Ko zaigra Tišina

Sto trinajst let kasneje je v istem prostoru enako stanje. Verjetno se spomnite tudi nekoč enega najmočnejših politikov pri sosedih, Andrije Hebranga, tistega, ki je Ivu Sanaderju svetoval, naj se zlaže, da je odstopil zaradi Slovenije, in tistega, ki je javno dejal, da se nikoli ne zlaže, le da včasih ne govori resnice. Slovensko volilno telo se lahko po "črnem ponedeljku" zdaj pripravi na vlakovno kompozicijo laži, sprenevedanj in manipulacij, ki jih bodo politiki, da bi preživeli na njim tako ljubem parketu in oblazinjenem pohištvu državnega zbora ali vladne palače, stresli med ljudstvo.
Še posebej to velja za politične kadavre, ki bi jih naslednje volitve zakopale v grobove neznanih junakov in tistih, ki se nevarno gibljejo ob prepadu parlamentarnega praga. Te tedne boste lahko opazovali neverjetne retorične akrobacije, ki jih bodo izvajali tisti, ki jim ni do predčasnega slovesa od privilegijev, ki jih še vedno prinaša domača politika. Kakšna neverjetna škoda je, da nismo dovolj vestni, da bi si zapisali prav vse, kar so izrekli na račun drug drugega, da nismo v arhive spravili vseh izjav, s katerimi so se politiki zaklinjali, da s tem in tem nikoli ne bodo sklepali dogovora, in da se tega v poplavi tisočerih informacij ne spomnijo volivci.
Ti seveda lahko že v živo spremljajo cirkusantstvo nekoč najbolj etične stranke SMC, vratolomne akcije SAB, artistične vložke Desusa in standardni slalom SNS. In če ste bili morda še kak mesec, teden, dan nazaj prepričani, da sta SDS in NSi v eni od faz totalne vojne, ste, kot kaže, sklepali napačno. In seveda - če ste ugotavljali, da so koalicijske stranke kolikor toliko složne in da želijo državo potisniti naprej, ste zdaj že morali ugotoviti, da ste živeli v zmoti. Toliko umazanih bomb, kot so si jih (predvsem med SD in LMŠ) zmetali le v enem tednu potem, ko so menda še nekaj dni nazaj živeli v ljubečem partnerskem odnosu, že dolgo nismo videli.