Kako sta umrla Jan in Martina

Zoltan Andrusko, lastnik picerije na Slovaškem, jo je takoj sprejel. Ta odločitev je za vedno spremenila njegovo življenje in zgodovino Slovaške. Andrusko je dejal, da mu je posel ponudila ženska po imenu Alena Zsuzsova, italijanska prevajalka in posrednica, ki je delala za Mariana Kočnerja, enega najbogatejših Slovakov. Medtem ko sta sedela v avtu, parkiranem pred njeno hišo, ga je seznanila s podrobnostmi: od nje je dobil ime, nekaj fotografij in domači naslov. To je bilo tudi vse, kar je potreboval.
Njegova tarča je bil Jan Kuciak, novinar spletnega časnika Aktuality.sk.
Preiskava slovaške policije je pozneje pokazala, da je bil Kuciakov umor naročen. Izsledke preiskave so preučili tudi sodelavci Projekta za poročanje o organiziranem kriminalu in korupciji (OCCRP).
Toda Andrusko ni bil pravi človek za to nalogo. Ker ni bil morilec. Poslovnež srednjih let, s plešo in pivskim trebuhom je pozneje priznal, da pravzaprav ni hotel nikogar ubiti, saj niti ni vedel, kako naj to stori. Zato je na pomoč poklical prijatelja, nekdanjega policista. Tomaš Szabo je bil videti kot plačani morilec iz Hollywooda: bil je visok, mišičast, imel je veliko tetovaž, močno čeljust in obrito glavo. Znal je ravnati z orožjem in takoj je bil pripravljen prevzeti nalogo. K sodelovanju je povabil še svojega iznajdljivega bratranca in nekdanjega vojaka Miroslava Marčka. Tudi on se je spoznal na orožje in je znal voziti avto. Ekipa je bila nared.
Pred vsakim umorom je dobro žrtev nekaj časa opazovati ter počakati na pravo priložnost. Moški so najmanj sedemkrat obiskali dom Kuciaka in njegove zaročenke Martine Kušnirove v vasi Velka Mača, približno 60 kilometrov jugozahodno od slovaške prestolnice Bratislave. Strokovnjaki OCCRP so do tega podatka prišli, potem ko so pregledali dokazno gradivo, zbrano v okviru policijske preiskave. Del tega dokaznega gradiva so bili tudi posnetki nadzornih kamer.
Szabo in Marček sta Velko Mačo prvič obiskala v ponedeljek, 5. februarja 2018. Tja sta se pripeljala z belim peugeotom 206. Hiša, ki sta jo Kuciak in Kušnirova kupila malo pred tem in sta jo nameravala obnoviti, se je izkazala za idealno prizorišče zločina. Stala je zunaj vasi, tik ob gostem gozdu. Od nje se je bilo mogoče z avtom hitro pripeljati do avtoceste. Poleg tega ni bilo videti, da bi bile ob cesti nameščene kakršnekoli nadzorne kamere.
Dva dni pozneje, 7. februarja, sta se moška dvakrat vrnila v Velko Mačo. Zjutraj sta tja prišla z belim peugeotom, popoldan z Andruskovim avtom, s srebrno škodo superb. Konec tedna sta Velko Mačo obiskala še enkrat. Tedaj sta krožila po vasi, vozila sta se po krožni cesti, ob kateri ni bilo nobenih javnih kamer za nadziranje prometa. Pri nogometnem igrišču sta našla mesto, kjer sta lahko parkirala avtomobil, ne da bi se komurkoli zdela sumljiva. Nato je trojica začela iskati rešitev za svojo glavno težavo. Kako bi lahko drug z drugim komunicirali, ne da bi za seboj pustili digitalno sled? Zasnovali so sistem, ki jim je omogočal, da so lahko drug drugega poklicali, ne da bi klic sprejeli. Menili so, da operater mobilnega omrežja teh signalov ne bo zabeležil.
Naslednjič so se v Velko Mačo odpeljali pet dni pozneje. Ves večer je snežilo. Tokrat in tudi med svojim naslednjim obiskom so moški večinoma opazovali Kuciaka, da bi videli, kaj običajno počne ob večerih. Tisti večer je Andrusko svoja kompanjona odpeljal do roba vasi, ju odložil ob nekem igrišču in se nato sam odpeljal do bencinske črpalke, da bi kupil prigrizek. Ob 19.22 sta se Szabo in Marček sprehodila mimo Kuciakove hiše. Dvanajst minut pozneje sta na telefonu odtipkala Andruskovo številko in počakala, da je enkrat zazvonilo. Andrusko ju je nato z avtom pobral pri nogometnem igrišču.
Naslednji večer, 16. februarja, so se moški v Velko Mačo pripeljali z belim peugeotom. Ura je kazala 18.49. Szabo je peš odšel do Kuciakove hiše in se dvajset minut pozneje vrnil na mesto, kjer naj bi ga bila njegova kompanjona pobrala. Da bi še bolj prikrili svojo identiteto, so se odločili uporabiti tako imenovane burnerje, poceni telefone za enkratno uporabo, ki bi jih po opravljeni nalogi zavrgli. Naslednji dan so kupili dva taka telefona. Pri tem jim je pomagal posrednik, saj bi se sicer morali v skladu s slovaškimi predpisi ob nakupu registrirati.
V dneh pred umorom sta Szabo in Marček pripravila svoje orožje, polavtomatsko pištolo znamke Luger kalibra devet milimetrov, opremljeno z dušilcem. Pozneje se je izkazalo, da je bila pištola nabita s predelanimi naboji. Iz tulca je bilo odstranjenega nekaj smodnika, da so naboji leteli počasneje in tišje.
Moška sta se 19. februarja še zadnjič odpeljala v izvidnico v Velko Mačo. Malo pred 19. uro se je Szabo od nogometnega igrišča odpravil proti hiši Kuciaka in Kušnirove na Brezovi 558. To naj bi trajalo samo nekaj minut, toda Szabu se ni mudilo. Morda je preverjal, ali obstajajo še druge poti, po katerih bi lahko pobegnili. Približno 20 minut pozneje je s svojim "burnerjem" poklical Marčka. Počakal je, da je enkrat pozvonilo, nato je klic prekinil. Marček ga je malo za tem pobral s srebrnim citroenom berlingom.

Janov in Martinin zadnji dan

Jan in Martina, oba sta bila stara komaj 27 let, nista opazila, da ju nekdo opazuje. Niti sanjalo se jima ni, da ju nameravajo umoriti. V okviru članka, ki ga je pripravljal v sodelovanju z OCCRP, je Jan raziskoval, kako italijanska mafija 'Ndrangheta širi svoj vpliv v njegovi državi. V zgodbo so bili sicer vpleteni precej nevarni ljudje, toda do tedaj je le preverjal javno znane podatke in brskal po spletu.

Plačilo

Naslednji dan se je Andrusko sestal z Zsuzsovo, ki naj bi bila naročila umor. Spet sta sedela v avtomobilu, parkiranem pred njeno hišo. Povedal ji je, da so se stvari zapletle in da je bil ubit še nekdo. Zsuzsova se je razburila, začela je kričati, da to ni mogoče. Kljub temu ga je pozneje poklicala, naj pride po plačilo. Predala mu je kup bankovcev za 500 evrov, zavitih v prtiček. Skupaj 50 tisoč evrov. Andrusko je obdržal deset tisoč evrov, preostali denar je razdelil med svoja pajdaša.
Zakaj je dala Zsuzsova umoriti Jana Kuciaka, ni znano. O njej ni še nikoli ničesar napisal. Toda delala je za Mariana Kočnerja, znanega poslovneža, o katerem je izčrpno poročal. Andrusko je pozneje policiji povedal, da je umor novinarja po besedah Zsuzsove v resnici naročil in plačal Kočner.
Kočnerja sicer niso obtožili vpletenosti v umor, so ga pa priprli zaradi finančnega kriminala, o katerem je v svojih člankih pisal Jan Kuciak. Poslovnež ni bil dosegljiv za komentar, njegov odvetnik pa ni bil pripravljen dati izjave.

"Zgodil se je zločin, na policijo morava"

Kar štiri dni je trajalo, da so odkrili Janovo in Martinino truplo. Martinino mamo je začelo skrbeti, potem ko se ji hčerka dva dni ni oglasila. Poklicala je Janova starša, da bi preverila, ali sta v zadnjih dneh kaj govorila z njima. Kuciakova sta si mislila, da je mladi par preprosto zelo zaposlen. Dva dni pozneje je Zlato Kušnirovo začela grabiti panika. Znova je poklicala Kuciakova, nato še lokalno policijo. Toda policisti se niso zdeli pretirano zaskrbljeni. Eden od njih naj bi bil Kušnirovi dejal: "Saj veste, današnji mladi ljudje pač radi pijejo in se zabavajo."
Tedaj je Zlata prosila svojo sorodnico, ki živi kakšno uro stran od hiše mladega para, naj gre preverit, kako je z njima. Kuciakova sta ravnala enako in sta tja poslala Janovo sestro Mario, ki živi v slabe pol ure oddaljeni Nitri. Približno uro za tem, ko je Zlata poklicala policijo, so h Kuciaku in Kušnirovi poslali patruljo. Ko sta se policista čez dvorišče približala hiši, sta skozi kuhinjsko okno zagledala truplo. Ker sta se bala, da utegne uhajati plin, sta poklicala gasilce in reševalce. Nekaj minut pozneje je prispela Zlatina sorodnica. Ko je pogledala skozi kletno okno, je na stopnicah videla nogo, toda policist je ni spustil v hišo. Na njeno vprašanje, ali sta bila Jan in Martina ustreljena, je policist le prikimal.

V iskanju pravice

Slovaki so bili ob umorih šokirani. Čez nekaj dni so po vsej državi izbruhnili protesti, kakršnim tam niso bili priča od padca komunizma naprej. Na desettisoče ljudi je zahtevalo neodvisno preiskavo in odkrito obsodilo organizirani kriminal v državi, o katerem je poročal Jan.
Mediji so več dni poročali samo o umoru Kuciaka in Kušnirove, v Velko Mačo so vsak dan prihajali novinarji. Janovi najtesnejši sodelavci so dobili policijsko zaščito. Sedež spletnega časnika Aktuality, za katerega je delal, je bil strogo varovan. Nekaj mesecev kasneje je odstopila slovaška vlada, vključno s premierom Robertom Ficom, več ministri, šefom policije in direktorjem državne agencije za boj proti korupciji.
Andruska, Szaba, Marčka in Zsuzsovo so prijeli. Soočajo se z različnimi obtožbami za umor. Kolikor je znano, za sodelovanje pri tem umoru ni bil obtožen nihče drug. Andruskov odvetnik ni bil dosegljiv za komentar, Marcek je dejal, da ne želi dajati izjav, odvetnika Zsuzsove in Szaba pa se na vprašanja novinarjev nista odzvala.
Janovi in Martinini svojci še vedno ne morejo dojeti, da sta bila umorjena. Zlata občasno gre v njuno hišo v Velki Mači, da se lahko tam dotika njunih stvari. "Ko sem bila nazadnje tam, sem iz košare z umazanim perilom vzela Martinino nogavico. Hotela sem jo držati v rokah, jo imeti blizu. Hotela sem za vsaj trenutek ob sebi spet imeti nekaj Martininega."