(INTERVJU) Žarko Trušnovec: Pouk se mora začeti s preprostim vprašanjem: Kako smo?

Maribor se zdaj zdi res siv brez vrveža mladih, ki so hiteli v vrtce, šole, na fakultete, posebej ob jutrih. Kako je pri vas v Tolminu?

"Podobno, čeprav ne tako hudo; večjim mestom se pozna že na prvi pogled. A vsi pogrešamo mularijo, moj kolega pravi, kot da so se z umikom otrok umaknile tudi vse barve. Srečujem praktično ene in iste ljudi, ampak to je velika velika manjšina. Kar nekaj otrok, s katerimi sem imel opravka tako ali drugače, nisem videl že mesece. Večkrat se zalotim, da začnem razmišljati o katerem od njih in potem se skušam spomniti, kdaj sem ga zadnjič videl, zadnjič govoril z njim, in ugotovim, da je bilo to takrat, ko je bila šola odprta. Od takrat naprej več ne. Pa četudi živim v tako majhnem mestu, da bi ga skoraj moral srečati, če bi bil kdaj zunaj."

Je pred ekranom?

"Zagotovo. Otroci so za ekrani ves dan, nekateri pa še kakšen del noči.

Menjava dneva in noči je tako ali tako problem sodobnega časa, ni več nekega naravnega ritma življenja. Prav pred kratkim sem se ukvarjal s 13-letnikom, ki mi je sam povedal, da je bil v zadnjih mesecih dnevno povprečno 13 ur pripet na ekrane. Ker danes ti ta pametna tehnologija tudi to izračuna. In fant je začel sam ugotavljati, da tako očitno ne bo več šlo naprej."

To bi morala biti prej zgodba iz mesta, iz blokov, ne pa z dežele.

"Po vaseh vseeno vidiš otroke zunaj, ker je na vasi vse skupaj preprosteje. Hudir je, če so starši v službi, šolar pa obsedi za računalnikom tudi, ko je šolsko delo končano. Če so starši doma - potem naj velja: 'Do zdaj si delal za šolo, zdaj pa ven do kosila.' Ali po kosilu. Še bolje, če mu odredimo kakšno fizično delo na prostem. Naj 'nacepa' drva denimo in bo ritem življenja normalnejši. Ampak staršev, ki so doma, ni ravno veliko.

V mestu je vse skupaj še težje. Pričakovati, da bodo otroci kar sami šli na petkilometrski tek ali hojo, je precej iluzorno. Večina današnjih otrok se ukvarja s športom, ki poteka v skupinah - igrajo košarko, nogomet, hodijo k borilnim veščinam ... Vse to je zdaj odpadlo. Da bi šli sami na zrak in športali ... Tega jim nismo privzgojili ne starši ne trenerji in zdaj smo res v enem velikem zosu. Saj srečam v naravi kdaj kakšnega starša z otrokom, ampak takšnih srečanj je res malo. Pa nam je že merjenje po prvem zaprtju šol pokazalo, da se je zelo povečalo število predebelih osnovnošolcev in da imamo velik upad gibalne učinkovitosti otrok. In v srednjih šolah je najbrž podobno."

Zato pa bi ob jesenskem zaprtju pričakovala na vladnih konferencah nenehne pozive, naj gredo starši in otroci ven, v naravo, ob upoštevanju ukrepov seveda. Ne na kavč. Tako majhna država pa spet nismo, da bi bil povsod drenj. A smo poslušali o tem, kako uspešni smo v šolanju na daljavo.

"No, veliko vprašanje je, kako uspešni smo pri šolanju na daljavo, to se bo šele pokazalo. Nisem ravno prepričan, da je tako učinkovito, kot poslušamo. Ker šola ni samo usvajanje novih znanj. Zdaj že zelo dobro vemo, da daje okvir dnevu. Tudi največji zaspanec se mora do sedme ure spraviti iz postelje, se obleči, urediti in iti ali v šolo ali na šolski avtobus in organiziran del dneva teče tja do 13. ali 14. ure. Zdaj tega ni. V zadnjem času dobivam veliko klicev staršev, katerih zgodbe so skoraj identične: Naš šolar se zjutraj do osme nekako prikotali iz postelje pred računalnik in k računalniku si odnese tudi zajtrk. Kakšno umivanje, kakšno ščetkanje zob! Iz pižame sploh ne gre in potem imamo že kar hudo družinsko vojno, da sede k mizi ob kosilu. Ker bi si najraje tudi kosilo odnesel pred računalnik.' In to postaja v naših domovih običajna zgodba."

Ob prvem zaprtju šol smo se večinoma ukvarjali s tem, kdo nima računalnika, kdo nima povezave, kdo nima računalniško veščih staršev, ki bi pomagali šolarju, če ne razume navodil. Zdaj je vse več opozarjanja strokovnjakov, da otroci in mladostniki psihosocialno preprosto več ne funkcionirajo.

"Ob prvem zaprtju države je bilo veliko negotovosti. Takrat se je večina vprašanj, ki sem jih dobival, nanašala na to, kako otroku razložiti, da ne sme k nonotu, k noni. Otroci so spraševali: Ali bosta umrla? Ali bom tudi jaz umrl? Vse nas je prevevala velika negotovost, vsi smo bili prvič v takšni izkušnji.

Spominjam se klica starejšega možakarja, ki je ovdovel, imel kmalu nato poseg v bolnici in se je vrnil v prazno stanovanje. Kar naprej mi je po telefonu govoril 'ne vzdržim več, preprosto ne vzdržim'. Zdel se mi je resen kandidat za samomor in sva govorila in govorila in končno sem izluščil, da ne vzdrži več v stanovanju. Vprašal sem ga, zakaj ne gre ven, in mi je odgovoril, da ne sme, po televiziji so rekli, da mora biti doma. Šlo je za težavo v komunikaciji odločevalcev, ki res ni bila dobra. Človek je bil prepričan, da bo ali koga okužil ali da se bo sam okužil, če stopi iz stanovanja. In sem mu rekel, naj se takoj obuje, obleče, naj gre hodit in naj me čez dve uri, ko se vrne, pokliče. In me je res in je tudi povedal, da je zelo utrujen, ampak se bistveno boljše počuti.

Danes vemo veliko o virusu, bolezni, imamo že cepivo. Zdaj pa prihaja pri vseh, ne le pri otrocih in mladostnikih, do ene splošne apatije, naveličanosti. Zdaj vsi sprašujejo: A se bo to še kar vleklo? Do kdaj? Kdaj se bo kaj spremenilo? Žal so odločevalci premalo konkretni. Ni problem, če je treba zapreti javno življenje za 14 dni, ampak to mora imeti neko mejo, neki cilj ... Zdaj imamo prelaganje iz tedna v teden v stilu: vladna konferenca bo spet v sredo in se bomo pogovarjali, kako naprej. In to se vleče že četrti mesec in je preprosto preveč za normalno življenje."

Res, da je zastraševanje in kaznovanje tudi eden od možnih načinov prepričevanja,​ ampak sem vseeno prepričana, da si zaslužimo zmerne nastope vladnih odločevalcev na temelju logike in empatije. Veliko iz znanj psihologije niso potegnili.

"Če sem lahko malo žleht: že način sporočanja na teh konferencah je tak, da me bolj spominja na risanke o Smrkcih in Gargamelu. Ja, saj se Smrkci bojijo Gargamela, ampak čisto resno pa ga ne jemljejo. In ta sporočila so točno v stilu Gargamela.

​Pri naslavljanju državljanov smo pri nas res nerodni. Na avtocesti imate denimo plakate: Hitrost ubija. Jaz sporočilo jemljem resno, ker sem pač že po naravi počasen, defenziven voznik. Nekdo, ki je dirkač, ki se počuti najmanj Fittipaldi, bo pa rekel: 'Ma, ti boš meni govoril ...' In bo še pritisnil na plin. Takšna je normalna človeška reakcija in te je treba imeti v mislih, ko nagovarjaš ljudi. Hrvati so se enakega problema hitrosti na avtocestah lotili drugače, brez zastraševanja z ubijanjem, ampak s pozitivnim sporočilom. Na vseh avtocestah proti morju so viseli panoji z napisom: 'Na dopustu ste. Zakaj hitite?' In skoraj vsak človek, ki je zagledal to sporočilo, je dobil lažjo nogo. In si rekel: 'Saj res. Na dopustu smo. Če ne bomo ujeli tega trajekta, bomo pa naslednjega. Bo pa čas za sladoled in ogled luke ...' Pri našem komuniciranju o covidu res pogrešam več znanja o tem, kako smo ljudje narejeni."

Že v začetku prvega vala ste odprli posebno telefonsko številko, kjer ste na voljo za otroke in odrasle v stiski. A kar tako ste se dali na razpolago?

"Mah, že dolgo kot psiholog pomagam reševalcem, ki se pri delu srečujejo s travmatičnimi izkušnjami ob hudih, predvsem smrtnih nesrečah na cestah, v gorah, ob naravnih nesrečah ..., do predlani sem vodil državno ekipo za psihološko pomoč pri Civilni zaščiti RS. Povsem spontano je prišlo do ideje, da bi pomagal ljudem. Po drugi strani pa je še normalna povezava z mojo šolo v Tolminu; če gremo vsi domov, učitelji in učenci, bom kot šolski psiholog tudi jaz na voljo staršem in učencem, da me pokličejo, če so v težavah."

​Kakšno je "letno poročilo" za 2020?

"Vodil sem statistiko, seveda. V spomladanskem delu je bilo klicev okoli 240, približno dve tretjini iz šolskega območja dejavnosti. Niso me klicali le iz ožjega tolminskega okoliša, ampak tudi od drugod; ker sem predavatelj na izobraževalnih programih pripadnikov civilne zaščite, me ljudje, s katerimi smo se srečali na predavanjih, pač lažje pokličejo. Klicali so tudi vodstveni delavci iz domov za ostarele, poveljniki civilne zaščite itd."

Ljudje, za katere je zelo važno, da v tem času obdržijo glavo nad vodo.

"Ja in ti so se večinoma znašli v pasti popolne delovne izčrpanosti. Na glavo se jim je čez noč nagrmadilo preveč dela in to dela, ki ni bilo običajno, hkrati pa ga niso znali vsaj delno razporediti med sodelavce. Zašli so v hude stiske, ko se je fizični izčrpanosti pridružila še čustvena izčrpanost in bili so na dobri poti, da izgorijo. Človek lahko efektivno dela osem do deset ur, nikakor pa ne dvakrat toliko. In če se sili v nečloveško dolg delovnik, na koncu ne more pomagati nikomur več, ker se je uničil. Seveda je bila velika težava v tem, da smo se lahko pogovarjali samo po telefonu, za pogovor je denimo zelo pomemben očesni stik, ampak bilo je bolje kot nič.

V šolskem delu je šlo predvsem za strah pred okužbo, pred smrtjo, starše je zelo težilo, da jih otroci toliko sprašujejo o smrti, ta pa je, kot vemo, itak pri nas že res predolgo tabuizirana tema. Kakšen otrok je poklical preprosto zato, ker bi se rad pogovarjal, pa tudi zato, ker se ni najbolje znašel v šolanju na daljavo."

Ob spomladanskem zaprtju smo bili bolj optimistični. Pred nami je bila pomlad, mislili smo že na poletje, na dopuste ...

"Že takrat sem opozarjal, da bo jesenski del hud, ker bodo pred nami kratki dnevi, tema, dež, megla, mraz ... Vse to je že samo po sebi malce depresivno. Klicev je bilo manj, a strmo se je povečalo število klicev, ki so izražali resne stiske. Če so me v spomladanskem delu mladi klicali kar tako, da se pač malo pogovarjajo s psihologom, zdaj skorajda ni več klica, v katerem ne bi zaznal nevarnega stanja počutja klicatelja. Bili so tudi klici zaradi žalovanja; toliko in toliko otrok je v tem letu izgubilo katerega od starih staršev, sorodnikov ... Ne samo zaradi covida, seveda. Zelo težko so konkretizirali smrti bližnjih ob vseh teh ukrepih, in če ne konkretiziraš, ne razumeš. Zdravljenje se ne more začeti."

So zelo na slabšem tisti otroci, katerih starši se v tej situaciji niso znali ali zmogli pomiriti? Ki so bili nenehno zaskrbljeni? Ki so izgubili službo, denimo?

"Ja, gotovo. Staršem zmeraj rečem: otroci bodo vzdržali zelo veliko, če boste vi na mestu in če jim boste dali pravo in pošteno informacijo. To, da ne morete na morje, na smučanje, ni nič hudega. Saj so pred nami še leta. Glavno sporočilo mora biti, da smo kot družina skupaj v vsem, povezani, nihče ni sam s svojimi skrbmi. Ja, zdaj je mama res ostala brez zaposlitve, kar ni dobro, a tudi konec sveta ni. Bomo skupaj pogledali, kje lahko zmanjšamo stroške, kako se bomo organizirali po novem, slej ko prej se bo našla druga služba. Sporočilo mora biti kolikor se le da pozitivno. Nikakor ne sme iti v to smer, da bi se otrok začel spraševati, ali ne nosi tudi on krivde za to. Otroci izredno veliko prenesejo, če so v varnem okolju, kjer velja: Skupaj bomo zmogli."

Nimamo podatkov za celo državo, toda pravkar smo izvedeli, da je bilo na ljubljanski pediatrični kliniki v minulem letu hospitaliziranih za kar 30 odstotkov več otrok in mladostnikov po resnem poskusu samomora. Da se je zelo povečalo število mladih s prehranskimi motnjami, primerov samopoškodovalnega vedenja ... Nas čaka epidemija duševnih težav?

"Ta podatek je katastrofalen, drugega preprosto ni mogoče reči. Vemo, da je za en majhen del otrok način šolanja na daljavo celo v redu. Gre za otroke, ki se težje vključujejo v skupine in zdaj boljše delujejo. Del otrok in mladostnikov plava malo sem, malo tja, velik delež šolarjev pa je zajelo malodušje, ki se kaže v skrb vzbujajočih načinih vedenja. Ne gre le za to, da je zmeraj težje vzdrževati ustaljen dnevni ritem, kot mi pravijo starši, prihaja do tega, da otroci niti prijateljev, prijateljic ne pokličejo več. Izgubljajo celo željo po stikih s sovrstniki in to je res skrb vzbujajoča slika."

Najbrž je najtežja slika pri najstnikih, ki si radi nadenejo masko brezbrižnosti, kul najstnika ...?

"Ja, pri teh je najhujše. Vidi se, da v teh razmerah ne morejo več funkcionirati iz dneva v dan. Nikakršne motivacije ni več, ker se vse vleče že predolgo. Za tak način življenja preprosto nismo narejeni. Ko nekega jutra ne zbereš energije, da vstaneš ob uri in se urediš, da ne greš po šolanju ven, da se ti ne ljubi poklicati prijateljice ..., je naslednji dan vse skupaj še težje, in naslednji dan še težje ..., malodušje se samo še povečuje."

Imamo najdlje zaprte šole v Evropi, zdaj se obeta odpiranje, ampak težave otrok, ki jih zdaj doživljajo, bodo prišle skupaj z njimi nazaj v šole.

"Izgubljeno znanje se bo dalo nadoknaditi, če bodo znali učitelji pametno zastaviti pouk. Ampak saj vemo, da ima šola veliko drugih pomenov: tu se otroci socializirajo, učijo se sodelovati, socialno dozorevajo, tu se potrjujejo, se učijo reševati težave ... To so ključne naloge šole in kako bomo nadoknadili ta manko? Zato je še toliko bolj pomembno, kakšen bo pouk v tem šolskem letu. Letošnje šolsko leto moramo odpisati. Zdaj res ne bi smeli zapasti v histerijo doseganja učnega načrta, iskanja ocen, sploh pa ne preverjanja znanja. Zdaj je treba vedeti, da smo v izrednih razmerah. Da zadostuje, če otroke do poletja naučimo minimalni minimum od običajnega in poskrbimo za to, da bomo v naslednjem šolskem letu kolikor se le da uspešno startali."

Pokazalo se bo, kdo je pedagog po duši, ne le po sledenju učnem načrtu.

"Zdaj bo učiteljica lahko rekla: 'To v učnem načrtu je balast, to pa je res treba nujno znati.' Ker balasta je v učnih načrtih ogromno. Zdaj ima idealno priložnost, da opravi temeljito čistilno akcijo. Učiteljem leži na vesti zelo velika odgovornost in jaz sem optimist. Prepričan sem, da bo večina znala izkoristiti izjemne razmere in bo naredila, kot je prav, in ne, kot je zapisano v učnem načrtu. Učitelji so se prevečkrat 'obešali' na 'to je predpisano v učnem načrtu', zdaj se jim zaradi izrednih razmer ni več treba. Dobri učitelji ne bodo imeli težav z razmejitvijo, katera znanja je treba obvladati, kaj pa lahko pustimo za druge čase."

Vsi smo dobili pomembno lekcijo, da je šola veliko več kot mesto nabiranja znanja.

"Predvsem se je pokazalo, da se šolanje na daljavo in preko modernih tehnologij ne more obnesti. Ker če bi se, bi morda imeli čez nekaj let eno digitalno učiteljico za celo Slovenijo. Veste, koliko bi prišparali! Ja, šola bo pridobila pri večini prebivalstva novo vrednost."

Prvi šolski dan torej ... Kako?

"Prve ure v šoli nikakor ne smejo biti namenjene vprašanjem, kaj od snovi smo predelali, kje smo spomladi končali, kaj bo treba do konca leta znati, kdo je dobro sodeloval pri šolanju na daljavo in kdo ni ... Prve ure morajo biti namenjene pogovoru na preprosto vprašanje: Kako smo? Ker če otroci ne bodo imeli možnosti govoriti o svojih težavah, jih ne bodo mogli reševati. In če se bodo učitelji trudili predvsem ujeti izgubljeno znanje, bo to velik kiks.

​Na še nekaj bi rad opozoril. Med klici, ki sem jih prejel, so bili tudi klici o smrti, žalovanju, minevanju ... Zdaj bo v marsikaterem razredu sedel otrok, ki je nekoga izgubil. V normalnem času šolanja je bilo tako, da je učiteljica rekla: 'Vaši sošolki, sošolcu je umrla babica ...' In če je imela učiteljica glavo in srce na pravem mestu, so se pogovarjali o izgubi, o spominih otroka na to osebo ... Bilo je tolažeče. V letošnjem šolskem letu takšni pogovori niso bili mogoči. Zato kot nujno vprašanje, ki ga učiteljica mora izreči v razredu, izpostavljam tudi: Ali je kdo koga izgubil?"

O izgubah je težko govoriti. Beseda "smrt" je najboljša, če je izpuščena.

"Ker je smrt tako grozno tabuizirana. Mislim, da je v celem študiju psihologije nisem slišal niti enkrat. Olepševalni izrazi v stilu 'dedek je zaspal', 'šel je k zvezdicam' lahko sicer otroku bolje zvenijo, ne morejo pa mu pomagati razumeti, kaj se je v resnici zgodilo. In če ne razume, ga ta problem obvladuje. Veliko staršev mi je reklo, da so bili šokirani, ko so jih otroci spraševali: 'Ali bom tudi jaz umrl?' To je bilo v tem času, ko se je po televiziji toliko govorilo o smrti, pogosto vprašanje majhnih otrok. In pravi odgovor nikakor ni: 'Ne, ne boš.' Otroci potrebujejo pošten odgovor v stilu: 'Ja, vsi bomo enkrat umrli, samo ti boš z malo sreče najverjetneje umrl čez 80, 90 let. To je za otroka tolažilno sporočilo, to moramo vedeti. Za štiriletnika je 80 let enako kot neskončnost."

Še hujše situacije bodo. Iz našega okolja, denimo, kjer je bila nedavno umorjena priljubljena učiteljica. In kako stopiti v razred, v katerem ni več najstnice, ki je umrla na železniških tirih?

"Ob prihodu otrok v šolo ne smeta biti ne šolska klop, za katero je sedela ta deklica, in ne učiteljičina miza prazni. Tam mora biti roža, goreča sveča, spominska knjiga. Spominska knjiga, v katero bodo lahko otroci odložili svoje občutke, strahove, žalost ... Dobra učiteljica bo imela pri svojem delu v mislih vse, kar so napisali, ker tam bodo prišle na dan resnične stiske. In potem je treba skupaj obujati lepe spomine na umrlo osebo. Ker je tudi sporočilo, da ostaja vse, kar je naredila lepega in dobrega, tolažeče."

Vi veste, o čem govorite, kajne? Pred leti ste v Soči izgubili 17-letnega sina. Kako je sploh mogoče preživeti?

"Težko, res težko. Najhuje je izgubiti otroka, potrebuješ nekaj let, da se pobereš. Vodil sem reševalno akcijo iskanja, bil sem reševalec, načelnik in tudi oče, ko smo ga našli v Soči. Izvlekel sem se s pomočjo prijateljev, s katerimi sem lahko govoril o smrti in izgubi, s pomočjo družine, hribov, knjig, hoje, kolesarjenja, teka ... Tisto leto smo imeli v gorah zelo veliko reševalnih intervencij, ki so reševale tudi mene... Prestaviš se v neko drugo dimenzijo. Danes o intervenciji, v kateri smo iskali mojega Gašperja, o svoji izkušnji govorim reševalcem na usposabljanju ... Daje mi duševni mir. Kot mi ga daje tudi misel, da se mi kaj hujšega od tega v življenju ne more več zgoditi."

Leta in leta kot psiholog pomagate pri obvladovanju posttravmatskega sindroma, s katerim se srečujejo gorski reševalci, gasilci, vodniki reševalnih psov ..., se pravi različni pripadniki civilne zaščite ob hudih nesrečah. Vi temu rečete razbremenilni pogovor.

"Zelo je pomembno, da reševalci po akciji, v kateri so mrtvi ali hudo ranjeni ponesrečenci, travm ne odnesejo v svojih glavah domov. Predvsem gorski reševalci in gasilci se srečujemo s podobami, ki jih zlepa ne spraviš iz spomina. Na srečo je postala že kultura reševalnega dela, da se po intervenciji pogovorimo, kako smo kot ljudje. Da ne gremo samo na pivo, ko je reševalne akcije konec, ampak da govorimo o tem, kako smo, kaj občutimo. Nič ni narobe, če je reševalec hudo prizadet, ko dajemo v vrečo smrtno ponesrečenega človeka, to samo pomeni, da je dober po naravi. Hudo je, ko ga začnejo te podobe preganjati, ko ne more nehati misliti nanje, ko je psihični pritisk takšen, da klecne ... Treba je poskrbeti zase in zato so pogovori nujni. Razbremenilne pogovore kot del svojega dela danes opravljajo vsi vodje intervencij."

Vrsto let ste bili načelnik postaje gorske reševalne službe Tolmin, postaje, ki ima največ intervencij v državi. Pri vas je naporno biti gorski reševalec, kaj šele novinec, ki se prvič srečuje s smrtjo.

"Gorska reševalna služba je bila res ustanovljena zaradi reševanja v hribih, a tukaj na južnem delu Alp smo dobili na glavo še vse ostalo: od padalstva, zmajarstva, gorskega kolesarjenja, kanjoninga, v zadnjem času pa še kup drugih adrenalinskih stvari. Padalec, ki leti na 2500 metrih, se lahko znajde na alpinističnem terenu, ker se mu je s padalom pač nekaj 'zakvačkalo'. Ne da bi hotel.

V Tolminu imamo denimo Metalcamp, kjer se zbere dvanajst tisoč ljudi in en del teh ljudi bo šel v hribe - zato, ker jih pač zagleda. In to bo zmeraj. In zmeraj bodo nesreče.

Seveda je mladim reševalcem najtežje, ampak na terenu po navadi ni rezervne variante. Spomnim se leta, ko je začetnik skupaj z menoj kar petkrat dajal trupla v vreče. To so zelo hude psihične obremenitve, zato so pogovori tako pomembni. Enako se dogaja gasilcem, ki intervenirajo ob prometnih in drugih nesrečah. Na to se nikoli ne navadiš in se ne smeš navaditi. Zelo pomembno pa je, da se naučiš tehnike obvladovanja travm. In da se ob posebej hudih intervencijah slišimo tudi dan kasneje in si povemo, kako smo spali, kaj smo sanjali, o čem razmišljamo."