Kako so v okolici Maribora živeli pred 5000 leti

Današnji čas, ko mediji vsakodnevno propagirajo digitalizacijo in globalizacijo, ko mnogi niti za trenutek ne morejo biti brez pametnega telefona in ko postaja, zlasti za mlade, virtualni svet "zakon", se verjetno marsikdo niti ne zaveda, da obstaja znanstvena veda, ki na osnovi raziskav snovnih ostalin človekovega bivanja odkriva, kako so živeli ljudje v davni preteklosti, kakšni so bili takratni pogoji za preživetje, kakšna je bila njihova kultura. Ta veda je arheologija.

Ampak ali sploh koga še zanima preteklost?

V novi knjigi, ki je nedavno izšla v renomirani zbirki Narodnega muzeja Slovenije z naslovom Pohorsko Podravje pred tremi tisočletji - tradicija in inovativnost v pozni bronasti in starejši železni dobi, v slovenskem in angleškem jeziku, je orisano obdobje približno sedmih stoletij, med 13./12. in 7./6. stol. pr. n. št. Podana so najnovejša spoznanja o poselitveni in kulturni podobi širšega mariborskega okoliša, ki pa se je skozi stoletja opazno spreminjala. Čeprav so bili vzroki za spremembe večplastni, pa so nanje bistveno vplivale tako klimatske spremembe kot posledično različne migracije. Torej vzroki, ki niso tako zelo različni od današnjih.

V širši okolici Maribora so v zadnjih treh desetletjih potekala številna arheološka izkopavanja, zlasti zaradi gradnje avtoceste in tudi drugih večjih gradbenih del. Večino izkopavanj je vodila Mira Strmčnik-Gulič, arheologinja - danes že upokojena konservatorka na mariborskem spomeniškovarstvenem zavodu. Seveda so dela na terenu potekala v sodelovanju s številnimi sodelavci, kolegi in študenti. Odkrita je bila vrsta novih arheoloških najdišč iz različnih obdobij, med katerimi so zlasti številna iz bronaste dobe. Te raziskave so namreč bistveno dopolnile arheološko podobo Pohorskega Podravja. Znanstveno obdelavo gradiva iz teh arheoloških izkopavanj pa so prevzeli po večini mlajši kolegi. Knjiga je torej rezultat skupinskega raziskovalnega dela več avtorjev, objavljene raziskave pa so usmerjene v tri tematske sklope: prvi je posvečen naselbinam, drugi nekropolam, tretji prinaša izsledke naravoslovnih disciplin.

Naj opozorimo, da v knjigi opisujemo med drugim dogajanje na našem ozemlju v tistem zgodovinskem obdobju, ki ga pri nas imenujemo starejša železna doba, v evropski zgodovini pa ga označujejo kot začetek znamenite grško-rimske dobe. Čas, ki napoveduje razcvet umetnosti in znanosti, čas, ko se začne grška kolonizacija na jugu Italije, čas, ko so v grški Olimpiji prvič organizirali antične olimpijske igre (776 pr. n. št.) in čas, ko je bil ustanovljen antični Rim (753 pr. n. št.), in to je tudi čas, ko je staro egipčansko kraljestvo izgubljalo svojo moč ... A obstajajo indici, da so imeli prebivalci naših krajev trgovske in kulturne stike z ljudstvi na vzhodu kot tudi na zahodu in severu.

Naselbinska kultura v Pohorskem Podravju

V prvem sklopu knjige so predstavljeni rezultati temeljnih analiz gradiva iz na novo odkritih nižinskih naselbin. Naselbino na Pobrežju sta predstavila arheologa dr. Bine Kramberger in dr. Matija Črešnar, Orehovo vas dr. Lucija Grahek, Hotinjo vas pa dr. Teja Gerbec. Zanimivo je, da sta tako naselbini pri Orehovi vasi kot na Pobrežju pa tudi tista pri bližnji Rogozi nastale na krajih, ki so bili poseljeni že v starejših obdobjih, bodisi v bakreni dobi bodisi v zgodnji bronasti dobi, pa četudi ne gre za kontinuiteto poselitve. Izbiri lokacije za naselitev je morda botrovala ustrezna konfiguracija terena, verjetno na kakšni nizki vzpetini, vzvišeni nad ravnico ali morebitno močvaro, pomembno vlogo pa je zagotovo imela bližina tekoče - pitne - vode, saj sta bili tako Orehova vas kot Rogoza postavljeni tik ob potoku (to je bil ugotovljeno zgolj na osnovi dobro vidne paleostruge, saj je danes ni več), Pobrežje pa tako ali tako leži v bližini Drave. Po večini gre za naselbine "raztresenega gručastega tipa", ki so temeljile na kmečkem gospodarstvu. Takšni sta bili Orehova vas in Rogoza, ki sta obstajali v času pozne bronaste dobe, v 13./12.-11. stol. pr. n. št., medtem ko naselbina na Pobrežju, ki je nekoliko mlajša, iz 11./10.-9. stol. pr. n. št., izkazuje drugačno zasnovo. Razporeditev stavb je bila namreč usmerjena v dveh glavnih smereh neba, sever-jug ali vzhod-zahod, kar kaže na nov koncept ureditve naselja, ki po marsičem spominja na "protourbano" zasnovo istočasnega naselja v Ormožu, kjer so arheologi raziskali večje površine. Vsem trem omenjenim naselbinam v bližini Maribora pa je skupno to, da očitno niso bile posebej zaščitene oziroma varovane, saj z arheološkimi raziskavami doslej niso odkrili niti obrambnih jarkov niti nasipov ali palisad. To govori v prid razmeroma mirnemu obdobju brez večjih konfliktov.

Z začetkom železne dobe, tj. najkasneje v poznem 9. in zgodnjem 8. stol. pr. n. št., so bile naselbine v nižini, na Dravskem polju, opuščene. Prebivalci so se preselili na višje ležeče predele, kar pa ni lastno le tem krajem okoli Maribora, temveč gre za širši pojav tudi drugod po Evropi. Takšno novo naselbino v bližini Maribora predstavlja z mogočnimi nasipi in palisado dobro utrjena in varovana Poštela, ki je bila postavljena na iztekajočem se jugovzhodnem grebenu Pohorja (čez njo vodi danes slovenska planinska transverzala). Pod njo pa je nastala obsežna nekropola z nagrobnimi spomeniki v obliki večjih in manjših gomil, ki se je širila vse do Pivole in Bohove. Zanimivo je, da so bili odkriti tudi plani žgani grobovi, ki so starejši od gomil. To kaže, da so višinsko naselbino na Pohorju, torej Poštelo, ustanovili prav ti prebivalci, ki so zapustili svoje domove na Dravskem polju.

Pomembno dopolnitev doslej znani sliki železnodobnih poselitev v Podravju pa predstavlja pri Hotinji vasi odkrit zaselek ruralnega značaja, ki pa je bil poseljen razmeroma kratek čas. Vendar je intrigantno, da se ta gradnja stavb razlikuje, gre namreč za zemljanke. Razlikuje se tako od starejšega načina stavbarstva, ugotovljenega v naselbinah pri Orehovi vasi kot na Pobrežju ter v Rogozi. Tam prevladujejo stavbe z leseno konstrukcijo, na kar kažejo v zemljo vkopane jame za stebre, razporejene po večini v vzporednih vrstah; ponekod pa so bile v teh jamah ohranjene tudi kamnite zagozde, pogosto obložene s keramičnimi črepinjami, verjetno kot posebnim izolacijskim elementom. Ti elementi kažejo na tip "butane" hiše.

Tudi na Pošteli je bil način gradnje bistveno drugačen. Razlikuje se od starejše gradnje v omenjenih naselbinah v nižini iz pozne bronaste dobe, kot tudi od zemljank v Hotinji vasi, kajti na Pošteli je prevladovala gradnja stavb s kamnitimi temelji in lesenimi stenami, verjetno podobna današnjim brunaricam. Zemljanke v Hotinji vasi predstavljajo torej nov tip bivališč, ki jim najdemo primerjave na Češkem na eni strani in v Vojvodini na drugi strani. Zaradi tega domnevamo, da je zaselek ustanovila skupina novih priseljencev.

Kako so nekoč pokopavali svojce

Nekropole so naselbinskim najdbam komplementaren arheološki vir, pomemben tako za razumevanje poselitvenih vzorcev v prostoru in času, predvsem pa je nepogrešljiv vir pri preučevanju družbe, njene strukture in kulture ter seveda verovanjskih predstav in z njimi povezanega obredja. Podobno, kot je v času med pozno bronasto in zgodnjo železno dobo prišlo do sprememb v izbiri prostora za naselitev, so se menjali tudi običaji pri pokopavanju preminulih. V pozni bronasti dobi je vladala tako imenovana kultura žarnih grobišč (13.-9. stol. pr. n. št.), ko so umrle sežigali in njihove ostaline shranili bodisi v žari bodisi prosto v grobni jami, pretežno le s skromnimi pridatki. Grobovi so bili brez posebnih nasutij, morda označeni le s kakšnim kamnom ali kamnito ploščo ali pa z leseno oznako, kar pa se ni ohranilo. Zato govorimo o tako imenovanih "planih grobiščih", na katerih so bili grobovi razporejeni v večjih ali manjših skupinah, verjetno glede na pripadnost določeni družinski ali rodovni skupnosti. S starejšo železno dobo pa se pojavi nova oblika nagrobnih spomenikov - zemljene gomile, ki so pogosto prekrivale grobne kamre, grajene bodisi iz kamnov - lomljencev bodisi iz lesa. V njih so bile shranjene ostaline preminulih, pogosto le ene osebe, le ponekod tudi več, a te verjetno kot spremstvo prve osebe v onostranstvo. Grobove so opremili z bolj ali manj bogatimi grobnimi pridatki, pač glede na spol in družbeni status preminulega.

Tako so v naši knjigi prvič objavljene in ovrednotene tudi najdbe iz žarnih grobišč, odkritih na Gračiču pod Brinjevo goro pri Zrečah in na Pobrežju, ki jih je v 50-ih in 60-ih letih preteklega stoletja izkopaval Stanko Pahič, arheolog - kustos v Pokrajinskem muzeju v Mariboru. Najdbe hranijo v mariborskem muzeju, v njihovi stalni zbirki je na ogled izbor, nekaj najdb pa je tudi v Zrečah. Objavo teh najdb je pripravila arheologinja - kustodinja Vesna Koprivnik, Pahičeva naslednica v Pokrajinskem muzeju Maribor. Analiza grobnih pridatkov gračiškega grobišča, kjer so pokopavali od 11./10. do vključno 9. stol. pr. n. št., je dobro pokazala družbeno strukturo. Pridatki v grobovih kažejo, katerega spola so bile pokopane osebe kot tudi stan in pripadnost preminulega posameznim skupinam/družinam. Vidimo, da med njimi niso obstajale večje razlike glede na število in bogastvo pridanih predmetov, kar govori o razmeroma egalitarni družbi.

Izredne arheološke najdbe nad Razvanjem in pri Pivoli

Povsem drugačno podobo kažejo gomile pod Poštelo, ki so značilne za starejšo železno dobo (8.-6. stol. pr. n. št.). Na pobočju pod Poštelo, visoko nad Razvanjem je bila raziskana Velika gomila (avtorji prispevka M. Strmčnik Gulič, Mihela Kajzer, dr. B. Kramberger). Čeprav je bila gomila neznano kdaj v preteklosti že izropana, so bile v njej odkrite izjemne najdbe, tako npr. cel servis keramike za pogostitev številnih gostov. Sestavljajo ga izredno umetelno izdelane, bogato okrašene posode (kar sedem njih) in lonci, okrog 20 skledic/latvic, najmanj osem skoraj unikatnih enoročajnih skodelic in še in še ... Med ohranjenim nakitom so bile tudi raztaljene dragocene steklene in jantarne jagode ogrlice, od orožja pa železna sulična ost. Podobno presenetljive najdbe so bile odkrite v obeh gomilah pri Pivoli (avtorji M. Strmčnik Gulič, dr. M. Črešnar in dr. B. Teržan), ki sta v skupini gomil v bližini Botaničnega vrta mariborske univerze, kjer je ohranjenih še nekaj velikih gomil. Tudi v pivolske gomile so bile pridane bogato okrašene keramične posode, čeprav v manjšem številu kot v Veliki gomili. Med njimi izstopajo tiste črno grafitirane in okrašene s cinastimi srebrno-belimi geometrijskimi motivi. V eni od njiju pa se je delno ohranilo tudi zelo dragoceno orožje - železni meč z bronastim gobastim zaključkom ročaja, bimetalna bojna sekira in pa deli konjske opreme, kar kaže na to, da je bil v gomili pokopan bojevnik - konjenik. Glede na opremo je zagotovo pripadal zgornjemu družbenemu sloju poštelske družbe. Te na novo raziskane gomile še dodatno podpirajo tezo, da je v starejši železni dobi Pošteli pripadalo vodilno mesto v Pohorskem Podravju, bila je regionalno središče, ki ga lahko postavimo ob bok drugim sočasnim naselbinam centralnega značaja, kot je npr. Burgstallkogel pri Kleinkleinu oziroma Grosskleinu nad dolino Solbe/Sulm na sosednjem avstrijskem Štajerskem ali pa Cvinger pri Stični na Dolenjskem.

Pomen naravoslovnih raziskav

Za boljše razumevanje teh starih obdobij in za natančnejše arheološke študije so zelo pomembni izsledki nekaterih naravoslovnih ved. V knjigi jih prestavljamo v tretjem tematskem sklopu. Kot prve naj omenimo arheometrične raziskave kovinskih predmetov (avtorja dr. Rafko Urankar, dr. M. Črešnar). Gre za pretežno bronaste predmete iz zgoraj omenjenih grobov s ciljem ugotoviti morebitni metalurški tehnološki napredek med pozno bronasto in zgodnjo železno dobo ter ali je prišlo do sprememb v viru osnovnih surovin. Naslednji prispevek obravnava živalske kostne ostaline iz Velike gomile nad Razvanjem (avtor dr. Borut Toškan), ki je izrednega pomena, ker je bilo ugotovljeno, da je bil kot spremstvo preminulemu žrtvovan tudi konj ali celo dva konja, kar še dodatno poudarja njegov visok družbeni položaj. Najobsežnejši sklop pa predstavljajo izsledki antropoloških analiz, ki so jih opravili različni strokovnjaki (dr. Jayne-Leigh Thomas, dr. Tamara Leskovar, dr. Tatjana Tomazo Ravnik in dr. Iztok Štamfelj). Iz žganih grobov iz žarnih planih grobišč kot tudi iz gomil so poskušali na osnovi človeških kostnih ostankov ugotoviti starost in spol preminulih ter morebitne bolezenske znake oziroma deformacije. S temi postopki so osvetlili način in kvaliteto življenja posameznikov in s tem tudi posameznih skupnosti, živečih v pozni bronasti in zgodnji železni dobi v bližnjem mariborskem okolišu.

Knjiga na nekaj manj kot 600 straneh natančno in analitično prikaže arheološke raziskave na območju Pohorskega Podravja v pozni bronasti in starejši železni dobi. V sklepni besedi pa bralcu ponudi strnjen prikaz najpomembnejših novih spoznanj, ki so jih prinesle skupne, tudi interdisciplinarne znanstvene raziskave.