V stalno vroče razgretem notranjepolitičnem ozračju so letošnje volitve v evropski parlament za optimiste predstavljale svetlo točko v smeri dodatne normalizacije in stabilizacije prenapetih mišic na domačem parketu, pa seveda tudi v smeri prepotrebne pridobitve dodatnega zasluženega ugleda države v evropskem prostoru. Nasprotni, prenatrpani breg pesimistov, je na drugi strani pregovorno pričakovano uničujoče napovedoval, da še iz nobene politične moke ni bilo dobrega kruha - in da ga kljub nekaj svežih sestavin ne moremo pričakovati niti v tokratni zgodbi, zaradi česar tudi njih ne bo niti blizu poleg nje. Kot tretji blok pa so, gledano povsem iz svojega sveta, politične stranke, njihovi kandidati in tudi oglaševalski aparati za njimi verjeli, da bo zadišalo po slastni domači potici, ki vsekakor pripada prav njim – ker so pač preprosto najboljši.
Poraženci proti poražencem
Pa se je zopet izkazalo, da stvari niso tako preproste. Še več, tokrat se je izkazalo, da so se tako pozitivni kot negativni svetovi volilnega telesa in politike še malo bolj razšli. Celo več - vstopili so v medsebojno igro poražencev proti poražencem.
Ta hip ni razloga, da bi se katerakoli od političnih strank sploh smela videti v zmagovalni luči
Črne sile iz ozadij
Ker Slovenci po tradiciji radi iščemo krivce za lastne napake v drugih, si torej moramo zastaviti najbolj logično vprašanje: so za našo nedeljsko nespodobno in nesprejemljivo ignoranco krive politične stranke in kandidati? Mogoče mediji? So bile morebiti zopet krive neznane črne sile iz ozadij?
V moji skoraj dve desetletji dolgi analizi domačih in mednarodnih predvolilnih kampanj različnih vrst volitev še nisem opazila tako korektno, skorajda učbeniško izpeljanih predvolilnih aktivnosti, kot v letošnjem primeru slovenskih volitev v evropski parlament. Proti koncu kampanje me je za hip celo spreletela povsem nespodobna misel, da so se očitno morali vse stranke, mediji in kampanjski guruji usesti za isto mizo in se zmeniti, kako bodo s skupnimi silami in na enak način osvojili volivce. Mediji so spoštljivo, neživalsko, neagresivno, tehtno pripravljeno ter profesionalno izpeljali soočenja in poročanja, kandidati so se opisanemu vzorcu podobno tudi odzivali v razpravah. Dobro, vsekakor moramo v zakup vzeti nekaj ekscesov, ki pa jih je bilo praktično takoj mogoče navezati na karakterne posebnosti posameznikov in iz vesolja opazne prednosti ter pomanjkljivosti poznavanja vsebin, o katerih se je pogovarjalo. A smo tudi za to nemudoma dobili pojasnilo – da se je pač o vsem mogoče naknadno podučiti in preučiti, če bo to potrebno. Saj smo ja res vsi krvavi pod kožo. Pa tudi sploh ni pomembno ta hip, kaj si nekdo misli, ker vsi itak mislimo drugače in ker se volitve brez težav dobijo tudi brez programskih zavez. Prav ta strateška 'modrost' se je dejansko tudi potrdila skozi volilni rezultat, saj je eni od strank uspelo povsem na novo in brez črke javno dostopnega programa sesti v Evropski parlament.
Za dobro Slovenije, seveda
Navzven so stranke kandidatke dajale tudi vtis, da so željne čim večjega medsebojnega sodelovanja - za dobro Slovenije, seveda. V praksi so to pokazale s tem, da je na desnem bregu ena speljala partnerja drugi, a hkrati ni želela imeti opravka z novorojeno sorodnico. Na levem bregu pa se je prepotentno napenjalo mišice, v eni družini je oče zavihal nos nad svojimi varovanci in jim sporočil, da je zmožen vse opraviti sam – od peke potice do slastne pojedine, v drugi družini je mama odšla na službeno pot v tujino in se spozabila, da jo doma z budnim očesom dodatnih pričakovanj čakajo bolj ali manj ubogljivi člani razširjene družine.
V kateri od teh zgodb torej lahko beremo o sodelovanju? Katera od tovrstno opisanih strategij v sebi nosi karakter zmagovalca? Nobena – pa čeprav se na kratki rok mnogi lahko smejijo v brk takšni oceni.
Mimogrede, uradne statistike vseh dosedanjih volitev v Evropski parlament kažejo, da primerljivo podobno stabilnost v ponovnih izvolitvah kažejo stare politične stranke, ki so se uspele obdržati na političnem parketu. Na desni strani političnega pola to kažejo dosežki SDS in Nove Slovenije (skupaj z izmenjujočo se asistenco SLS na zadnjih dveh volitvah), na levi strani pa SD. V vseh treh primerih gre za tiste tri osrednje politične stranke v državi, ki so od osamosvojitve dalje stalnica političnega prostora, v katerem se pogosto še danes 'z vsemi sredstvi' borijo za obstanek in se tudi uspešno prebijajo skozi visoke valove lastnega strankarskega razvoja. Gre za stranke, ki so si po načinih delovanja, kot seveda tudi dosedanjega koalicijskega sodelovanja na ravni Evropskega parlamenta, mnogo bližje, kot to kažejo navzven.
Kot na mestnem avtobusu
Nasprotno temu so prvenstveno liberalne stranke z izjemo začetnega obdobja (2004 – 2009) sicer vedno bolj razkrojene LDS v evropski parlamentarni prostor vstopale in izstopale kot na mestni avtobus. Pa vendar po pravilu vedno s karto po isti ceni, saj so od začetka do danes liberalne stranke dosegale enako primerljiv, drugi najvišji rezultat v državi. V času LDS, ko je na liberalnem parketu obstajala kot ena močna liberalna stranka sama, je ta odstotek dosegala sama, potem skupaj z Zares, pa potem precej šibkeje leta 2014 z Desusovim rezultatom Iva Vajgla, letos pa bi v primeru združitve moči LMŠ, SAB in SMC liberalci skupaj dosegli 21,2 odstotka glasov, v sodelovanju z Desusom pa 26,9 odstotka glasov, s tem pa absolutno zmago in ne šele tretjega mesta na volitvah. A je pregovorno preračunljivi in razdrobljeni liberalni duh v deželi na sončni strani Alp sam vnaprej odločil, da je voljo volilnega telesa v boju za njihovo prevlado pač treba postaviti na drugo mesto. Ni jim bilo dovolj svarilo, da so volivci že dvakrat zapored na naslednjih parlamentarnih volitvah močno kaznovali pred tem vodilni liberalni stranki koalicije (SAB oziroma Pozitivno Slovenijo leta 2014 in SMC leta 2018) in ju obakrat zamenjali z novo liberalno alternativo (leta 2014 SMC, leta 2018 LMŠ), ampak so se morale pregovorno stranke 'evropskega povezovanja, solidarnosti in strpnosti' notranje zelo avtokratsko pomeriti med seboj.
V črni luknji
Potem pa je tu še fenomen skrajnih polov, ki se na ravni EU rezultatov zaznavno vzpenjajo, pri nas pa ne z glasovi SNS (in tudi novega DOM-a) na desni strani in ne Levice na levi ni vidno presegel njihovih preteklih volilnih rezultatov. Še več, v primeru Levice se je celo za hip zazdelo, da se je prestižno in politično močno orožje imenovanja Violete Tomić za vodilno kandidatko na ravni celotne evropske družine obrnilo proti njim samim.
Brez trohice dvoma je kot vonj po plesni obviselo dejstvo, da smo s tokratnim ‘pišmevuhovskim’ odnosom do volitev največji poraženci prav volivci
Karierni evropski politiki
Ko pišemo o uspešnih kandidatkah in kandidatih, je prav tudi, da se omeni, da se je skozi izvedbo štirih volilnih ciklov v evropski parlament že oblikoval nabor poslank in poslancev, vseh iz prej omenjenih tradicionalno uspešnih strank z obeh političnih polov, ki so si s ponovnimi izvolitvami pridobili status kariernih evropskih politikov. Mednje lahko umestimo (sveže upokojenega) Lojzeta Peterleta ter Milana Zvera, trikrat izvoljena evroposlanca na moški desni strani političnega pola, oba predstavnika politikov najstarejše osamosvojitvene generacije slovenskih politikov, ter Tanjo Fajon, trikrat izvoljeno evroposlanko levega pola iz srednje generacije. Njim z že uspešnima mandatoma in možnostjo nadaljnje karierne poti sledijo predvsem Ljudmila Novak, Romana Tomc ter Franc Bogovič, vsi predstavniki srednje generacije slovenskih in vse bolj tudi evropskih politikov. Slednji postaja vse bolj dodatno zanimiva figura razprav tudi zaradi njegovega dvakratnega statusa partnerskega člena pri močnejših NSi (2014) in SDS (2019).
Ko vsemu navedenemu dodamo še nacionalni kontekst, ki ga krasijo stalna netenja strankarskih prepirov znotraj strank samih, med koalicijskimi partnerji, z opozicijo, strankarsko podprti aktivizmi civilnodružbenih, medijskih in celo nekaterih strokovnih združenj, odmikanje ali celo preprečevanja prepotrebnih reformnih odločitev, ki seveda na kratki rok ne bodo izgledale kot cvetoči cvetlični vrt, na dolgi rok pa bodo našim otrokom in njihovim otrokom zagotavljale, da bodo še vedno živeli v svoji državi, se lahko brez kančka slabe vesti odločimo, da ta hip ni razloga, da bi katerakoli od političnih strank sebe sploh smela videti v zmagovalni luči.
Pišmevuhovski odnos
Še zadnjo, uvodoma postavljeno tezo o črnih silah iz ozadij, pa na podlagi vsega že napisanega sploh ni potrebno - niti vredno razvijati, ker je brezpredmetna. Četudi obstaja, so odgovornost za končne odločitve in rezultate javno prevzele in se bodo z njimi tudi morale nositi stranke same.
Pa vendar - navkljub vsemu napisanemu in nenapisanemu je brez trohice dvoma, kot vonj po plesni obviselo dejstvo, da smo s tokratnim 'pišmevuhovskim' odnosom do volitev največji poraženci prav volivci. S tem, ko smo se v tako majhnem obsegu udeležili volitev, smo izbranim strankam celo dali zelo napačen signal, da so one pravzaprav čisto ok.
Vsekakor tudi navidez slastna potica za nobenega svata na gostiji s takšnimi zmesmi ne bo imela pravega okusa.
•••
Prof. dr. Simona Kustec, Fakulteta za družbene vede, Univerza v Ljubljani. Nekdanja poslanka in vodja poslanske skupine SMC
