Glorija Lorenci
Domorodna, izvirna, prvotna, domača. V strokovnem jeziku avtohtona pasma domačih živali za kmetijstvo in prehrano - je tista, za katero zgodovinski viri povedo, da je izvorno slovenska, da jo je izoblikovalo slovensko lokalno okolje, da jo je vzgajal slovenski človek. Naše avtohtone pasme so zahtevale malo in dajale veliko, a spet premalo, da bi lahko tekmovale z visokoproduktivnimi globaliziranimi pasmami. Danes, ko končno vemo, da predstavljajo neprecenljiv vir genske raznovrstnosti, da so del narodne dediščine in identitete, se - enako kot cela EU - trudimo povrniti in ohraniti skoraj že izgubljeno. V zadnjih dveh desetletjih je bilo sprejetih veliko mednarodnih dokumentov, shem, zakonov in ukrepov za njihovo varstvo, tudi Slovenija hiti nadoknaditi zamujeno, zadnje od "rešilnih" ukrepov je ustanavljanje tako imenovanih ark kmetij in ark središč po vzoru iz tujine. Ohranjanje biotske raznovrstnosti, s tem pa tudi avtohtonih pasem, je eno od temeljnih načel svetovne in evropske politike. Za obstoj avtohtonih pasem domačih živali pri nas sta pomembna dva dolgoročna programa varstva biotske raznovrstnosti (2010–2016, 2017–2023), ki sta uradna dokumenta ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano.
O mnogih čudnih poteh, po katerih so skoraj izginile slovenske avtohtone pasme domačih živali, smo se pogovarjali z dr. Metko Žan Lotrič z Oddelka za zootehniko Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani; raziskovalna skupina fakultete je bila že leta 2010 izbrana za vodenje Javne službe nalog genske banke v živinoreji.
Padle so v nemilost
Kaj nam je ostalo? "Sedem kritično ogroženih: lipicanski konj, posavski konj, slovenski hladnokrvni konj, bovška ovca, istrska pramenka, belokranjska pramenka, drežniška koza. Tri ogrožene: cikasto govedo, krškopoljski prašič, štajerska kokoš. Ena avtohtona pasma je ranljiva: jezersko-solčavska ovca," našteva naša sogovornica. Za čebelo kranjsko sivko nimamo klasificirane stopnje ogroženosti. "Stanje ni rožnato, nikakor ne. Včasih smo za določanje stopnje ogroženosti gledali samo številčnost posamezne pasme. Zdaj upoštevamo tudi nevarnosti parjenja v ožjem sorodstvu, tako imenovani inbreeding, pa hkrati geografsko razpršenost, ki ima velik vpliv na nevarnost izumrtja pasme. Drežniška koza, denimo, je najmanj številna med vsemi našimi avtohtonimi pasmami in geografsko locirana na Posočje. V krogu 25 kilometrov živi glavnina koz, in če pride tukaj do izbruha neke hitro nalezljive bolezni, smo praktično izgubili celo populacijo drežniških koz. Podobno je z istrsko pramenko - en rejec ima glavnino pasme, in če se jutri odloči, da teh ovac več ne bo redil ... "
“Spominjam se možaka iz okolice Jesenic, ki nas je z gnojnimi vilami preganjal po dvorišču”
Mržnja do državnih uradnikov
Samo pregovorni bohinjski trmi, ki se je zagrizeno upirala tedanji kmetijski politiki, se gre zahvaliti, da so v nekaj skritih hlevih na Bohinjskem, Kamniškem in Tolminskem še redili te rdeče krave in kljubovali oblasti. "Prepoved je seveda pomenila, da rejskega programa cik ni več bilo, da so skrivali tudi redke bike in na skrivaj pripuščali. Bik je bil, kakršen je pač bil - veliko izbire ni bilo. Klobuk dol - to so morali biti zelo pogumni ljudje, kajti kazni so bile visoke, inšpektorji in policija so se redno in seveda nenapovedano pojavljali na dvoriščih in preverjali, ali ljudje upoštevajo zaukazano kmetijsko politiko. Na terenu sem slišala veliko krutih zgodb o zaplenitvah, skopitvah in takojšnjih zakolih nezaželenih živali."
Tista, ki tekmuje z gamsom
Še bolj črno kot avtohtoni goveji živini se je pisalo kozam. Od nekdaj, ne le po drugi svetovni vojni. Koze so bile že v 19. stoletju osrednji "grešni kozel" za uničevanje gozda, čeprav niso nikoli povzročile toliko škode kot nesistematično sekanje. Kako pomembna je bila kozjereja na naših tleh, nam govorijo številna krajevna imena - Kozjak, Kozjansko, Kozje, Kozina, Kozlake ... Staro slovensko ime za oktober je poleg vinotoka tudi kozoprsk in samo zaradi nespodobnega pomena, saj pomeni čas največjega "prska", parjenja koz, je prevladala oblika vinotok. Od vseh avtohtonih pasem koz je obstala samo drežniška koza, ki izvira z območja Posočja, natančneje iz okolice Bovca in Drežnice, po kateri je dobila tudi ime. Ohranila se je zahvaljujoč brezmejni prilagodljivosti na strm in skop svet, saj zanjo še danes pravijo, da v gorah nad Tolminom in Bovcem lahko v spretnosti tekmuje z gamsom. Mimogrede: ko so pred leti na kmetijskem sejmu v Gornji Radgoni razstavljali to pasmo, sta dve drežniški kozi preskočili ograjo in pobegnili; samo eno jim je uspelo kasneje ujeti.
Sodobna Noetova barka
Po podatkih Organizacije za prehrano in kmetijstvo (FAO) je v 20. stoletju na globalni ravni izumrlo okoli 1000 avtohtonih pasem domačih živali, v obdobju od leta 2000 pa še več kot sto. V rejo jih je vključenih vedno manj, zato jih nepovratno izgubljamo. "Za veliko število avtohtonih pasem domačih živali v nerazvitem svetu pa sploh ne vemo, kaj se z njimi dogaja. Tam ni nikakršnih rejskih programov, ljudem je važno samo to, da preživijo. In če omogoča tuja pasma večji gospodarski donos, se bodo izvornim odpovedali. Pri denarju se vse začne in konča. Pri nas se stanje na srečo izboljšuje, brezskrbni pa seveda še zdaleč ne moremo biti," pravi Metka Žan Lotrič.
