Premalo, tudi če ne bi bil tako duhovit, zabaven, poln anekdot. Premalo za 90 polno preživetih let in takšno igralsko kariero. Čeprav je sam do nje ironično kritičen: "Dejansko sem zrasel ob Drami, ne v Drami, nikoli nisem bil prvak, kvečjemu prvak drugih zasedb, in nikoli nisem, čeprav imam Borštnikov prstan, na Borštnikovem srečanju odigral nobene vloge. Tri generacije me bolj kot iz gledališča poznajo zaradi risank. Risanke lahko gledaš iz domačega fotelja, za gledališče se moraš pa vsaj obriti. Je res?"
Večkrat slišimo kakšnega igralca reči, da igralec ostane igralec do konca življenja, tudi potem, ko se upokoji. Se strinjate?
"Ni nujno. Vsak gleda na svoj poklic po svoje. Kaj sploh pomeni biti igralec, je to napaka, dar božji, nekaj izjemnega? Kolikor igralcev, toliko posebnežev, bi lahko rekli. Je pa igralcev mojega tipa pravzaprav vedno manj. Ker se danes ne zahteva od igralca to, kar se je nekoč, realizem, (psiho)analiza, to, da hipnotična moč deluje na občinstvo. Če želiš gledalce prepričati o svojem prav, ali naj govoriš iz avtorja ali iz sebe? Skratka, vprašanj je toliko, da sploh ne vem, kje bi začel."
Pa začniva pri vaših začetkih.
"Mogoče se je začelo že, ko sem moral, štirileten, na ljubljanski železniški postaji v češčini pozdraviti veliko delegacijo praškega Sokola. Hodil sem namreč v češki vrtec, po materi in očetu sem Čeh, Čeh, rojen v Ljubljani, in najbrž sem bil nadarjen, drugače me ne bi izbrali med sto otroki za ta nastop. A kaj, ko mi je neki tehnik porinil mikrofon pred usta in me s tem prestrašil, da sem začel neusmiljeno jokati, kar je bila potem zamera pri starših in učitelju češčine. Sicer pa sem zelo kmalu znal brati. Hodil pa nisem rad, mama me je morala po Ljubljani nositi štuporamo, jaz pa sem z njenih ramen medtem bral naslove trgovin in lokalov. Težko rečem, ali je bilo to moje zgodnje branje zame dobro ali slabo, res sem bil vso osnovno šolo odličnjak, a me je to polenilo, zato je šlo potem v gimnaziji malo slabše. Hodil sem na realko do male mature, potem pa na trgovsko akademijo, oče je namreč hotel, da imam zanesljivo službo."
Na radiu je bil reden gost, že samo radijskih iger je posnel kakšnih 600. Snemal je tudi za televizijo in film, vendar z njima ni našel pravega stika: "Če bi pri filmu šli naprej od Štigličevega Na svoji zemlji in na televiziji od Dekamerona, vmes marsikaj pozabili, uprizorili pa Pod svobodnim soncem in Jalnove Bobre, bi še šlo ..."
Jurij Souček je bil, s krajšim skokom v svobodni poklic, stalni član ljubljanske Drame vse od sezone 1953/54 do upokojitve leta 1993. Pred kratkim se je Drama poklonila njegovemu jubileju z odrskim intervjujem in odprtjem razstave fotografij iz njegovih stvaritev v Mali drami, ki jo je soustanavljal in ji vtisnil svoj prepoznavni pečat. Odigral je več kot 150 vlog, se uveljavil tudi kot režiser, igral v nekaterih slovenskih filmih, številnih radijskih in TV-igrah ter oddajah za otroke. Poznamo ga kot avtorja nešteto glasov v lutkovnih predstavah in risankah, med njimi mu je še posebno pri srcu Miškolin. Za gledalce sta nepozabna tudi njegov Pipi in Melkijad, mali in veliki pujs.
Jurij Souček je velik ljubitelj opere. Že med vojno je kot fantič redno hodil na operne predstave, malo, priznava, najbrž tudi zato, ker je vstopnica veljala kot prepustnica za policijsko uro. Tako gotovo ni naključje, da se je prvič poročil z operno pevko Cvetko Ahlin, ki se je potem uveljavila v operni hiši v Hamburgu, operna primadona je tudi njegova sedanja žena Milena Morača. Spoznala sta se v Mariboru, kjer je bila angažirana, med režijo Lizistrate, že prej pa jo je Součku prerokoval Josip Vidmar, ki je znal po igralčevih besedah brati iz dlani.
Na radiu je bil reden gost, že samo radijskih iger je posnel kakšnih 600. Snemal je tudi za televizijo in film, vendar z njima ni našel pravega stika: “Če bi pri filmu šli naprej od Štigličevega Na svoji zemlji in na televiziji od Dekamerona, vmes marsikaj pozabili, uprizorili pa Pod svobodnim soncem in Jalnove Bobre, bi še šlo ...”
Iz Pariza je Souček prinesel še eno besedilo gledališke avantgarde, Dubillardove Naivne lastovke, in ga zrežiral. Žal le malokdo ve, da je bila prav ta predstava vzrok nastanka ene najlepših slovenskih popevk, Lastovka, v izvedbi Elde Viler: "Ker je bila predstava v francoskem originalu naslonjena na nek nam neznan francoski šlager, sem potreboval novo pesem. Milana Jesiha, ki je bil del družbe, s katero sem se dobival po Ljubljani, sem prosil, naj napiše besedilo, uglasbil pa ga je Jure Robežnik, s katerim sva se srečevala na tečaju angleščine. Predlagal sem mu, naj pošlje skladbo na Slovensko popevko, a ni želel …"