Kaj bi radi od nas?

To vprašanje se neizogibno zastavi v situaciji, ko je – če natančno povzamemo – fašist užaljen, ker ga je za fašista označil predstavnik skupine, ki jo je (tako kot tudi omenjenega predstavnika te skupine) prej velikokrat sam označil za fašiste. Njegovo (fašistovo) označevanje drugih s fašisti je med fašisti razumljeno kot svoboda govora, toda če to počnejo drugi, tisti, ki jih fašisti imenujejo fašiste, gre za zatiranje svobode govora, pač na osnovi lažne ter seveda fašistične in s tem neuporabne značnice sovražnega govora. Ko je starejši televizijski voditelj mladega strankarskega vodjo obtožujoče vprašal, kako je lahko fašistu rekel fašist, mu je vljudni mladenič odgovoril, da je bila to provokacija, vendar tudi resnica. Še bližje resnici je, da je vse skupaj izvedla skupina plačancev/provokatorjev stranke, ki ji ni več mogoče pripisati niti smiselnega političnega delovanja niti smiselnega delovanja na splošno, sicer nam ne bi bilo treba reševati takih bolnih paradoksov. Igranje na avtoriteto starosti je v takih okoliščinah zelo tvegano.
Bernard Brščič je užaljen, ker so ga označili za fašista; on sicer govori kot fašist, piše kot fašist in redno objavlja svoje prispevke v medijskem konglomeratu, kjer ga vsa ta leta ni motilo, da je bilo v njem že na stotine ljudi označenih za fašiste. Tudi mene so tam označili za skrajno levičarsko fašistko, resda v odlični družbi. Vsi, ki niso pripadniki stranke in zvesti janšisti, so bili v zadnjih treh letih označeni za fašiste, torej vsi, ki jih imperialni medij ima za levičarje. Levico, zgolj nasprotnike ali kaj drugega. Natančneje povedano, vsi, ki so bili, so in nameravajo biti levi ali ki z levico sicer nimajo nobene zveze, vendar bi jo, kdo ve, lahko imeli, so pravzaprav fašisti. Kot sem že napisala, za zdravljenje tega obstaja brezplačno zdravstvo. S tem, ko je stvar postala javna, ker so jo v javnost prenesli fašisti, in s tem, da se določen krog državljanov še ne more opredeliti, ali so pravi ali ... pravi, in kateri so sploh pravi fašisti, situacija zahteva odločno ukrepanje države, brez kolobocij okoli zakonov in sodišč, torej preprosto odvzem frekvence in licence medijskemu centru, ki bi lahko ob pamet spravil tudi druge državljane. V okviru tega, za vse državljane pomembnega cilja bom izsledke svojih raziskav o tem medijskem centru z veseljem še pred objavo prepustila državnim organom. Prepričana sem, da bi bilo med trajanjem teh prepovedi veliko nevladnih organizacij in dobrih ljudi pripravljenih delati s sodelavci imperialnih medijev, se z njimi pogovarjati, jim izkazati potrebno človeško empatijo, človeškost, željo po tem, da pomagajo organizirati terapevtske seanse, delavnice in uporabiti druge metode mehke prevzgoje. V Nemčiji denimo obstajajo centri za prevzgojo in pomoč ljudem, ki so bili člani neonacističnih skupin.
Toda da bi končno razumeli, kaj pomeni vpad v širšo javnost, kakršnega so si ga dovolili imperialni mediji, moramo razumeti, kaj bi sploh radi od nas. Politične koristi pri tem ne vidim: nasprotno, janšisti so morda dobili prestrašene satelitske stranke, ki bodo zanje le zelo skromen dnevni zalogaj v hudih časih, vendar so izgubili intimno podporo mnogih razumnih in obzirnih ljudi. Drugačna je stvar s posledicami, ki bi jih morali trpeti tako imenovani navadni državljani, če bi janšisti prevladali. "Pranje možganov" je krovni termin, ki ne razkriva specifične metode; poleg skrajno fizičnih obstaja tudi cela vrsta postopkov, z uporabo katerih bi vsi postali nekakšen državljanski plastelin v rokah ene stranke in enega vodje, pri čemer bi lahko bili ohranjeni vsi ostanki parlamentarizma in druge fasade.