej hvalijo s svojo integriteto. Ne, ne, ne bom omenjala metle … Kaj torej preostane kot možnost tolažbe? Skoraj nič. Toda na konferenci, ki sem jo omenila, je nastopila tudi znanstvenica, predstavnica "trde" znanosti, biologinja. Govorila je o bakterijah, ki živijo v nas, zlasti v prebavnih organih, in jih je okoli tisoč vrst – števila posameznih si ni mogoče niti predstavljati. Ves ta svet, ki nam pomaga živeti, a se včasih obrne proti nam, živi v odnosu, ki ni ne vojna ne dogovorno sodelovanje, torej niti najhujše niti najslabše. Zavedamo se, da z njimi moramo živeti, in na nas je, da poiščemo nove načine preživetja. S tem se ukvarja znanost. Kultura, ki se ne sramuje svojih simbolnih razlag, lahko še kako prispeva k rešitvam, s tem da spoštuje znanstvene dosežke in da domišljiji nikoli ne pusti mirovati. In tako se zdi, da smo spet pri kulturi kot vsesplošnem zdravilu, terapiji, izzivu, tolažbi in spodbudi. Vrnili smo se v čas, ko spet ne poskušamo ločevati avtorja in dela, ko je družbena odgovornost neizbežna, ko je kultura izpostavljena izkoriščanju in agresivnemu siromašenju tako kot vsi drugi manj privilegirani deli družbe, tako kot večina. V nasprotju s primeri iz preteklosti oblast, njeni predstavniki in višji razredi na splošno niso več sposobni proizvesti vrhunskih del, "dvorne" umetnosti, in jih tudi nočejo plačati. Kultura je postavljena v položaj izkoriščanega in ne preostane ji nič drugega razen upora. Za nekatere je lahko to nelagodno, saj so samo nekaj desetletij nazaj branili popolno neodvisnost umetnosti in sploh kulture. Čas je za ključen premik, tudi zato, da bi lahko ohranili in preučevali točen spomin na to. Čas je za odločitev o tem, da se nam nekdanjega položaja ustvarjanja ni treba sramovati in da je danes treba ustvarjati tako, da se nam ne bo treba sramovati.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
