Volivci

Preteklo leto se je začelo s škandalozno prodajo stranke Desus desnici - in to je izvedla nova predsednica, "novo upanje" stranke, ki je nato tonila samo še globlje v neumnost in pokvarjenost. Je pa prodaja cele stranke še vedno resnejša stvar kot tisto žicanje za 400 evrov! So se konec lanskega februarja poslanci te in drugih strank, ki so vstopali v novo vladno koalicijo, morda posvetovali s svojimi volivci? Niso se. Tehnično to ne bi smelo biti tako težko, saj so nekateri med njimi vstopili v parlament z vsega nekaj sto volilnimi glasovi.

Nato je izbruhnila epidemija. So ti poslanci tedaj svoje volivce poklicali, vsaj po telefonu, da bi preverili, ali so zdravi, ali jim lahko kako pomagajo, ali se lahko zavzamejo za kaj, kar bi parlament razumel, sprejel, generaliziral? Niso, niti enkrat. So ti poslanci spregovorili o tem, koliko svojih volivcev so izgubili med epidemijo, so njihovim družinam izrekli sožalje? Niso, niti eden med njimi. S kakšno pravico zdaj ti poslanci govorijo o svoji integriteti in identiteti, jih ni sram, da se sploh pojavijo v javnosti? Se pa pritožujejo, ker nekateri izpostavljajo vprašanje njihove izdaje. A mediji jih še naprej vabijo, da predstavijo svoje mnenje. Lahko si samo predstavljamo, kako se počutijo njihovi volivci. Počutijo se najmanj izdane, saj so bili prezrti, ponižani, izključeni iz vsega, kar so, ko so oddali svoj glas, imeli za svoj prispevek k demokraciji. Skratka, bili so ukinjeni kot državljani. Preostane jim samo, da po grozljivih dveh ali več letih epidemije - tisti preživeli - glasujejo drugače. Že zdaj je, po javnomnenjskih raziskavah sodeč, jasno, da te stranke ne bodo več prestopile parlamentarnega praga, in ta podatek povsem razgali motivacijo poslancev. Briga njih, odšli bodo v drugo stranko in se z novimi volivci ukvarjali prav toliko, kot so se z bivšimi. Volivci bodo, ko se bo začela naslednja predvolilna kampanja, občutili v glavnem gnus - če ne bodo zaradi muk tega časa kar pozabili na vse.

Nekateri volivci se nedvomno počutijo bolje, čeprav ni nujno, da so njihove stranke zanje pokazale kaj več zanimanja: volivci pri njih vsaj prepoznajo več odgovornosti, prepoznajo cilje, vedenje, sorodnost idej, nevpletenost v "posle" na politični tržnici. Vendar tudi njihovim poslancem ne bi padla krona z glave, če bi pogosteje poklicali svoje naključno izbrane volivce, jih povprašali, kako so, poslušali njihove kritike in nasvete ter vse to prenesli v parlament.

Obstaja stranka, ki ima vedno impresivno število volivcev. To je SDS, proti njej je treba vsakič oblikovati koalicijo drugačnih. Ali ta stranka bolje komunicira z volivci, ima morda uspešen kapilarni sistem interakcije z volivci? Glede na neverjetno neuspešno komuniciranje z vsemi volivci v preteklem letu, v času epidemije, bi rekli, da to ne more biti res. Odgovor se skriva drugje: SDS ne deluje kot politična stranka, ampak kot kult. Poučna vzporednica je kult Donalda Trumpa, kot ga je v svoji knjigi z naslovom The Cult of Trump, objavljeni leta 2019, opisal Steven Hassan, ki je bil sam v mladosti častilec kulta Sun Myung Moona. Hassan v knjigi natančno opisuje vedenje vodje in častilcev ter k temu doda svojo izkušnjo v vlogi "deprogramatorja", ki je častilce pozneje odvajal in prevzgajal. V Sloveniji za razliko od drugih evropskih držav še ne obstajajo programi za deradikalizacijo neonacističnih in podobnih skupin, čeprav potreba po njih obstaja. Hassanov opis vedenja vodje popolnoma ustreza Janševemu, ki se je sicer oblikoval prej, vendar je v zadnjem času postal skoraj popoln mali dvojnik svojega velikega vzornika Trumpa. Toda glavno pozornost bi morali posvetiti častilcem oziroma volivcem. Njihovo vedenje se pogosto prilagaja vzorcem iz višjega sloja hierarhije stranke, ne samo vodje. Pogosto je prav njihovo vedenje ključno za razumevanje odnosov na vrhu in za prenos teh običajev na častilce. Ob obsesivnem ponavljanju istih formul, kar se manifestira ali v poslušnem prenašanju dnevnih ukazov ali v kreativnem nadgrajevanju najbolj drznih vodjevih izjav, so tu še specifične vrste imaginarnih likov, ki jih "igrajo" častilci - tako nekako je bil videti vdor Trumpovih privržencev v Kapitol, kot kakšna karnevalska drhal. V slovenskem primeru so nekateri preprosto nepremišljeni (Hojs), drugi so prevzeli lik, ki se je oblikoval med komuniciranjem (cmeravi Tonin), obstaja pa že tudi primer dvojnika. Ministrica Kustečeva je ustvarila slog, pri katerem je vsaka beseda pospremljena s premikom glave, rok, obračanjem telesa. Zaradi popolne neusklajenosti besed in telesa se ob tem izgubi vsakršen pomen besed, ki so tudi sicer zmedene, in tako ostane samo vtis marionete. Enak slog je nenadoma prevzel tudi minister Cigler Kralj, ki zdaj z marionetnim nasmehom in kretnjami pojasnjuje, kako je svoji organizaciji (z ženo kot partnerico) na razpisu svojega ministrstva zagotovil državna sredstva. Kdo bo tretja marioneta?

Ta dva primera samo kažeta, da je dovzetnost pripadnikov Janševega kulta - absolutna. Resno bo treba razmišljati o programih za deprogramiranje …

Medtem je skupina volivcev, ki jo sicer krasi oportunizem, doživela šok: nekdo jih je hotel spremeniti v pripadnike kulta. Gre za volivce ljubljanskega župana Zorana Jankovića. Kakršnikoli so že razlogi, morda jih je mogoče preprosto prešteti - Zoran Janković je svoje volivce izgubil z eno potezo, z napadom na Rog; kako drugače označiti tolikšno policijsko prisotnost, solzivec, pendreke in aretacije. Nedomišljenost tega udarca v obraz ljubljanskim liberalnim meščanom je zastrašujoča, tem bolj, ker bodo okoliški stanovalci tako ali tako vedno volili desnico, in še toliko huje, ker so o napadu takoj pohvalno govorili na tistem smetišču, ki se imenuje Nova24TV. Če že nič drugega, se je izkazalo, da so oportunistični volivci boljši od pripadnikov kulta: pri njih obstajajo meje, ki jih niso pripravljeni prestopiti.

Bo odprtje mestne fronte v Rogu ogrozilo nedvomno moč in vpliv ljubljanskih volivcev na državni ravni - ne, samo še bolj jo bo okrepilo, ko se bodo enkrat znebili bremena oportunizma. Poslanci in poslanke Levice so se takoj pojavili na bojišču. Še bolje bi bilo, če bi se pojavili predstavniki celega KUL, toda lahko jim damo še malo časa, saj Rog nedvomno postaja glavna točka odpora. Pomemben nauk za volivce, ki pravkar postajajo državljani, se glasi, da se cilji boja idealno oblikujejo na takih napakah oblasti, na njenih napačnih ocenah stanja. Nič ne more tako mobilizirati kot zgražanje nad brezčutnostjo sistema, ki se izživlja nad brezdomci, umetniki, prostovoljci, ki pomagajo beguncem, nad mladimi in pametnimi, nad nepriznanim talentom, nad preživetjem. In nad dvema mačkama. Napad na Rog nedvomno ni bil načrtovan kot darilo ljubljanskemu odporniškemu gibanju, vendar učinkuje natanko tako. Opozarja namreč, da je oblast že zdavnaj prišla po kolesarje in da je skrajni čas, da se naivno vprašamo: Zakaj ravno po kolesarje? Večni odgovor se glasi, da sploh nismo opazili, po koga vse so prišli že pred tem. Čas je preteklo leto mineval zelo hitro, mnogi med volivci so se naučili več, kot se jim zdi. Predvsem to, da njihova vloga ne sme biti omejena na volitve. Potrkajte torej v parlamentu na vrata poslancev, ki vaš glas zdaj dojemajo kot pritisk in grožnjo!