Rok Kajzer
Elizabeta Vranc, likovnica, ki je z upodabljanjem značilne slovenske ornamentike ohranjala kulturno izročilo, se je s svojimi učenci pred štirimi desetletji vpisala tudi v zgodovino najbolj znamenitih olimpijskih iger - tistih v Sarajevu, seveda. V času, ko je vsa Jugoslavija živela v pričakovanju največjega športnega dogodka, je bila Elizabeta Vranc predmetna učiteljica v mariborskem Centru za sluh in govor. Več likovnih del svojih učencev je prijavila na razpis za otroški olimpijski plakat - nanj je prišlo več tisoč del iz vse nekdanje skupne države - in uspela. Barvni linorez z motivom sankanja je zmagal in bil objavljen na uradnem plakatu olimpijskih iger. Avtorici linoreza sta bili Vesna Šlosar in Suzana Letonja. Pod linorezom piše, da sta mladi avtorici z njim sodelovali na 7. grafičnem bienalu v Kostanjevici, na likovni razstavi v Sarajevu ob olimpijskih igrah in Jugoslovanskem festivalu otroka v Šibeniku leta 1983. "Mama je takrat prevzela nagrado v Sarajevu. Tam sem bila hostesa in povsod po Sarajevu videvala izobešen ta plakat," se spominja Elizabetina hčerka Dika, njen brat Riko pa je v mamini zapuščini našel tudi linorez in fotografijo mame s plakatom. Leta 2015 se je z Vrančevo, ki je od leta 2022 žal ni več med nami, pogovarjala naša novinarska kolegica Zora Štok. Tega dogodka se je Elizabeta takrat s ponosom spomnila takole: "Ilustracija otrok našega centra je bila izbrana za plakat na zimskih OI v Sarajevu leta 1984, motiv sankačev." Z otroki, na katere je prenašala svoje znanje, izkušnje in ljubezen do likovne umetnosti, je dosegla nekaj pomembnih mednarodnih uspehov, plakat za olimpijske igre pa je bil najpomembnejši.
Dan, ko ne riše, je izgubljen
"Elizabeta Vranc, priznana in cenjena mariborska likovnica, zjutraj, ko vstane, še vedno najprej pregleda, kaj je ustvarila prejšnji dan. Kakšni so torej zjutraj videti motivi slovenske ljudske ornamentalne umetnosti, ki jo dolgoletna likovna pedagoginja neguje skorajda vse življenje. In še posebno intenzivno zadnja leta, ko ima več časa kot nekoč. Sesti za mizo in z mirno, izkušeno roko vleči poteze, ki značilne motive slovenske ornamentike - med njimi na primer nagelj, srce, metulj - spreminjajo v čudovite podobe. In tako ohranja pomemben del slovenskega izročila," je v Večeru pred osmimi leti zapisala Štokova.
Elizabeto je ornamentika navdušila med študijem. "Profesorica umetnostne zgodovine Jelisava Čopić nas je seznanjala s slovensko ornamentiko - in mene je to povsem prevzelo. In ko sem si kmalu kupila še knjigo Slovenski ornament avtorja Jožeta Karlovška, sem dobila nek svoj katekizem. Iz te knjige črpam veliko idej," je pripovedovala o svoji ustvarjalni poti. Ne le na papir, slovenske ornamente je upodabljala tudi na krožnikih. Za večji krožnik je porabila 150 do 160 ur, je nekoč ugotovila. "Če kak dan ne rišem, je zame tako, kot da ga sploh ni bilo," je povedala med brskanjem po številnih mapah, v katerih so osnutki in končni izdelki, tako tisti izpod njenih rok kot izpod rok številnih generacij otrok in tudi odraslih. Njeni izdelki so našli prostor v številnih domovih tudi v tujini, celo na Kitajskem, v Kanadi in še kje. Vedno znova je odkrivala nove oblike ljudske ornamentalne umetnosti, ki jim je dodajala svoje elemente - z željo po odkrivanju narodnega bogastva in ohranjanju kulturne dediščine.
Ustvarjalni otroci
Veliko likovnih krožkov in delavnic je vodila Elizabeta Vranc in mnoge navdušila za likovno ustvarjanje, tudi slovenske ornamentike. "In vedno znova sem bila presenečena nad ustvarjalnostjo otrok. S pravim pristopom, s primerno motivacijo, s tem, ko jim izraziš zaupanje in jih vodiš, se otroci odprejo - in njihove ideje se kar pretopijo v risbe. Tudi strokovnjaki so bili včasih presenečeni, kakšne izdelke smo jim poslali, velikokrat niti niso verjeli, da so jih ustvarile otroške roke," je bila ponosna mariborska likovnica.
