(INTERVJU) Nasilje v družini: Žrtve imajo med epidemijo manj možnosti za umik

Prejšnji konec tedna je Slovenijo pretresel nov umor – moški je zadušil svojo partnerico, mlado mamico. Imate tudi vi občutek, da je najhujših zločinov v družinskem okolju vse več?

"Morda tisti, ki se ukvarjamo s preprečevanjem družinskega nasilja, takšne dogodke sprejemamo malo drugače kot večina ljudi. Mi imamo ves čas občutek, da je nasilja ogromno. Vsakokrat, ko se zgodi umor, je res še posebej težko in vsakokrat me posebej zaskrbi. Dejansko pa ne gre zgolj za občutek – tudi policijska statistika za lansko leto kaže občuten porast števila umorov, ubojev in posilstev."

Statistika kaže, da je zadnjih nekaj let število umorov upadalo, lani pa jih je bilo spet kar enajst. Nekoliko večje je bilo lani tudi skupno število umorov, ubojev in poskusov teh dejanj. Je to dogajanje mogoče povezati z epidemijo in splošnim zapiranjem življenja med štiri stene?

"Seveda. Zgodilo se je to, kar smo pričakovali. Ljudje, ki so prisiljeni v sobivanje v okolju, v katerem se je nasilje pojavljalo že prej, so v bolj stresnem obdobju bolj ogroženi. Žrtve imajo manj možnosti za umik. Storilci pa so bodisi zaradi izgube dela bodisi zato, ker ne smejo hoditi drugam, večkrat doma in tako večkrat pride do tragičnih izidov. Poleg družinskih primerov, v katerih nasilje traja že dolgo, pa se je v lanskem letu pojavilo tudi več novih primerov, ki jih prej nismo poznali. V več družinah je lani sploh prvič prišlo do fizičnega nasilja. Povzročili so ga storilci, ki so izgubili delo, zaslužek in so nato doma stresali svojo jezo in dokazovali moč, ki so jo izgubili na drugih področjih. Kot rečeno, to smo pričakovali in smo se celo nekoliko čudili, da v prvem, spomladanskem valu umorov niti ni bilo. Na začetku krize je bilo tudi manj klicev na naš telefon za pomoč žrtvam nasilja. V zadnjem času pa prihaja do nas vse več ljudi, ki pripovedujejo, da so na robu zmogljivosti, izčrpani, izgoreli, brez upanja, da bo kdaj bolje."

Kako si razlagate razliko med spomladanskimi in jesenskimi odzivi?

"Takšno dogajanje je značilno. Čisto na začetku krize družina stopi skupaj, poskrbi zase, začne porabljati rezerve. Konflikte pustijo ob strani. Razlog za manj klicev pa je bil tudi občutek žrtev, da organizacije za pomoč ne delujejo. Šele ko smo zagnali kampanjo obveščanja, da naši programi seveda potekajo naprej, smo spet začeli prejemati več klicev na pomoč. Čez poletje se je število klicev stabiliziralo, pred jesenjo pa se je že začelo govoriti o drugem valu in tedaj so naši telefoni neprestano zvonili. Ženske so se začele pripravljati na novo zapiranje, imele so že izkušnjo iz prvega zapiranja, vedele so, kaj jih čaka, in so intenzivno iskale pomoč. Zanimivo pa je, da so se še težje kot sicer odločale za odhod od doma. Tako so trenutno v Sloveniji varne hiše celo manj zasedene kot pred epidemijo."

Kako je to mogoče?

"Zelo verjetno zaradi ekonomske negotovosti. Mnoge ženske so izgubile zaslužek in so postale ekonomsko odvisne od povzročiteljev. Ne morejo oditi od doma. Izrednim razmeram ne vidijo konca in jih skrbi, kdaj bodo sploh dobile novo zaposlitev. Če bi vedele, da bo zapiranje države trajalo dva meseca, potem pa bodo spet lahko iskale zaposlitev, bi se morda odločile drugače. Tako pa nihče ne ve, kaj bo, sredi drugega vala nas že skrbi tretji val epidemije, pa četrti val … Občutek, da se kriza ne končuje, jih ohranja v nezdravih, nasilnih zvezah. Strah jih je, da sicer ne bi mogle ekonomsko preživeti."

Ekonomski razlog prevlada celo nad fizično varnostjo?

"Tako je. Žrtve nasilja tehtajo, kaj je bolje: da ostanejo v nasilni zvezi, a lahko nahranijo svoje otroke in sebe, ali da odidejo, ne da bi vedele, kako bodo preživele. V takšnem primeru pač ostanejo. Ta fenomen poznamo že iz ekonomske krize pred desetimi leti. Že ko se je zgolj začelo govoriti o gospodarski krizi in izgubljanju služb, je občutno padlo število klicev in število namestitev v varne hiše. Dokler ne dobijo upanja, da bodo lahko poskrbele za svojo ekonomsko neodvisnost, ne zapuščajo nasilnih odnosov. Ekonomska neodvisnost je skoraj prvi odgovor na vprašanje, kaj moramo storiti za to, da bodo ženske lahko rekle ne nasilju v družini."

Kaj pa jim svetujete, ko vas vendarle pokličejo? Naj takoj odidejo, ker so v nevarnosti?

"Ne."

Kako to, da ne?

"Ker stvari niso tako preproste. Za vsako žrtev nasilja je najpomembneje, da ji skozi proces okrevanja povrnemo moč, ki jo je izgubila zaradi nasilja. Žrtev ima občutek, da sama ne more sprejemati odločitev, da sama ne bo preživela, da se ne more postaviti zase. Zato ni prav, da bi dobila zgolj drugega človeka, ki bi se odločal namesto nje in ji govoril, kaj naj stori. Na ta način si dolgoročno ne bo opomogla. Kot vemo, se žrtve, ki večkrat odidejo od doma, v povprečju sedemkrat vrnejo nazaj k storilcu. Tako dolgo traja proces opolnomočenja. To povzročitelji izkoriščajo in tudi če jim denimo policija izreče prepoved približevanja, vsaj v polovici primerov ponovno iščejo stik. Na koncu pridemo do tega, da se mora v bistvu žrtev odseliti od doma, storilcu pa ostane stanovanje. Toda ženske imajo še po tem težave s stereotipnimi vlogami, ki jim jih pripisuje družba. Občutek imajo, da morajo poskrbeti za otroke in partnerja, ki je po njihovem odhodu ostal sam, ker to od njih pričakuje okolica. Ti vzorci so globoko zakoreninjeni, zato tako težko odidejo in se nenehno vračajo."

Se nekaterim ženskam mož smili, tudi če jih tepe, in mu hočejo pomagati?

"Tako je. Veliko žensk z izkušnjo nasilja žal še danes verjame, da morajo poskrbeti za svojega nasilnega moža. Zato na plodna tla padejo tudi manipulacije, kot je 'brez tebe se bom ubil, brez tebe ne morem živeti'."

So bili povzročitelji nasilja tudi sami žrtve nasilja v otroštvu?

"Nekateri so bili, nekateri pa ne. Ta vzorec ni prevladujoč. Nekateri, ki so bili sami žrtve ali so bili priča nasilju nad materjo, se zaradi travmatičnih dogodkov lahko odvrnejo od nasilja in se zaprisežejo, da nikoli ne bodo udarili nobene ženske. Na drugi strani so povzročitelji, ki sami niso doživljali nasilja, a so odrasli v okolju, v katerem jim nihče ni postavljal omejitev, zato v odnosu ne poznajo meja. Večina tudi misli, da imajo kot moški posebne privilegije. Poznamo tudi primere, da otroci, ki doma doživljajo nasilje, kasneje nasilje relativizirajo in se jim zdi normalen del življenja, zato ga uporabljajo. Predvidljivosti na tem področju torej ni."

Rekli ste, da žrtvam kljub negotovosti in nevarnosti ne svetujete takojšnjega odhoda od doma.

"Ne, ženska odide od doma šele takrat, ko je pripravljena oditi. Če bi nanjo pritiskali in jo prepričevali, bi se lahko odmaknila od nas. Kdaj postane zanjo doma preveč nevarno, ne ve nihče bolje od nje same. Mi ji lahko zgolj ponudimo prostor, ko ga bo potrebovala. Seveda za vsako pripravimo varnostni načrt. Pogovorimo se o tem, kam naj se umakne pred fizičnim nasiljem, informiramo jo in jo krepimo. Razumemo pa, da je žrtev v največji nevarnosti takrat, ko zapušča nasilnega partnerja, in eno leto po tem, zato je dobro, da je odhod od doma skrbno načrtovan. Nekateri moški rečejo tudi: če te jaz ne bom imel, te ne bo imel nihče. Občutek imajo, da jim je bila odvzeta njihova lastnina, nekaj, kar jim pripada. Zato skušajo žensko ubiti."

Kakšen bi bil potem pravilen odziv na razraščanje nasilja v času epidemije? Tudi če bi država na hitro postavila več varnih hiš, povečala izdatke za namestitev, zaposlila svetovalce in pozvala vse žrtve, naj pridejo, ker bo za njih poskrbljeno, ne bi dosegli cilja?

"Morda bi se na takšen poziv odzvale nekatere žrtve, ki so že odločene, da bodo odšle, pa nimajo kam. Vse tiste žrtve, ki še niso pripravljene zapustiti nasilnega partnerja, pa ne bi prišle, tudi če bi država zanje postavila najbolj varen in udoben center za namestitev. Kot rečeno, žrtve ne iščejo urgentne namestitve za dva meseca ali za eno leto, ampak iščejo možnost za novo življenje. To pa bi jim lahko zagotovili zgolj z delovnimi mesti z dostojno plačo. Takrat bi se veliko več žensk, ki trpijo zaradi nasilja, verjetno odločilo za odhod. Nekatere bi tudi v takšnem primeru ostale pri agresivnem partnerju, ker ne zaupajo v delo institucij ali pa jih je preveč strah. Manipulacije, ki jih te ženske doživljajo, lahko preprečimo samo z dolgotrajnim procesom opolnomočenja, z ničimer drugim. Začne se že s stereotipizacijo vlog, ki jih prevzemajo deklice in dečki v otroštvu. Zakaj bi morali sprejeti razlago, da je otipavanje v šolah del 'igre' in 'hormonov'? Te igre, ki so igre moči, otroci odnesejo s seboj v življenje. Ženskam privzgajamo nemoč."

Bi lahko rekli, da bi, če bi zdaj vložili sredstva v obsežen in temeljit program za ozaveščanje otrok o pomenu nenasilja in enakosti, čez deset ali petnajst let, ko bi prišla kakšna nova epidemija, imeli manj žrtev nasilja?

"Učenje enakosti bi zagotovo pomagalo, a po mojih izkušnjah državna politika nima tako dolgoročnih načrtov."

Vaš program obsega tudi delo s povzročitelji nasilja?

"Tako je. Ženske sicer lahko postopoma pripravimo na to, da se izvijejo iz nasilnih odnosov in da se v nasilne odnose več ne vračajo. A ukvarjati se je treba tudi z moškimi, ki nasilje povzročajo, ker drugače ne znajo izraziti svojih frustracij in ker mislijo, da jim je to dovoljeno. Če je moški takšen, žrtev s svojim vedenjem ne more preprečiti, da je ne bi pretepel. Izhajamo iz ugotovitve, da do nasilja ne pride zaradi tistega, kar je žrtev storila, ampak zato, ker je nasilje potreba povzročitelja. Že pred 30 leti so nam naše učiteljice predstavile značilen primer iz prakse: včasih je bila ženska tepena, če je bil doma slab zrak – mož je začel vpiti, da se bodo vsi zadušili. Naslednjič, ko je stanovanje prezračila, pa jo je pretepel, ker je bilo mraz, češ da se bodo vsi prehladili. To, kar počne žrtev, ni vzrok, ampak je samo opravičilo za storilca. V pogovorih s povzročitelji denimo izvemo, da vedo, da bodo, ko bodo napeti in polni frustracij prišli domov, iskali in našli problem, s katerim bodo pri sebi upravičili uporabo nasilja."

Se storilci zavedajo tega ravnanja, so sposobni refleksije?

"No ja … Zgolj redki, ki pridejo tako daleč v procesu in ki so nasilje že pustili za seboj. Mi pa jih učimo, kako prepoznati, kaj počnejo – da odgovornost za svoje nasilje prelagajo na druge."

Procesi, ki jih opisujete, so torej dolgotrajni in se jih v nekaj mesecih epidemije ni dalo izpeljati?

"Ne. Naše društvo sodeluje v evropski mreži za delo s povzročitelji nasilja. Priporočila evropske mreže v času prvega vala epidemije in prvega zapiranja javnega življenja so denimo bila, da v tem času ni primerno, da bi skušali spreminjati prepričanja, ki jih imajo povzročitelji nasilja. V tem času se je bilo treba posvečati predvsem obvladovanju stiske in tako preprečevati nasilne izbruhe. Spodbujali smo jih, da so kljub lockdownu šli ven in se nekje razbremenili. Posvečali smo se zmanjševanju frustracij. Žrtve, po drugi strani, takšnega programa zmanjševanja napetosti in prepoznavanja čustev ne potrebujejo, saj imajo to prepoznavo do potankosti že izpopolnjeno. Razpoloženje povzročitelja prepoznajo že po načinu hoje, po tem, na kakšen način odklene vrata. Izjemno se izmojstrijo v prepoznavanju, kdaj je nevarnost večja. Gre za preživetveni instinkt, ki je za žrtve eksistencialnega pomena. Iščejo strategije, kako zmanjšati možnost za nasilje. Mi sicer vemo, da je to utopično. One pa potrebujejo to prepričanje."

Prepričanje, da nadzorujejo nasilje, ki se jim dogaja?

"Da, tega upanja se oklenejo, tudi če je v resnici lažno. Žrtve na ta način ne morejo preprečiti nasilja. Prepreči ga lahko le povzročitelj."

Kakšne programe ste v času epidemije uvedli za žrtve nasilja?

"Izdelali smo varnostni načrt za vsako uporabnico našega programa. Nekaj elementov tega načrta sva že omenila. Ženska se lahko dogovori tudi s sosedi, da bodo poklicali policijo, če bodo slišali, da se dogaja nasilje. Ves čas mora imeti tudi pripravljeno potovalko zase in za otroke, če bo morala hitro oditi.

Sicer pa smo med epidemijo neprekinjeno delali, varne hiše so delovale brez omejitev, dodatno smo vzpostavili še 24-urno telefonsko linijo, ki je prej ni bilo. Zaradi intenzivnega dela v času epidemije so naši zaposleni na tem področju zelo izčrpani. Zato od države pričakujemo več podpore, manj birokratskih ovir in boljše financiranje.

Nevladne organizacije opravljate delo z žrtvami in povzročitelji nasilja, kar je za državo pomembno, saj zmanjšuje širše družbene posledice družinskega nasilja – zdravstvene, socialne, kazenskopravne. Ali država tega ne ceni dovolj?

"Imamo vrhunsko usposobljene strokovnjake, tudi z doktorati in znanstvenimi magisteriji, a jih težko obdržimo, če jih ne moremo ustrezno plačati. Konkurenca nam je že sama država s plačnim sistemom, ki tem istim strokovnjakom lahko ponudi dosti višje plače denimo v probacijskem sistemu (državni sistem izvrševanja kazni z delom v dobro skupnosti namesto zapora, op. p.) ali v centrih za socialno delo. Trenutno bi denimo nujno potrebovali tri strokovnjake za družinsko nasilje, lahko bi jih takoj zaposlili, a jih bomo zelo težko privabili. Nujno bi morali okrepiti tudi programe za delo s storilci."

Takšnega programa na državni ravni ni?

"V državni strukturi ne obstaja. Delo s povzročitelji nasilja je trenutno skoraj v celoti prepuščeno naši nevladni organizaciji. K nam 700 ljudi na leto napotijo sodišča, tožilstva in tako dalje. Zelo neodgovorno je tako pomembno in občutljivo področje prepustiti eni nevladni organizaciji, ne da bi ji zagotovili primerne pogoje za delo."

Pomembno družbeno vprašanje je tudi, ali je poleg neposrednih žrtev epidemije covida-19 treba upoštevati še druge žrtve, ki so jih povzročili državni ukrepi in ki se ne štejejo v statistiko žrtev epidemije. Se je po enem letu mogoče vprašati, ali bi država lahko kaj storila, da bi s preprečevanjem širjenja nalezljive bolezni obenem preprečevala še porast nasilja v družinah in tragičnih izidov nasilja? Je mogoče kaj preventivnega storiti pred prihodnjimi takšnimi krizami?

"Enoznačnega odgovora ni. Vedno, ko se zgodi porast nasilja, iščemo hitro rešitev, možne ukrepe zoper nasilje. Ukrepe sicer lahko imenujemo: potrebujemo preventivne programe učenja nenasilja in enakosti v osnovnih šolah, potrebujemo učinkovito zakonodajo za preprečevanje nasilja, potrebujemo treninge socialnih veščin v zaporih, potrebujemo varne hiše … Vse to pomaga. A na svetu ni države, pa naj bo še tako ozaveščena in urejena, ki bi z naborom posameznih ukrepov dosegla zmanjšanje stopnje nasilja nad ženskami. Nasilje ima namreč globlje vzroke, povezane z ustrojem družbe, v kateri živimo. V ozadju stojijo ekonomska odvisnost žensk, slabše plačilo žensk za enako delo, slabši delovni pogoji, neenakost v družbi in na položajih. Problem je tudi odnos družbe do spolnega nadlegovanja, ki je prav tako aktualna tema. Z vsemi močmi si je treba prizadevati za doseganje enakosti spolov na načelni ravni."

Pravite, da živimo v družbi, ki ustvarja pogoje za izvajanje nasilja v družinah?

"Tako je. Veliko ljudi misli, da bi bil problem rešen, če bi žrtve strpali v varne hiše. A s tem problem ne bi bil niti malo rešen. Storilci bi iskali nove žrtve in bi jih tudi našli, saj jih družba sama proizvaja."

Ali lahko takšna kriza, kot jo preživljamo zdaj, povzroči padec družbe nazaj v vzorce nasilja, ki so bili že desetletja preživeti?

"Mislim, da bo to, kar doživljamo, povzročilo ponovno utrjevanje tradicionalnih vlog, v katerih se od žensk pričakuje, da bodo skrbele za starejše in za otroke, moški pa bodo služili denar. Vse to se lahko zgodi pod krinko argumenta, da gre zdaj za preživetje družbe in da se je treba vrniti k osnovam. Hkrati se pojavijo politične pobude za kontroliranje rojstev, pobude za prepoved splava, državno spodbujanje rojevanja otrok. Krizo tako ponavadi plačajo ženske, četudi nas je zgodovina že naučila, da iz tega ne nastane nič dobrega. Nastane zgolj še več nasilja."