(INTERVJU) Jurij Souček: Čas ne prenese več velikih

Darka Zvonar Predan Darka Zvonar Predan
25.05.2019 06:52

Tri ure z njim, rojenim pripovedovalcem, lastnikom enega najprepoznavnejših glasov, so premalo in minejo kot blisk.

Do knjižnice priljubljenih vsebin, ki si jih izberete s klikom na ♥ v članku, lahko dostopajo samo naročniki paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Glasovno poslušanje novic omogočamo samo naročnikom paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Poslušaj
Robert Balen

Premalo, tudi če ne bi bil tako duhovit, zabaven, poln anekdot. Premalo za 90 polno preživetih let in takšno igralsko kariero. Čeprav je sam do nje ironično kritičen: "Dejansko sem zrasel ob Drami, ne v Drami, nikoli nisem bil prvak, kvečjemu prvak drugih zasedb, in nikoli nisem, čeprav imam Borštnikov prstan, na Borštnikovem srečanju odigral nobene vloge. Tri generacije me bolj kot iz gledališča poznajo zaradi risank. Risanke lahko gledaš iz domačega fotelja, za gledališče se moraš pa vsaj obriti. Je res?"
Večkrat slišimo kakšnega igralca reči, da igralec ostane igralec do konca življenja, tudi potem, ko se upokoji. Se strinjate?
"Ni nujno. Vsak gleda na svoj poklic po svoje. Kaj sploh pomeni biti igralec, je to napaka, dar božji, nekaj izjemnega? Kolikor igralcev, toliko posebnežev, bi lahko rekli. Je pa igralcev mojega tipa pravzaprav vedno manj. Ker se danes ne zahteva od igralca to, kar se je nekoč, realizem, (psiho)analiza, to, da hipnotična moč deluje na občinstvo. Če želiš gledalce prepričati o svojem prav, ali naj govoriš iz avtorja ali iz sebe? Skratka, vprašanj je toliko, da sploh ne vem, kje bi začel."
Pa začniva pri vaših začetkih.
"Mogoče se je začelo že, ko sem moral, štirileten, na ljubljanski železniški postaji v češčini pozdraviti veliko delegacijo praškega Sokola. Hodil sem namreč v češki vrtec, po materi in očetu sem Čeh, Čeh, rojen v Ljubljani, in najbrž sem bil nadarjen, drugače me ne bi izbrali med sto otroki za ta nastop. A kaj, ko mi je neki tehnik porinil mikrofon pred usta in me s tem prestrašil, da sem začel neusmiljeno jokati, kar je bila potem zamera pri starših in učitelju češčine. Sicer pa sem zelo kmalu znal brati. Hodil pa nisem rad, mama me je morala po Ljubljani nositi štuporamo, jaz pa sem z njenih ramen medtem bral naslove trgovin in lokalov. Težko rečem, ali je bilo to moje zgodnje branje zame dobro ali slabo, res sem bil vso osnovno šolo odličnjak, a me je to polenilo, zato je šlo potem v gimnaziji malo slabše. Hodil sem na realko do male mature, potem pa na trgovsko akademijo, oče je namreč hotel, da imam zanesljivo službo."

Robert Balen
Robert Balen
Ste že naročnik? Prijavite se tukaj.

Želite dostop do vseh Večerovih digitalnih vsebin?

Naročite se
Naročnino lahko kadarkoli prekinete.

Več vsebin iz spleta