Kolumna Alenke Strdin Košir: Priznam, grešila sem

No, morda je greh močna beseda, moja zelo verna babica jo je povezovala s hudimi stvarmi, kot so kraja, prešuštvovanje, uboj ... nič od tega nisem naredila. Sem pa naredila prekršek. Pravzaprav kar dva. In zanju bom plačala.

V začetku meseca sem bila klicana na zagovor o predpisovanju zdravil. Najprej nisem prav razumela, zakaj. Sedaj vem. Zdravnikom nam država na leto "prisodi" 30 receptov, ki jih lahko uporabljamo za osebno rabo. Kljub digitalizaciji, ki počasi (zelo počasi) prihaja tudi v zdravstvo, je te "osebne" recepte treba še vedno naročiti v papirni obliki. Nanje bi naj smeli sebi in svojim najbližjim predpisati zdravila. In ker so e-recepti pač res enostavnejša oblika, uporabna tudi takrat, ko zdravilo predpišeš hčeri, ki študira v Ljubljani, sem zadnjih nekaj let pozabila dvigniti te papirnate osebne recepte in sem predpisovala domačim kar e-recepte. Mnogo manj kot 30 na leto. Plačilo je tako iz istega žaklja (sem si po tiho mislila). In to je prekršek, sta me poučila nadzornika - eden zdravnik in druga farmacevtka, ki mi je poskušala dopovedati, kakšen privilegij je, da zdravniki smemo predpisovati recepte.

Drug prekršek, ki sem ga naredila, pa je, katera zdravila sem predpisovala. Najprej sebi. Dobila sem lekcijo o smernicah. Kljub temu, da sem formalno dvojni specialist, zaposlena že več kot 20 let v terciarnem centru, več kot usposobljena postaviti indikacijo in izbrati zdravila najtežjim bolnikom, vredna tudi več tisoč evrov, sebi ne smem predpisati skoraj nič. Zato naj bi imela osebnega zdravnika. Ki pa brez pregleda pri specialistu (npr. interne medicine, kar je prav moj naziv) prav tako ne sme skoraj nič in je ob preobremenitvi z ostalimi bolniki, ki ne morejo in ne znajo zdraviti sami sebe, presrečen, da opravim sama. Da torej po pravilih pridem do zdravila, ki mi pomaga, da sem zdrava in sposobna opravljati svojo službo (večkrat mesečno tudi po 24 ur skupaj), moram dobiti napotnico osebnega zdravnika, se postaviti v čakalno vrsto (ker preskakovanje le-te je tudi prekršek, tudi če bi mi kateri od kolegov mnenje napisal zunaj delovnega časa) in dobiti mnenje kolega moje specialnosti, da je zdravilo pri meni indicirano in mi ga osebni zdravnik sme predpisovati. Ker vsa ta procedura dolgo traja, mi zaradi slabega počutja verjetno pripada med čakanjem tudi kak dan bolniškega staleža (ki ga sicer ne koristim tako rekoč nikoli, zdaj ko sama skrbim za svoje zdravje).

Oprostite, če se ob tem počutim malo neumno. Kot bi se verjetno tudi bančnica, ki bi se postavila v soboto v vrsto pred okencem za dvig denarja. Ali pa natakarica, ki sama sebi ne bi smela skuhati kave na avtomatu, ki ga je ravnokar prižgala. Verjemite, tega ne stori nobena. Ker noben delodajalec tega od njiju ne pričakuje. Natakarica bo svoje delo opravila mnogo bolje in z večjim veseljem po tisti jutranji kavi na račun lastnika in zadovoljen bo z njenim delom. Če pa bi se bančna uslužbenka postavila v vrsto in s tem povzročila še večjo gnečo in čakanje strank, bi jo vodja banke najbrž odpustil.

Ampak sistem v zdravstvu imamo pač tak. Kjer ni lastnika, ki bi si želel zadovoljnih uporabnikov (bolnikov). In zadovoljnih delavcev (zdravnikov). Ni sistema, ki bi dejansko funkcioniral - časovno ali finančno učinkovito. Država oziroma njeni predstavniki zelo hitro in zelo radi pokažejo na zdravnike, češ da smo krivci za nastalo stanje. Pa si upam zelo glasno trditi, da nismo. Ko se bom v bodoče od države določenih pravil bolj trdno držala (ker presežka denarja za kazni nimam), bom s tem povzročila samo dodatno obremenitev čakalnih vrst in ambulant, prebila morda kak dan na bolniškem staležu in na koncu iz istega žaklja dobila ista zdravila. Po moji logiki bo s tem sistem imel le izgubo, ne koristi.

Pravila so seveda nastavljena, da se jih držimo vsi. Čeprav so neumna in bi jih moral naš delodajalec (država) res premisliti. In ker sem te prekrške storila, bom kazen pač plačala. Kot bi jo plačala tudi, če bi me zasačili, da vozim 160 km/h po prazni avtocesti (ker po polni tega ne počnem, po prazni pa seveda kdaj). Ampak cestne omejitve razumem. Ohranjajo me živo. Zdravstvenega sistema pa žal ne razumem. Ker tako mene kot bolnike, ki niso zdravniki, pogosto ohranja bolne.

Nadzornikoma nisem ugovarjala. Kaj pa naj bi jima rekla ... Da se red v zdravstvu dela tam, kjer male ribice malo kršijo, pa čeprav s tem celotni sistem ne ogoljufajo za nič. Da si pa mnogo večje ribe izdatno postrežejo in si za dobavo materialov in aparatur zaračunavajo astronomske marže (samo tako za občutek - ko smo za naš oddelek nabavljali ultrazvočno sondo preko javnih razpisov kot določa zakon, smo zanjo plačali blizu 30.000 evrov, en sam pogled po internetu je pokazal, da se enaka sonda z enakimi garancijami na prostem trgu dobi za manj kot 8.000). Da se spravljajo nad edini privilegij, ki ga kot zdravnica v izrazito javnozdravstveni panogi imam - da smem zdraviti sebe in svoje bližnje. Da naj že končno začnejo urejati sistem v celoti in ne samo tu in tam kakšen pravilnik. Da je vsak naslednji korak, ki ga naredijo, samo nadaljnji korak stran od reda v zdravstvu. Pa saj nadzornika sta tudi samo figuri v tem sistemu.

Po pogovoru z nadzornikoma sem se vrnila na naš Oddelek 514, delo me je počakalo, presežka zdravnikov v javnem zdravstvu ni. Med oskrbo bolnikov (edino delo, za katerega sem plačana) sem se spominjala, kako je 514 sploh nastal. Kako smo v času najhujših obremenitev med pandemijo dodajali nove in nove postelje za intenzivno nego, istočasno zdravili najtežje bolnike in izobraževali ljudi, ki v še nikoli niso delali na intenzivnih enotah. Kako smo nato proti koncu pandemije želeli ohraniti vsaj nekaj dodatnih postelj za intenzivno nego za normalne čase, ker teh močno primanjkuje. Imeli smo zainteresirane ljudi, ki so se intenzivne medicine učili med pandemijo, imeli smo opremo, a smo na poti naleteli na tisoč in eno sistemsko ter birokratsko oviro. Kako smo ob rednem delu še nekončane pandemije pripravljali načrt za ustanovitev nove intenzivne enote, se dobivali izven delovnega časa in skušali najti način. Kako smo v času pandemije intenzivno enoto vključno z bolniki selili 13-krat in že 2-krat tudi po njej - iz enih nadomestnih prostorov v druge. Kako smo vzporedno z vsem tem pomagali pri pripravi načrta za novo stavbo infekcijskega oddelka (kjer naj bi bila naša stalna lokacija), ki naj bi bila financirana iz evropskih sredstev za okrevanje po kovidu, ta so nam nato odvzeli in smo se javno borili, da nam je vlada obljubila vsaj državna sredstva (in ta boj še nikakor ni končan). Vse to smo premagali, postavili enoto, 11 postelj za najvišjo intenzivno terapijo, se strokovno razvijali ... In v zadnjih dveh letih zdravili že okoli 1000 najtežje bolnih.

Don Kihoti smo, res. Država in upravljavci zdravstvenega sistema nam nikjer na poti niso pomagali. Enoto smo ustanovili in v njej zdravimo bolnike sistemu navkljub. Brez prostorov, včasih se mi zdi, da tudi brez upanja na prihodnost. Zdravstveni sistem razpada. Vsak nov ukrep, ki ga predlaga vlada, situacijo samo poslabša. Tudi najnovejša novela zakona o zdravstveni dejavnosti. Zdravniki (in ostalo zdravstveno osebje) bodo tako kot ljudje vseh drugih poklicev šli tja, kjer so delovni pogoji dobri, kjer so za isto delo bolje plačani. V javnem zdravstvu so stavbe zelo stare, ni prostorov, ni opreme, digitalizacija zaostaja vsaj 10 let za sodobnim svetom, vsaka nova stvar je izbojevana z izjemnimi napori ... Plačati pa se zdravnikov oziroma zdravstvenih timov ne sme po učinkovitosti. In za piko na i nato predstavniki države zdravnike javno označijo za zaslužkarje in jim naprtijo krivdo za nedelovanje sistema. Sistema, katerega lastnik je država, pa v njega ni vlagala nič, ga ne zna ali noče popraviti. Res ne vem, zakaj še kdo od nas vztraja.

Če se prav spomnim, je bil Don Kihot malo neumen. Boril se je z mlini na veter. Njegov boj ni imel pravega smisla. Tudi sama včasih težko najdem smisel vseh teh naporov. V vseh teh letih in po (ko berem za nazaj) pravzaprav neverjetnih naporih se mi namreč še ni zgodilo, da bi bila za svoje delo nagrajena. Sistem tega ne dopušča.

Sem pa bila tokrat prvič nič kaj prijazno ograjana, sem v prekrškovnem postopku, čaka me kazen. Brez dvoma to jemljem osebno in mnogo preveč čustveno. A mi je tega neučinkovitega sistema dovolj. Ne samo meni. Že nekaj časa se sprašujem, kje je tista točka, ko se bomo vsi, ki nam je še mar, umaknili iz javnega zdravstva. Kako neki bo politika pojasnila ljudem, zakaj v Sloveniji v bolnišnicah ni zdravnikov? Bodo v Sloveniji ljudje ponovno umirali zaradi akutnih bolezni, ki se nikoli ne bodo zdravile v privat ustanovah, ker se to ne splača - npr. hudih poškodb, pljučnice in meningitisa?