Stenska ura v rektorjevi pisarni zmeraj kaže 14.45. Stoji. Navijal jo je njegov predhodnik, njemu je ne uspe, pove aktualni, 44. rektor najstarejše in največje univerze pri nas, dr. Igor Papič. Ne bi za navijanje ure zadolžil koga od zaposlenih? "Če dam tak predlog, bodo vprašali, ali koga novega zaposlimo. Pa še dodatek za stalno pripravljenost bi potreboval," se šali rektor Univerze v Ljubljani in še pravi, da se aferi o dodatkih za stalno pripravljenost zdaj že smejijo, seveda z grenkobo.
Stoti rojstni dan univerze je tudi čas za obračun. Katere njene največje dosežke bi izpostavili?
"Praznovanje stoletnice smo začeli že marca lani, na vrhuncu so se odvili dogodki v decembru, slavnostni senat, slavnostna akademija. Ustanovne članice in naslednice so organizirale devet slavnostnih akademij in bil sem na vseh teh dogodkih. Šele ko vidiš celotno zgodovino univerze po posameznih področjih, lahko dojameš velikost in obseg dela v zadnjih sto letih. Kakšne izjemne posameznike smo imeli v preteklosti in jih imamo še danes. Ne bi si drznil našteti največjih dosežkov, ker bi katerega pozabil, jih je bilo pa ogromno. Ko se sprehodiš po različnih fakultetah, šele dojameš pomen Univerze v Ljubljani za razvoj naše družbe."
Je morda prav njena vloga pri razvoju države in družbe njen največji dosežek?
"Že ob ustanovitvi leta 1919 je prvi rektor profesor Josip Plemelj zastavil koncept sodobne univerze, Humboldtov model univerze vedenja, znanja, ne le nekega vseučilišča. Mogoče je bilo na začetku mišljeno, da bomo primarno izobraževali strokovnjake, ki jih potrebujemo na uradniškem področju, mogoče tehniško osebje. A že prvi rektor je eksplicitno zastavil tudi raziskovalni koncept univerze. Univerza ne samo izobražuje, ampak ustvarja novo znanje. To je glavni pomen univerze za razvoj družbe. Danes je univerza celovita, iz petih ustanovnih članic smo prišli do 23 fakultet in treh akademij, vse od njih so vrhunske na svojem področju. Pogosto me sprašujejo, ali smo podvrženi le trgu, da izobražujemo za potrebe gospodarstva. Ne, univerza ima tudi širše poslanstvo, zato vzdržujemo tudi tiste programe, ki ne bi preživeli kriterija trga, a so pomembni za državo in našo družbo."
Če bi bila univerza tako neambiciozna kot zadnjih nekaj rektorskih mandatov, ne bi doživela stoletnice, pravi eden od nekdanjih visokošolskih ministrov. Sprejmete kritiko?
"Univerza je vedno stičišče različnih mnenj in prav to je najbrž njen pomen. Omenjate zadnjih nekaj let, ne le mojega mandata. Če pogledamo obdobje profesorja Ivana Svetlika, bi rekel, da je to eno najbolj turobnih dob univerze v smislu financiranja in tega, kakšen položaj je imela univerza v družbi. Ukvarjali smo se s tem, kako preživeti, ob tem, da smo imeli že pred desetimi leti bistveno boljše financiranje kot danes. Govoriti o ambicioznosti ob tem, ko ne veš, kako boš zagotovil plače za zaposlene, je težko. Danes je situacija veliko boljša kot pred petimi leti, a že dve leti govorimo o vsaj petih fakultetah, ki potrebujejo nove prostore. Najhujše je stanje na Filozofski fakulteti, po štirje profesorji sedijo v isti pisarni, tu so še Fakulteta za strojništvo, farmacija želi graditi novo stavbo, veterina … Brez teh prepotrebnih vlaganj je zelo težko biti ambiciozen pri zagonu in razvoju univerze. To so samo zidovi, kaj šele ustrezna oprema. Na nekaterih področjih je lažje, računalnik je dovolj in že lahko kaj počneš, na drugih potrebujemo izjemno drago, zahtevno opremo. Te opreme je še vedno premalo. V tem smislu bi se strinjal, da smo pasivni. Enostavno nimamo dobrih pogojev. Pa da se ne bomo primerjali samo z najbolj razvitimi. Kaj se dogaja na Poljskem, Češkem, v Estoniji ..."
Kaj?
"Rastejo popolnoma novi kampusi, na primer v Krakovu na Poljskem. Lahko gremo še bližje, na Reko, kakšne nove stavbe imajo. Ali pa v Novi Sad, kjer imajo nov tehnološki park. Občutek imam, da je naša univerza obstala, da so odgovorni pozabili nanjo. Veliko lažje je biti ambiciozen, če imaš sredstva in podporo. Nikoli pa se nismo izmikali temu, da se da tudi brez dodatnega denarja marsikaj narediti. Te možnosti iščemo."
Nekaj več kot sto profesorjev in raziskovalcev na tej univerzi letno prinese v proračun univerze dodatnih 40 milijonov evrov
Na drugi strani so tudi številni državni uradniki še danes v stalni pripravljenosti
Bolj me skrbijo tisti, ki ne delajo za trg in se jim tudi predavati ne da. Pa so na plačni listi
Najbolj mi je smešno, ko mame kličejo na fakulteto in urejajo zadeve za študente, ki so stari 20 let in več