Ostrina delitve, ki boli najbolj realno in najmanj imaginarno, je razredna. To vidimo v Ljubljani na vsakem koraku, razredna razslojenost v mestu postaja otipljiva, uprostorjena. Dejstvo, da so v prenovljenem Rogu labi (za neposvečene: fensi okrajšava za laboratorije) - in ne, recimo, delavnice -, je dovolj povedno. Ali recimo, da investitor kompleksa Schellenburg tudi na slovenski spletni strani navaja, da gre za Palais in Villo Schellenburg. Ni kaj, očitno se elita, jedro naroda, raje kot na palače in vile prilepi na bolj nobel tuje izraze. Ker kaj ti bo palača, to si lahko sezida vsak pokvečen predstavnik amorfne gmote, kamen na kamen, ali kako že, naj me elita dopolni. Ampak Palais. To pa ni kar tako. Ponarodele izjave investitorja in snovalca tega projekta zvenečega imena, Jožeta Anderliča, seveda kar kličejo k dovtipiziranju. Kaj pa amorfni gmoti sploh preostane. A pod začetnim šokom in iz njega zraslim grenkim humorjem se skriva silno simptomatična in nevarna retorika narodotvornosti elite. "Brez elite ni naroda, elita je jedro naroda," je izjavil Anderlič. Kaj bi lahko izpeljali iz tega? Bolj ko bomo razredno razslojeni, bolj nepredstavljivo bogata ko bo elita, več palaisov in vill ko bo zraslo po prestolnici, bolj trdno bo jedro našega naroda? Ne skrbite torej, ljuba amorfna gmota, stvari se zelo dobro razvijajo. Vse gre v pravo smer. Morda pa Palestincem preprosto manjka elite?
Obiščite spletno stran brez oglasov.
