Veliko je nastopal v Kataloniji, veliko tudi v tujini. Je avtor več knjig v katalonščini in o Kataloniji. V gibanje za neodvisnost Katalonije se je vključil že v začetku, bil je tudi poslanec v katalonskem parlamentu, ki je razpisal osamosvojitveni referendum, ves ta čas pa ni sprejel nobene funkcije, čeprav je vedno sodeloval na množičnih manifestacijah za neodvisnost, ki potekajo že več kot deset let. Letos se je odločil kandidirati za predsednika organizacije Assemblea Nacional Catalana (ANC), jedro gibanja za neodvisnost Katalonije, in bil je izvoljen. V organizacijo je vnesel novega duha in novih idej. Je sicer redkobeseden, človek dejanj in ne besed. V ta intervju je z veseljem privolil.
Po zadnjih volitvah v Kataloniji je prevladalo splošno mnenje, da se je proces uveljavitve neodvisnosti Katalonije izpel. Soglašate s to oceno?
"Ne, to je stališče, ki so ga zavzela vsa državna sredstva informiranja, obstajalo je tudi v nekaterih katalonskih sredstvih obveščanja, lahko rečemo, da tistih, ki prejemajo najvišje subvencije. Zgodilo se je, da je zamrl institucionalni independentizem. Obstaja nepovezanost med strankami in institucijami neodvisnosti, represija države je bila zelo učinkovita, tudi dejavnost tajnih služb je prispevala svoje, prav tako dejstvo, da so bili ljudje v izgnanstvu, vse to so okoliščine, zaradi katerih lahko rečemo, da je institucionalni independentizem razpadel. Po drugi strani independentizem v družbi še kako obstaja. To je independentizem, ki je v celoti izgubil zaupanje v svoje voditelje. Ko hodiš po državi in sprašuješ ljudi, ugotoviš, da se ni nihče, ki je bil independentist, temu odpovedal. Ne glasujejo za stranke neodvisnosti, ker jim ne verjamejo več. Obstaja torej nekakšen ekstrem, ker je privrženost družbe neodvisnosti skoraj nedotaknjena, temu pa ne odgovarja politični independentizem, in na tej osnovi trdijo, da se je proces izpel. Ampak proces se ni izpel in se ne bo, ker še vedno obstaja dva milijona ljudi, ki so volili za neodvisnost; njej se ne odpovedo. Zaradi tega je vsaka družbena sila, mi, Ómnium Cultural, Svet za republiko, veliko močnejša od vseh aktivistov vseh političnih strank neodvisnosti. Zato govorijo, da se je proces osamosvajanja izpel in je španska država vzpostavila mir v Kataloniji."
Vi ste od nekdaj odločen zagovornik neodvisnosti, vendar ste bili vedno nekje v ozadju, niste hoteli prevzeti neposrednih odgovornosti. Zdaj pa ste se odločili, da kandidirate za predsedstvo te organizacije, ki je najpomembnejša organizacija gibanja neodvisnosti, in ste bili izvoljeni. Kako, da ste se za to odločili?
"V gibanje sem se formalno vključil že leta 2015, ko sem bil izvoljen za poslanca, do leta 2017, ko je španska vlada razpustila parlament; ta izkušnja me je razočarala. Po vsem, kar se je dogajalo v teh sedmih letih, sem razmišljal, da moramo začeti znova. Represija je povzročila upadanje gibanja in mislim, da je zdaj tega upadanja konec. Dosegli smo dno. Kadar dosežeš dno in si z nogami na tleh, moraš reagirati, organizacije so zelo močne in čas je, da začnejo znova, da oživijo."
Kateri je vaš glavni cilj, kaj hočete doseči kot predsednik Assemblee?
"Seveda je cilj neodvisnost Katalonije, vendar se zavedam, da bo za to potrebno še veliko dela. Zadovoljen bi bil, če bi družbeno gibanje prisililo politike, da bi začeli resno delati za neodvisnost. Ne vem, ali sem bil dovolj jasen."
Geslo letošnje manifestacije je Vračamo se na ceste. To je staro geslo Kataloncev, ki so vedno trdili Ceste bodo vedno naše. V zadnjih dveh, treh letih to geslo ni bilo zelo inkluzivno. Spominjam se trenutka, ko je bil Ernest Maragall leta 2018 izvoljen za poslanca in je kot starešina vodil prvo zasedanje parlamenta ter je imel prodoren govor, ki ga je končal prav s tem citatom. Ampak politiki temu niso sledili.
"Seveda, ampak vtis imam, da pogledi od zunaj ne upoštevajo represivnosti španske države. Represija španske države je bila globoka, ostra, mestoma kruta in to je sovpadalo z okoliščinami, ki jih ljudje pogosto ne upoštevajo. Leta 2019 smo bili na veliki manifestaciji, 200.000 ljudi v Perpignanu, kjer je govoril Puigdemont, in potem je zavladal kovid. Ljudje so morali ostati doma, prišlo je do dejanske demobilizacije gibanja. Posledično se je politično vodstvo razkosalo, dejansko je razpadlo. Istočasno pa je država nadaljevala pritisk. Veliko ljudi je bilo v izgnanstvu in ti niso čutili enakega pritiska. Država ni prizanašala, več kot 4000 ljudi je bilo v kazenskih postopkih, to je bilo zelo hudo. Posledica teh okoliščin je bil nekakšen izpad, malodušje tudi pri institucionalnih politikih, kovid je vplival in seveda je bila tu represija tisočev družin, ki so trpele, imele otroke in druge sorodnike v zaporu. Vse to je privedlo do nekakšne pasivnosti aktivistov. Mi, organizacije civilne družbe, ne samo Assemblea, tudi Ómnium, Svet za republiko in drugi, želimo mobilizirati, kar so politične stranke neodvisnosti demobilizirale. Ne bo lahko, ampak smo zelo motivirani. Obstaja veliko problemov. OECD umešča Katalonijo v vrh regij ekonomske dinamike, smo prvi na jugu Evrope, smo četrta ekonomsko najmočnejša regija v Evropi, smo pa tudi žrtev španskega kolonializma in ekonomske kraje, 22 milijard evrov letno dajemo Madridu. Vlaki pa ne vozijo. Priti iz Tarragone v Barcelono (dobrih 100 km, op. a.) je kalvarija, kristjan bi rekel, da je to križev pot. Katalonska medicina, ki je bila ob začetku 20. stoletja zelo učinkovita, v samem evropskem vrhu, je razslojena, ker nimamo denarja za investicije. In režejo nas pri jeziku, pri šoli, vse to je vzbuja strah. Naš problem je, da ne zahtevamo neodvisnosti iz načelnosti, zaradi neke zastave, če ta zastava ne pomeni, da je v službi državljanov, njihovih pravic in kolektivne težnje po uspehu. Neki dobro pripravljeni skupnosti, kar katalonska zagotovo je, se odrekajo možnosti, da se uveljavi. To moramo razložiti. Tudi človek, ki se iz druge španske regije preseli v Katalonijo in se tukaj uveljavi, ne prispeva k rasti slednje, ampak se njegovi davki zlijejo v tistih 22 milijard, ki sem jih prej omenil, gredo iz Katalonije in se nikoli ne vrnejo. Mi želimo pojasniti probleme, ki so posledica te odvisnosti. Odvisnost od španske države ogroža prihodnost Katalonije, ogroža njen politični, gospodarski in kulturni razvoj. Ne gre za izobešanje neke zastave, čeprav smo stara nacija, imamo tisočletno tradicijo, prvi parlament v Evropi, ampak vse to je zgodovina. Dejstvo je, da smo priča kolonizaciji kastiljske Španije, ki se je začela leta 1714, in od takrat plačujemo. Kratijo nam jezik, preprečujejo nam gospodarski razvoj in tako naprej, pa vse to še javno povedo."
Je to glavni razlog, da letošnjega praznovanja niste osredotočili na neodvisnost, ampak ste ga posvetili temam, ki so pomembne za prebivalstvo, in razlagate, da so ti problemi rešljivi samo z neodvisnostjo?
"Ljudje vstopijo na vlak in ne pridejo pravočasno do cilja, ljudje se zatečejo v bolnišnico, tam pa jim povejo, da se bodo z njimi ukvarjali samo dve minuti, ker nimajo časa. Mi smo Katalonijo razdelili na pet ozemeljskih enot in v vsaki smo poudarek namenili temam, ki so tam najbolj občutljive: zdravstvo, železnice, javna uprava, stanovanjska stiska, voda. Da, tudi voda, v bližini reke Ebro, na območju Tortose na skrajnem jugu Katalonije, o vsakem posegu v okolje odloča Zaragoza (glavno mesto Aragonije, op. a.), to je popolnoma kolonialna miselnost in država ne popušča. Poglejte na primer železniško mrežo španske države. Večina španskega izvoza, med 75 in 85 odstotki, potuje po Sredozemskem morju. Obstaja samo en trgovski železniški koridor, iz Valencie v Madrid in nato iz Madrida naprej. Obstaja volja države, da zmanjša vlogo Katalonije, posledica zelo stare miselnosti. Če pogledate zemljevid regij, ki največ dajo in najmanj prejmejo, so močno rdeče obarvane prav katalonske. Kako si to razlagate? Katalonske regije, tiste, ki so nekoč pripadale aragonskemu kraljestvu, so izkoriščane. To je kolonialna miselnost."
Represija španske države je globoka, ostra, mestoma kruta
Kako komentirate to, da po dolgih letih v katalonski vladi ni niti enega independentista?
"To je res grozno. Vse to zaradi neenotnosti independentistov. To ni zasluga tistih, ki so za Španijo, kriva je neenotnost gibanja neodvisnosti. Imeli smo 52 odstotkov. To je kajnovsko, zaradi bojev za hegemonijo in medsebojnih spopadov."
Pa drugi komentar: v katalonskem parlamentu sta dve ekstremistični stranki, ena, Vox, skrajno desna in druga, Alianza Catalana, skrajno nacionalistična.
"Nočem, da me napak razumete, če rečem, da to normalizira Katalonijo. Da bo jasno, to globoko obžalujem in obsojam, ampak to nekako težnje v Kataloniji približuje svetovnim težnjam. V Rimu ti ljudje vladajo, v Parizu skoraj, zato nas to ne sme presenetiti. V primerjavi z drugimi je ta prisotnost v Kataloniji k sreči majhna. To je problem, ki močno presega katalonsko specifiko, saj je problem svetovne dekadence. Trump v Ameriki, Le Penova v Franciji, Melonijeva v Italiji, potem Avstrija, celo Švedska. Nič več me ne preseneča. Gre za svetovno gibanje, ki ga promovirajo velike kapitalistične medijske oligarhije. Seveda se je treba boriti proti temu sistemu s tem, da se spopademo s problemi, ki obstajajo, in ne, da bežimo pred njimi."
Kako komentirate to, da so vse stranke jezikovnih skupnosti v španski državi, obe katalonski in baskovski ter galicijska, v madridskem parlamentu podprle Pedra Sáncheza, ne da bi dobile kaj zares konkretnega v zameno?
"To se je zgodilo, ker je Sánchez lažni socialist in obenem zelo spreten. Človek, ki – če naj se navežem na znano igrico - premika tri kozarce in tako prevara vsakogar. To počne zelo dobro. Poznate zgodbo o dobrem in slabem policistu? Obnaša se kot dobri in slabi policist obenem. V Evropi, in tudi pred Katalonci, se obnaša kot dobri policist. Mislim, da so stranke neodvisnosti nasedle na dokaj očitno past."
Obljubili so amnestijo, odobrili so zakon, zdaj pa ga sodniki za glavne obtožence nočejo spoštovati. Je v Španiji globoka država res tako močna?
"Zelo zelo močna, predvsem pa je trajna. Španska država je že zelo dolgo pokvarjena, še iz časa pred frankizmom. Ta pokvarjenost se začenja z monarhijami v 18. in 19. stoletju, kralji so imeli svoje zveste prijatelje, gospodo, škandalozno je, da to še obstaja. Pravosodni sistem je nekakšna oblika stalnega državnega udara. Države, kakršna je naša, ne potrebujejo državnega udara, to funkcijo opravlja pravosodni sistem. To je škandalozno. Pomislite, da je vrhovno sodišče, še preden je parlament odobril zakon o amnestiji, že objavilo navodila, kako bo mogoče obiti novi zakon. Španskim sodnikom so poslali navodila, kako lahko obidejo izvajanje zakona, ko bo sprejet. To je naravnost neverjetno. Obstaja sodnik po imenu Larena, ki je odločil, da za predsednika Puigdemonta ne bo uveljavil zakona o amnestiji. Tudi sicer sodniki zavlačujejo z izvajanjem zakona, ker so ga poslali v preverjanje Sodišču Evropske unije, da preveri, ali je zakon v skladu z evropskimi standardi. Tako bo minilo leto ali celo dve. To je kruto, zverinsko ravnanje z ljudmi. Pomislite, so ljudje, aktivisti, katerim ne priznavajo amnestije, dokler se ne izreče evropsko sodišče. Gre za nekaj desetin družin, ljudi, katerih starši, zakonci in otroci čakajo v negotovosti, da se izreče evropsko sodišče, vedoč, da ni rečeno, da se bo potem špansko sodstvo temu prilagodilo. To je noro, brutalno. In dejstvo je, da Sánchezu to prija, prija mu, da se Puigdemont ne more vrniti v Katalonijo. Če bi se Puigdemont vrnil v Katalonijo, Sánchezov mlajši brat Illa gotovo ne bi postal predsednik Katalonije. Tako zakonodajni kot izvršilni oblasti prija, da opravlja sodna oblast umazane posle. Skratka, španska država je gnila. Če jo gledaš od zunaj, vidiš mladostnega in prijaznega predsednika vlade in vtis imaš, da je Španija dobra demokratična država, kar dejansko ni; je zelo slaba demokracija. Za Evropo pa je pomembno predvsem, da nas normalizira, pomiri, dokazati, da to, o čemer govorim, ne obstaja. Ampak obstaja, tukaj smo."
Pravosodni sistem je nekakšna oblika stalnega državnega udara
Lani je vaša predhodnica, predsednica Dolors Feliu, predlagala, da bi Assemblea oblikovala za katalonske volitve nekakšno državljansko listo. Imeli ste notranji referendum in predlog je bil zavrnjen. Kakšno je vaše stališče?
"Odločno nasprotujem temu predlogu. Mislim, da bo Assemblea potrebna še veliko let, morala bo ščititi in se zaščititi. Da pojasnim: za našo organizacijo bi bilo samomorilsko, če bi se izpostavila z nastopom na volitvah in tvegala svoj obstoj. Velika večina članov našega sekretariata podpira to stališče. Mislim, da neodvisnosti ne bomo izborili v nekaj mesecih in verjetno tudi ne v letu ali dveh. Zato je Assemblea potrebna kot neka praktična pomoč, neodvisna od strank, da lahko vpliva na dogajanja in izvaja pritisk, ki je potreben. Ponavljam: tej opciji odločno nasprotujem."
Assemblea je bila vsa ta leta jedro gibanja neodvisnosti, dolgo pa je z vami tesno sodelovala druga organizacija katalonske civilne družbe Ómnium Cultural. Lani je bilo nekaj težav in razumeti je bilo, da Ómnium ne zastopa več istih stališč. Kakšni so zdaj vaši odnosi?
"Ko sem prevzel predsedovanje Assemblei, sem se odločil, da čim bolj povežem katalonsko civilno družbo. Letošnja manifestacija ob 11. septembru je bila enotna, organizatorjev je bilo več, vse glavne organizacije katalonske civilne družbe so to. Poleg nas je še Ómnium, Svet za republiko, zveza sindikatov in druge, vsega deset organizacij. To je sporočilo prebivalcem, da je stanje resno, da vse organizacije spet sodelujemo kot v starih časih, pa tudi sporočilo politikom, da je skrajni čas, da bi tudi oni začeli razmišljati, kako bi se povezali."
Ste avtor zelo zanimive knjige, romana, v katerem opisujete dogajanja v Barceloni od prve polovice prejšnjega stoletja, ko je bila Katalonija samostojna republika, do diktature generala Franca. Ali mislite, da ljudje v Kataloniji poznajo to zgodovino?
"Naša tragična zgodovina se je začela pred tremi stoletji. Odkar je bila naša država kolonizirana, je kolonizator vedno isti, želi odpraviti naš jezik in spremeniti našo zgodovino. Mi se ne hvalimo s tem, da smo bili v 14., 15. in 16. stoletju nacionalna velesila v Evropi, vse to je precej nepoznano, kajti vemo, da zgodovino pišejo zmagovalci. Marsičesa ljudje ne vedo. Na primer, španska država je v času, ko so v Nemčiji pošiljali ljudi v koncentracijska taborišča, prav tako pošiljala ljudi umirat v koncentracijska taborišča, bilo jih je na desetine, kjer so delali eksperimente na mladih, da bi jih osvobodili komunistične genetike. O tem dolgo ni govoril nihče. Seveda diktatura ni preganjala samo Kataloncev. Pomislite, da je bil največji španski pesnik Federico Garcia Lorca ustreljen in da njegovega trupla niso nikoli našli. Še zdaj z namenom, da se pojasni tisto zgodovinsko obdobje, izkopavajo trupla tisočev nasprotnikov režima, ki so jih pobili v tistem času. Skratka, počasi odkrivamo lastno zgodovino, ampak to delo je zelo naporno.
Arhiv katalonske vlade so v času diktature odnesli v Salamanco, šele pred nekaj leti so ga začeli vračati in zdaj ga zgodovinarji raziskujejo. Najhujše pa je, da nas želijo čim bolj osiromašiti, da bi bili manj močni v boju za svobodo. To počenjajo ne oziraje se na dejstvo, da bi lahko bili motor razvoja Španije. Španija se je uveljavila kot država enako kot številne druge, z vojnami, etnocidi, genocidi … Demokracija pa je pravica narodov, da odločajo o tem, kako bodo živeli. Mi smo poskušali to doseči izključno po miroljubni poti z demokratičnimi sredstvi, poskušali smo uveljaviti samoodločbo in z njo doseči neodvisnost. Živeli smo v utvari, da bo Evropa, ki se ima za zibelko svoboščin, podprla in zaščitila ta demokratični proces, ker bi bila to tudi rešitev za številna evropska vprašanja. Španija, ki se že 40 let ponaša z demokracijo, tega ni hotela sprejeti, Evropa, ki bi bila morala umiriti špansko represijo, pa ni rekla nič."
