(INTERVJU) Matevž Dular: Ko mehurčki skočijo iz domišljije in postanejo znanstveni izziv

Nekoliko pomaga slovar Fran, ki pravi, da je to "nastajanje in izginjanje parnih mehurčkov v vodi#, še najbolj pa Matevž Dular, saj je to njegovo delovno polje. Torej, kaj je kavitacija? "Prva asociacija je za marsikoga gravitacija, a kavitacija ni povezana s težnostjo. Podobna je vrenju, le da v tem primeru mehurčki nastajajo in izginjajo zaradi padca tlaka. Vodo lahko upariš tako, da povečaš temperaturo ali pa znižaš tlak. Nekoč sem bral knjigo o prvem pohodu na goro Aconcaguo, kjer so nad pet tisoč metri kuhali jajca. Da je bilo jajce trdo kuhano, so morali počakati pol ure, nato pa so jih lahko kar z roko vzeli iz vrele vode. Ni mi bilo jasno, kako. Toda voda tam zavre pri nižjem tlaku. Če tlak močno znižaš, zavre pri sobni temperaturi. Kavitacija je podobna vrenju, le da se ne spečeš, če prst pomoliš notri."

Znanstveniku torej ni treba v gore, da bi jo preučevali, pač pa zavije v laboratorij.

"Drži. Mi vodo navadno pošljemo čez neko ožino, kjer pridobi na hitrosti, za to pa mora od nekod vzeti energijo – vzame jo iz tlaka. Ker tlak pade, se pojavijo mehurčki, ki kmalu za tem izginejo. Mi pa opazujemo, kaj se z njimi dogaja. Pojav je zelo lep, čeprav brbotanje ropota. V glavnem gledamo množico oziroma oblake mehurčkov, kako se odzivajo drug na drugega, kako se vedejo, ko so blizu površin, kako površine vplivajo nanje. V zadnjem času opazujemo tudi, kako se bakterije ali virusi obnašajo v družbi mehurčkov. Eksperimenti postajajo vse bolj kompleksni in vse bolj natančni in vse težje jih je opraviti."