Južnjaška uteha: Di su pare?

Fraza Di su pare? (v prevodu iz dalmatinskega narečja v knjižno hrvaščino: Gdje je novac? in nato v slovenščino: Kje je denar?) se že skoraj celo desetletje valja po hrvaškem javnem prostoru. Skoraj se je že spremenila v ljudski pregovor, pravzaprav domislico, eno od tistih, s katerimi se nemočni branijo – vsaj verbalno, če se ne morejo spomniti ničesar drugega – pred mogočneži, ki se tako ali tako ne ozirajo na nič razen na novinarske besede, zaradi katerih bi lahko vložili tožbo in na sodišču še dodatno kaj zaslužili.

Očitno je vprašanje Kje je denar? medtem postalo dovolj pogosto, da ga je javnost začela doživljati tudi v pravem, resnem pomenu. Vse več ljudi se sprašuje: Kje, za vraga, je naš denar, tisti, ki nam ga stalno trgate od plač in honorarjev? Za kaj natančno se porabljajo vsi ti davki in doklade, prispevki in dajatve, če pa smo vse bolj revni in je naše življenje, in to na ravni osnovnega preživetja, vse dražje? Kje so naši zdravniki, čista voda, delujoč javni prevoz in kanalizacija, kje je tisto že zdavnaj obljubljeno krožišče ali vsaj semafor pred šolo? Koronavirus in uničujoči potresi – oziroma neučinkovito odpravljanje posledic teh grozot – so samo odebelili črke v vseh teh vprašanjih. In potem so prišle na vrsto najpomembnejše izmed volitev – lokalne volitve. Čeprav se je tudi teh udeležilo nespodbudno malo ljudi (sam sem, nikar mi ne zamerite, militantni zagovornik obvezne udeležbe na volitvah in podpiram vsak ukrep za spodbujanje volivcev k temu, da uveljavijo to svojo pravico, krvavo izborjeno skozi stoletja), se je zbralo dovolj tistih, ki so se odločili za bolj ali manj radikalne spremembe v svojih sredinah.

Največ sprememb, tako je mogoče sklepati po volilnih rezultatih, čaka moj rodni Zagreb, kjer sem preživel prvih trideset let življenja, in tudi moj Split, kjer živim prav tako že skoraj trideset let. Volivci so v dveh največjih hrvaških mestih – in hkrati najpomembnejših, pa ne samo zame – precej transparentno sporočili, da imajo klientelistične vladavine HDZ in tudi njenih koalicijskih partneric zdaj čisto zares vrh glave. V Zagrebu so upravljanje zaupali zeleno-levi koaliciji, v Splitu pa liberalno-levi, kakor radi rečemo, "projektni zvezi", pisani druščini, ki bo na vsakem zasedanju glasovala glede na svoje preference oziroma poglede na to, kaj je ali ni v dobrobit meščanov.

Tudi v Splitu se dogaja vse mogoče, novi župan Ivica Puljak bo moral na zasedanjih vedno znova sestavljati večino, toda celemu temu pisanemu sanitarnemu kordonu je tako kot tudi neprimerno bolj homogeni novi ekipi v Zagrebu skupno to, da za nobeno ceno nočejo mesta upravljati s HDZ in HGS nevarnega klovna Željka Keruma. Če bodo ostali složni vsaj v tem odporu proti največjim speljevalcem javnega denarja (v Splitu hadezejevcem in kerumovcem, v Zagrebu hadezejevcem in bandićevcem), čaka največji hrvaški mesti morda nekoliko svetlejša prihodnost.

Nekaj pomembnih potez, ne samo simboličnih, sta nova župana izvedla že prvi delovni dan: Puljak je v Splitu preklical nezakonito odločitev o neki koncesiji (ne bom vas moril s podrobnostmi, dovolj bo, če povem, da je vredna skoraj milijon evrov javnega denarja), Tomašević pa je v Zagrebu ustavil nabavo novih luksuznih limuzin za domnevne potrebe mestne uprave (njihove vrednosti ne poznam, ampak slutim, da ni manjša od prej omenjene vsote). Oba sta se torej iz nizkega starta pognala v sprint in se lotila iskanja odgovora na tisto famozno vprašanje Di su pare? in oba se, iskreno upam, zavedata, da pred seboj nimata klasične atletske steze, ampak morda najbolj strm klanec, pred katerim sta se doslej znašla. Že prvi dan sta po teh potezah stopila na žulj več deset ljudem v senci in njihovim zasebnim, plenilskim interesom. Tomašević in Puljak imata enak cilj, toda njuni vlogi in tveganja so različni: v Splitu gre za več deset milijonov kun, v Zagrebu za stotine ter tu in tam kakšno milijardo. Obstajajo ljudje, vsi smo brali zgodbe o njih, ki so tudi za precej manj denarja pripravljeni zagrešiti najhujše zločine … Podtikanja, laži, izdaje in žalitve so najmanjše nevarnosti izmed teh, s katerimi se utegneta soočiti med tem vzponom in iskanjem (davno in nedavno) izginulega denarja, med vzponom, med katerim jima bo izza vsakega drevesa na pot skočil kak hadezejevec ali koalicijski partner te stranke ali kdo v nizu tukajšnjih "kontroverznih podjetnikov", ki jima bo na vprašanje: "Di su pare?" hladnokrvno odgovoril: "Talkin' to me?" (Govorite z mano?) In za vsakim naslednjim grmom ju bo pričakal razočaran volivec, ki bo besno kričal, da sta med kampanjo obljubljala veliko več.

Obema, pa tudi vsem njunim sodelavcem, želim pri tem vzponu veliko potrpljenja, poguma in sreče ter iskreno upam, da se bosta povzpela čim bližje vrhu te strah vzbujajoče korupcijske ledene gore, ki iz dneva v dan vse bolj zasenčuje to mojo nesrečno državo.

Vam pa obljubljam, da se bom v naslednji kolumni spet šalil. Opravičujem se, ker je ta preveč resna. Verjetno so za to krivi "tisti dnevi v mesecu" kot vedno po volitvah …