Trenutno je še negotovo, ali bo Marjan Šarec bolj podoben Sebastianu Kurzu ali Matteu Salviniju. Meni se sicer zdi, da ne enemu ne drugemu, ker nekoliko dvomim o njegovi politični samoniklosti, in menim, da so ga omogočile zgolj specifične slovenske razmere, kakršne bi si v Italiji zamislili enako težko kot v Avstriji. Vendar živimo v teh istih specifičnih razmerah in v njih je Šarec pač predsednik vlade, od tega tedna v odstopu.
Se bo torej Šarčevo igranje na srečo, za katero je vseeno potreboval nekaj trme in poguma, izteklo v avstrijski scenarij, po katerem je Kurz razdrl koalicijo in se po predčasnih volitvah vrnil okrepljen? Ali pa se bodo ponovile italijanske razmere, v katerih je Salvini ravno tako računal na predčasne volitve in prepričljivo zmago, pa se je zmotil v štetju. Mogoče je oboje.
Gotovo je, da se se je premier s svojim manevrom vsaj začasno izognil usodi, kakršna je zaporedoma doletela Pahorja, Jankovića in Cerarja. Pri tem sta zadnja dva iz višav v petih letih ali celo manj zdrsnila na ničlo (seveda sta oba obdržala svoja fevda, Janković precej bogatejšega), socialni demokrati so izključno zaradi Pahorjevih prizadevanj leta 2011 ostali "samo" brez dveh tretjin podpore. Da bi Kamničanu v kratkem času do volitev organizirali nov "novi obraz", verjetno presega celo divjo domišljijo najdrznejših arhitektov uspeha vladajočega bloka. Čeprav je na podlagi dosedanjih izkušenj treba priznati, da je "novi obraz" na volitvah najboljši, ko je na sceni zelo malo časa ali ga sploh ni. Šarec, ki se je po njej pred zadnjimi volitvami potikal že kakšnih osem mesecev, je zgolj za las postal najmočnejši znotraj bloka (Cerar je bil v areni, pa še to v glavnem zgolj "v preddverju", samo dva meseca, Janković še to ne).
