Srebrne igre leta 1984 in olimpijski plamen Sarajeva v Mariboru

Nekomu, ki ni doživel (prve) smučarske evforije s konca sedemdesetih in prve polovice osemdesetih let prejšnjega stoletja, je dobra štiri desetletja kasneje tisti čas skorajda nemogoče opisati. Še nam, danes že nekoliko starejšim mladinkam in mladincem, se zdi kot neke oddaljene sanje, katerim smo vsako leto dodali kaj svojega. Saj veste, kako je s spomini. A dejstvo je, da se je takrat zaradi TV-prenosov smučarskih tekem v tovarnah prekinjala proizvodnja, v šolah pouk, prestavljali so se sestanki komisij, predsedstev in izvršnih svetov ... Nekaj neponovljivega, nekaj, kar se nam v teh časih zdi popolnoma nemogoče - četudi nas športnice in športniki dandanes razveseljujejo z mnogo večjimi uspehi. Ne znam si namreč predstavljati, da bi tudi danes sošolec Darko, ki je stanoval čez cesto OŠ Prežihovega Voranca, še lahko šel od pouka gledat drugo vožnjo slaloma – in to na predlog "tovariša za likovno" – ter nam potem poročal, kako se je odrezal Bojan Križaj. Prav tako si zdaj ne znam predstavljati v telovadnici zbranih učencev, kako po televiziji, skupaj z učitelji in ravnateljem, gledajo svetovno prvenstvo v alpskem smučanju. A takrat je bilo smučanje več kot šport. Mnogo več. Morda je vso smučarsko evforijo in patetiko v enem s svojo Belo simfonijo najbolje povzel Lačni Franz. Ker to so bili čisto zares časi, ko nas ni bilo ničesar strah, samo da so bili smučarji z nami.

Nesrečni dve stotinki in tragična modra slalomska vratca

Leta 1980 se je "naš Bojan" že enakovredno kosal s takratnimi največjimi mojstri slalomskih in veleslalomskih vratc - Andreasom Wenzlom, dvojčkoma Mahre, Hansom Ennom, Joelom Gaspozom, Christianom Neureuterjem ... le Stenmark je bil tako rekoč nepremagljiv. A Šved je bil tudi malo naš, zato so bile njegove zmage na elankah vsaj napol naše.

Zimske olimpijske igre v Lake Placidu so bile prve, na katerih se je zdela prva (zimska) olimpijska kolajna za Jugoslavijo povsem realna. Tako v veleslalomu kot v Križajevi paradni disciplini – slalomu. V njem je slab mesec pred olimpijskimi igrami v Wengnu Bojan Križaj dosegel tudi prvo zmago v svetovnem pokalu. Žal pa se je športna usoda z "našim blontnim veseljem" kruto poigrala.

Po koncu olimpijskega veleslaloma smo se še dolge ure spraševali, kje na progi sta ostali tisti dve nesrečni stotinki, ki sta mu zmanjkali do brona, koliko centimetrov je zaostal za tretjeuvrščenim Hansom Ennom. Dve drobceni, neznatni stotinki, ki sta skeleli cel narod. Vendarle pa smo se (takrat) tolažili, da je na vrsti še slalom.

Če smo med veleslalomom doživljali pravo dramo, lahko slalom označimo za tragedijo v treh dejanjih. V gostem sneženju je bilo do devetnajste sekunde še vse tako, kot mora biti. Bojan Križaj se je hrabro boril s slalomskimi vratci in slabo vidljivostjo ter se spretno izmikal izruvanim kolom, ki so grozili, da zapelje nanje in odstopi, potem pa … Tik pred vmesnim časom, pri modrih slalomskih vratcih, je naredil nenavaden zavoj, zdelo se je, da je zgrešil pravo smer. Nadaljeval je do cilja, tam pa zmedeno pogledoval nazaj na strmino. Tudi njemu ni bilo jasno, kaj se je zgodilo. Nekaj časa je kazalo na diskvalifikacijo, nato pa so mu dovolili nastopiti še enkrat – domnevno so bila modra vratca narobe postavljena. Kot osemnajsti po vrsti se je naš junak še enkrat pognal po pobočju in na takrat že dodobra zdelani prvi progi dosegel četrti čas - 48 stotink za vodilnim Philom Mahrom. Konec dober – vse dobro, smo si oddahnili, kolajna se je zdela blizu, v drugem teku bo napadel. Nato pa šok – diskvalifikacija! Žirija je naknadno ugotovila, da je v prvi vožnji napako storil Križaj in da z vratci ni bilo nič narobe. Sanj o kolajni je bilo konec - narodovo bolečino je vsaj malo ublažila zmaga Ingemarja Stenmarka.

Sarajevo - Capajebo

Naslednje, XIV. zimske olimpijske igre leta 1984 so bile daleč največji in tudi najbolj pričakovan športni dogodek v zgodovini nekdanje skupne države. Prišle so ob pravem času, slaba štiri leta po smrti Josipa Broza - Tita, ki je poosebljal idejo jugoslovanstva, državo, ki je počasi že pokala po šivih. In prišle so v pravo mesto, v srce Bosne in Hercegovine, republike, kjer se je najbolj zrcalila raznolikost države, v Sarajevo, ki se je pred tem v svetovno zgodovino zapisalo z Gavrilom Principom, v naša srca pa z Valterjem, simbolom upora. Sarajevska olimpijada je bila še zadnja skupna ideja, s katero je iskreno dihala cela Jugoslavija. Citius, Altius, Fortius. Vučko.

Domača olimpijada je bila kot naročena tudi za še vedno odprte rane iz Lake Placida. Rane, ki jih niso zacelile niti Križajeve zmage v svetovnem pokalu niti njegova srebrna kolajna in Strelova bronasta na svetovnem prvenstvu v Schladmingu. Padli "junak planinskega čaja" bi lahko vstal iz olimpijskega pepela in končal tragedijo nacije izpred štirih let le z osvojeno kolajno.

In bili smo pripravljeni. Vučko nam je mahal iz vsake izložbe, s plakata, obeska, kape, kozarca in vrčka za pivo, mulci smo se zadovoljno hahljali ob napisih Sarajevo – Capajebo, na pot je krenila olimpijska bakla.

Olimpijski ogenj na mariborskih ulicah

Drugega februarja 1984 so se XIV. zimske olimpijske igre neposredno dotaknile tudi Maribora, verjetno najbolj smučarskega mesta v tedanji državi. Mesta, v katerem smo, tako kot o nogometu, vedeli vse tudi o alpskem smučanju - če ne zavoljo smučišča na obrobju mesta, pa zato, ker je bil od tod Tone Vogrinec. Mesta, ki je takrat že dve desetletji vsako zimo gostilo najboljše smučarke sveta. Mesta Zlate lisice.

Šest dni pred otvoritvijo olimpijade se je na svoji 5289 km dolgi poti po republikah in pokrajinah Socialistične federativne republike Jugoslavije pri nas ustavil olimpijski ogenj. Ob 18. uri ga je na Gosposvetski cesti, v bližini Petrolove črpalke, od koroških kolegov prevzel lokostrelec Bojan Postružnik in ga prvi ponesel po ulicah mesta ob Dravi.

Pot je olimpijsko baklo vodila po Gosposvetski cesti, kmalu skrenila na Turnerjevo ulico in naprej po Koroški. Pri tržnici je zavila na Strossmayerjevo ulico, do Mladinske in po njej do Maistrove ter nato po Kopitarjevi na Partizansko cesto in čez Titov most na desni breg. Po Titovi cesti je potovala olimpijska plamenica do Ulice pariške komune, po njej do Betnavske, naprej po Gorkega ulici, Ulici Moše Pijada in Ljubljanski, čez Trg revolucije in Glavni most nazaj na desni breg in Glavni trg ter po Svetozarevski na Trg svobode. Baklo so si na tej poti kot štafeto podajali najzaslužnejši mariborski športniki in športnice, oblečeni v oranžne trenirke z olimpijskimi krogi in sarajevsko snežinko.

Na Trgu svobode je medtem ves čas potekal spremljevalni program. Številni zbrani Mariborčani so si ogledali film o Sarajevu in olimpijskih prizoriščih, oglašali so se radijci, ki so v živo spremljali pot in poročali, kdo trenutno nosi olimpijsko baklo, radijski voditelj Miran Ornik pa je spregovoril nekaj besed s Francijem Čopom.

"Bilo je zelo mrzlo"

Okoli 19. ure so zbrani na Trgu svobode opazili, da se bliža najbolj svečan trenutek prireditve. Branikovi smučarji so namreč pričeli prižigati bakle. Postavili so se v špalir in kmalu je na trg pritekel zadnji nosilec olimpijskega ognja, Jože Gazvoda. Ob bučnem aplavzu več tisoč zbranih Mariborčanov je baklo ponesel do odra in ob zvokih olimpijske himne prižgal ogenj. Nato je zbrane nagovoril Ivan Gorjup, predsednik mestne konference SZDL:

"Mariborčani smo ponosni, da je olimpijski ogenj prišel tudi v mesto pod Pohorjem. To je priznanje vsem njegovim športnikom, žal pa mnogih ni več med nami, saj so padli pod orožjem v tistem času, ko tudi olimpijski ogenj ni gorel. Ogenj, ki ga danes pozdravljamo, je znak miru in sodelovanja med vsemi narodi sveta in naj bo tako tudi v Sarajevu!"

Žal so slabo desetletje kasneje v olimpijskem Sarajevu goreli ognji drugačne vrste, ki so bili vse prej kot znak miru, zato imajo besede Ivana Gorjupa danes nemalo žalostnega pridiha.

Ogenj so do jutra čuvali hokejisti mariborskega Stavbarja, športni večer pa se je po koncu programa na Trgu svobode nadaljeval s podelitvijo priznanj najuspešnejšim mariborskim športnicam in športnikom preteklega leta v bližnjem Domu JLA.

Za najboljša sta bila razglašena namiznoteniška igralka Tatjana Krsnik in telovadec Bane Tripkovič. Slednji se dneva, ko je nosil olimpijsko baklo in nato postal športnik leta, štirideset let kasneje spominja takole:

"Seveda sem bil zelo ponosen, da sem bil izbran za enega od nosilcev. Baklo sem prevzel na križišču Mladinske in Strossmayerjeve ulice ter jo v spremstvu sotekmovalcev, gimnastičarjev Športnega društva Center Maribor, nesel do začetka Maistrove ulice, kjer sem jo predal Ljubu Javoršku."

Da bi ga bilo kaj strah, da bi ogenj ugasnil, se Bane ne spomni: "Ni bil navaden ogenj, ampak je v bakli tlelo," mu pa je ostalo v spominu, da je bilo tisti dan zelo mrzlo.

"Fala, Sarajevo!"

Osmega februarja je olimpijsko plamenico na otvoritveno slovesnost XIV. zimskih olimpijskih iger prinesel smučarski tekač Ivo Čarman. Na tekaških smučeh, seveda. Predal jo je umetnostni drsalki Sandi Dubravčić, ta pa je prižgala olimpijski ogenj, ki je v Sarajevu gorel dvanajst dni. Še prej je na stadion Koševo na čelu naše (elegantno oblečene) reprezentance z jugoslovansko zastavo prikorakal Jure Franko, Bojanu Križaju pa je pripadla čast olimpijske prisege v imenu vseh sodelujočih športnikov. Ni mu šlo gladko, veličina trenutka in breme, ki ga je nosil, sta ga premagala. Besedilo, ki bi ga moral povedati, je ostalo nekje v njegovem grlu in tistih nekaj sekund tišine je skupaj z njim trpela cela nacija.

"Mar mu tudi ta olimpijada ni usojena?"

Izkazalo se je, da mu zares ni bila, a se je k sreči "zgodil" olimpijski veleslalom.

Štirinajstega februarja smo imeli mnogi mariborski osnovnošolci in osnovnošolke neverjetno srečo. Bili smo namreč tam, kjer se je pisala (olimpijska) zgodovina - na kraju samem, v ciljni areni. Večer prej smo na mariborski železniški postaji stopili na Beli vlak in naslednje jutro nas je pozdravilo olimpijsko Sarajevo. Za prvo vožnjo smo bili prepozni, v avtobusu do Bjelašnice pa smo izvedeli, da je našim šlo odlično. Jure Franko četrti, Boris Strel peti in Bojan Križaj dvanajsti. Ob odsotnosti Stenmarka - zaradi takrat še zelo strogih pravil o profesionalizmu so mu prepovedali nastopiti na igrah - je bil glavni favorit Pirmin Zurbriggen, a je v prvi vožnji odstopil. Olimpijska medalja je bila tako blizu kot še nikoli.

Drugo vožnjo so takrat pričeli petouvrščeni po prvi, zato se je na drugo veleslalomsko progo - zakoličil jo je Filip Gartner - prvi pognal naš Boris Strel. Presmučal jo je dokaj dobro, a nekoliko previdno, naslednji, Jure Franko, pa fenomenalno. Ko je za njim zaostal Hans Gruber, smo vedeli, da imamo medaljo, ko je ostal na vrhu tudi po vožnji Andreasa Wenzla, smo pričeli sanjati o zlatu.

Čeprav so nas v prejšnji državi vzgajali v športnem duhu olimpizma, smo si vendarle po tihem želeli, da bi vodilni po prvi vožnji na drugi progi napravil napako, še danes pa mi v ušesih odmeva kričanje "tršice" za matematiko, ki si je tega odstopa želela na ves glas: "Julen, padi! Julen, padi!"

Kot je zapisano v zgodovino, Max Julen ni padel, postal je olimpijski prvak. Kljub temu pa je bila srebrna medalja Jureta Franka za nas diamantna. Bila je prva in prve ne pozabiš nikoli - bila je več kot "le" olimpijska kolajna. 14. februarja 1984 je bil Lake Placid dokončno pozabljen. Križajevi manjkajoči veleslalomski stotinki sta postali preteklost, zgrešena ali narobe postavljena modra slalomska vratca le še meglen spomin. Rane naroda "skijašev" so bile dokončno zaceljene.

In takrat je bil Jure Franko večji od olimpijskih krogov, večji od olimpijskega ognja, večji od Samaranchevega "Fala, Sarajevo!"

Takrat je bil Jure večji od Vučka.

Večji od Valterja!

Takrat je bil naš Jure(k) večji od bureka.