Področje medicinske oskrbe in ureditve zdravstvene nege v zahodni in vzhodni Evropi raziskujete že več kot štiri desetletja. Videli ste situacijo pred padcem železne zavese, pred vstopom vzhodnoevropskih in balkanskih držav v EU. Danes so v Romuniji bolnice brez zdravnikov in medicinskega osebja, ker so delavci migrirali na Zahod, kjer so plače višje. Je bil dosežen napredek ali gre razvoj tudi v napačno smer?
"Mislim, da ne gremo v napačno smer. A pomembna sta percepcija in občutek, ki ju imajo ljudje. Vzhodnoevropske države, od Baltika do Balkana, so zame osrednja Evropa. Njihov pristop k izobraževanju je bil drugačen; utemeljen na nemškem modelu, ko so oblasti sprejele odločitev, za katere poklice zadostuje izobrazba na ravni gimnazijske mature. Tudi v Sloveniji so se postavile nizke zahteve. Posledično je v večini držav srednje Evrope izobraževanje medicinskega osebja temeljilo na srednješolskem modelu. Ljudje so vstopali v rutinsko opravljanje poklica s komaj 18, 19 leti. Globalno obstaja od 70-ih let 20. stoletja dalje vse širše strinjanje, da je pogoj za kvalitetno opravljanje del medicinske oskrbe in zdravstvene nege dvanajst let splošne izobrazbe in nato specializirano izobraževanje. To zagotovi ne le primerne intelektualne okvire, ampak prispeva k temu, da so ljudje emocionalno in fizično dovolj zreli. V Sloveniji ste še vedno na poti k temu cilju: da bo izobraževanje medicinskih skrbstvenih delavk in delavcev izpolnjevalo in dosegalo te zahteve. V Evropi, bolj ko gremo na Zahod, bolj jasen in nedvoumen je sistem izobraževanja, ki temelji na univerzitetni diplomi za medicinske delavce in zagotavlja primeren nadzor nad poklicem. Regulator ne deluje kot predstavnik medicinskih delavk in delavcev, ampak zastopa in skrbi za interese javnosti in pacientk ter pacientov. Tak sistem tudi predpostavlja skupino medicinskih delavk in delavcev, ki so pedagogi in lahko izobražujejo prihodnje generacije. Neprimerno je, da se kot pedagogi za medicinske skrbstvene delavke in delavce uporabljajo zdravniki, ki jim zmanjka ur dela v kliniki. Tu ne gre za hitre rešitve čez noč. Sploh pa ni dovolj, da oblasti le prevedejo evropske smernice in direktive."
Medicinske sestre v Sloveniji se spominjajo razvoja stroke in sistema izobraževanja po drugi svetovni vojni, ko so imele občutek, da lahko aktivno sodelujejo, izboljšujejo sistem. Zdaj opozarjajo, da se je to, da so slišane, spremenilo. Vi pišete, da je težava v tem, da se je v EU prednost dalo mobilnosti, ne pa kvaliteti medicinske oskrbe in varnosti pacientov.
"Ta izkušnja slovenskih medicinskih delavcev in delavk me žalosti. Natančnega odgovora ne poznam, a paradoks, ki izhaja iz dokumentov in direktiv EU, ki so želeli reformirati področje medicinske oskrbe, je, da niso oblikovani s ciljem koristiti poklicu ali pacientom. Namen dokumentov EU je uresničiti enega od ciljev EU: svobodo gibanja delavcev in delavk.
Medicinske delavke in delavci v EU pa so poskušali uporabiti te dokumente, da bi vanje vključili in prek njih dosegli tudi svoje cilje - izboljšali izobraževanje ter povečali varnost in kakovost oskrbe. To je klasična dilema pri oblikovanju političnih dokumentov. Ko se sprejema dokument, mu slediš, četudi ta ne uresničuje tvojega cilja, saj poskušaš prek njega vseeno uresničevati tudi lastne cilje. Glavna težava, ki jo vidim v osrednji Evropi, je, da medicinska oskrba in zdravniška nega v družbah na splošno nista dovolj cenjeni."
Politiki se morajo zavedati, da so, kjer so, da izpolnijo voljo ljudi
Če vodstvo zdravstvenih ustanov ne deli vrednot delavk in delavcev, bodo ti odšli
