Ste ti in tvoji v redu?" zacinglja whatsapp sporočilo znanke iz Nemčije. "Vsi smo v redu, ker ne živimo na območjih, kjer so poplave," ji odgovorim, ko parkiram v Europarku, skočim v kemično čistilnico in se s tekočim trakom dvignem v prvo etažo. Od tam se skozi veliko stekleno steno zazrem v naraslo Dravo, ki se rjavo in divje vrtinči proti Ptujskemu polju. Pomislim, da nisem sama podobnega vprašanja danes zastavila še nikomur. Bi morala? Komu? Razmišljam o znancih iz Škofje Loke, Medvod, Savinjske doline, Koroške. Strašljive novice dežujejo iz vseh koncev. Kjer je voda že prestopila bregove, najbrž ne potrebujejo zaskrbljenih sporočil. "Hvala bogu," se na zaslonu izpiše njen odgovor, "pri nas smo imeli take poplave leta 2021. Nikoli jih ne bom pozabila." Stojim v vrsti v lekarni in razmišljam, ali se mi bodo oprana oblačila do večera posušila. Le en kratek dan, da operem pesek Baltika in istih nekaj bombažnih oblek spakiram za neko drugo morje. Ponosno pomislim, kolikokrat so te obleke že dopustovale z mano. Jaz sem ozaveščena potrošnica, si rečem, ki se večinoma izogiba impulzivnim nakupom. O tem, kako se v to zgodbo vpleta skok v Calzedonio, ker potrebujem nov spodnji del kopalk, nočem razmišljati. Med pomerjanjem kopalk v kabini odprem twitter. Pokličem mamo in jo prosim, da oprane obleke obesi namesto mene. Kako privilegirana skrb, pomislim, ko spremljam grozljive fotografije in posnetke. Klasični mediji bodo novice o poplavah uokvirili kasneje, za zdaj le nemo s prstom drsim po zaslonu in gledam plaz pretresljivih objav. Ko jo z novimi kopalkami v vrečki (seveda platneni - kot odgovorna potrošnica kakopak ne jemljem vrečk v trgovinah) maham po Europarku, opazim, da se v osrednjem delu bohoti stojnica s kupi plastičnih natikačev. Vzvišeno pomislim, da takšne cenene plastike že ne bi dala na noge in proizvedla še enega odpadka. Mimo stojnice zavijem do Telemacha, ker potrebujem novo zaščitno steklo za telefon. Ko ga izvlečem iz žepa in se zazrem v turkizni ovitek, opazim, da je po treh letih že povsem zbledel. Oboje bom zamenjala. Mladenka za pultom se zagleda v telefon in reče: "Za tako stare modele več nimamo stekelc." "Kako stare? Saj ga imam komaj tri leta," oporekam. Naveličano se zazre v telefon, ga, bolj iz vljudnosti, podrži v rokah, potem me skoraj z usmiljenjem pogleda in počasi odkima. "Ja, saj," odvrne na moj "komaj". Odvlečem se do info točke in mobitel pomolim pod nos neki drugi mladenki. "Kje lahko dobim zaščitno steklo za telefon?" Usmeri me k stojnici pri Intersparu in čez nekaj minut že veselo zrem v svoji "stari" aparat, ovit v novo plastiko. Kot nov, si rečem, in jo maham proti avtu. Še enkrat mimo stojnice z natikači. Mimo cenene plastike z novo plastiko v žepu. Vsi smo krvavi pod kožo. In plastični. To v kratkoprozni zbirki Spoštovani žužki in druge srhljive zgodbe odlično popiše hrvaška pisateljica Maša Kolanović. Zgodba Črnilo - kako prikladno avgustovsko branje! - takole zazveni v zaključnem prizoru: "Ujela sva vrsto za trajekt in čakala, da naju sprejme v svoje žrelo. Zraven naju je bil velik zabojnik za smeti, iz katerega je v vetriču prihajajočega neurja plapolala rožnata glava velikega izpihanega flaminga."
Zgodila se je ujma težko opisljivih razsežnosti in v naslednjih dneh smo videli in prebrali vse, kar je človeškega. Od herojske pomoči, srce parajočih zgodb o potopljenih spominih, rešenih teličkov, izjemne solidarnosti, neke primarne medčloveške povezanosti, do neokusnega razkazovanja dobrotništva, nabiranja poceni političnih točk v različnih (in različno blatnih) tipih obutve do do kraja sprevrženih popoplavnih vlomov in kraj in - po covidu in vojni v Ukrajini novega eksponentno rastočega žanra vremenskih teorij zarot. Zgodilo se je celo to, da je nenehno brbotajoč potoček mimobežnih neumnosti družbenih omrežij za nekaj dni zastal in se zazrl zgolj v uničevalno moč voda. Zgodilo se je vse in vse je bilo povedano. In hkrati se zdi, da je vse bilo povedano že zdavnaj. Kot bi klimatologi in okoljski znanstveniki, podobno kot tista mladenka v Telemachovi poslovalnici, naveličano zavzdihnili in že stotič ponovili isto: Slej ko prej se bo zgodilo tudi tukaj, tudi nam. Edino vprašanje je, kdaj bo postalo dovolj očitno, da ne boste mogli pogledati stran.
No, zdaj se je zgodilo. In hkrati, se zdi, se ne bo zgodilo nič. Potolaženi s cunamijem solidarnosti, ad hoc mostov, opogumljeni z duhom bratstva in sestrstva, ki te dni veje skozi blatne doline naše deželice, bomo ponovno spregledali bistvo, ki bi moralo zadevati korenito spremembo načina življenja. Sprememba bi morala daleč presegati "ozaveščeno potrošnjo" in vzvišene, samoslepilne momente srednjega razreda, ki namesto plastičnih natikačev nosi birkenstock. Bojim se, da bomo namesto streznitve iz avgustovske ujme izšli, rekoč: ko je treba, stopimo skupaj, in se odpeljali v najbližji trgovski center ter tovorili domov polne prtljažnike hitre mode, sadja z druge strani oceana, novih tehnoloških pogruntavščin. Z eno roko bomo tipkali UJMA10 na 1919, z drugo rezervirali dopust na drugem koncu sveta. Trepetali za v hlevih ujete pujske in se še isti večer mastili z zrezkom. Se pridružili novodobnim delovnim brigadam, čistili kleti in pritličja ter hkrati zidali novo predimenzionirano enodružinsko hišo z veliko garažo za dva avta. Locirano daleč od javnega prometa, da bosta avtomobila čim več v rabi. Zgodilo se je in zgodilo se ne bo nič. Kognitivna disonanca je prevladujoče stanje našega časa. Ena roka se skuša izkopati iz jarka, druga tega poglablja.
Zgodilo se je in zgodilo se ne bo nič. Kognitivna disonanca je prevladujoče stanje našega časa. Ena roka se skuša izkopati iz jarka, druga tega poglablja
Ležim na obali, na svoji skalici, na svojem omiljenem jadranskem otoku, in iznad knjige gledam, kako se v našem mirnem, ne prevelikem zalivu sidra križarka. Prevelika je. To preprosto niso dimenzije za ta zaliv, saj je precej daljša od celotne plaže in višja od skalnega grebena, poraslega z borovci. Vse skupaj je videti kot otroška risbica, na katero je otrok brez pravega občutka za razmerja v sredino zaliva narisal nekaj mnogo mnogo prevelikega. Ko mladeniči v belih polo majicah spuščajo sidro, preglasijo škržate. Križarka zapre pogled na odprto obzorje. Čez nekaj časa v morje poskače ducat "križarjev", oboroženih z napihljivimi blazinami, plastičnimi lubenicami, flamingi in oblikami, ki jih z obale ne prepoznam. Zlezem v morje in plavam proti njim. "Spizdite," govorim, ravno dovolj glasno, da bodo, če razumejo slovanske jezike, slišali. Dam si duška, plavam dovolj daleč, da se počutim varno za izrekanje grdih psovk, s katerimi jih obkladam. Nihče me ne sliši. Čofotajo na svojih plastičnih igračkah. Sanjarim o majhnem, vodoodpornem vrtalniku, s katerim bi lahko navrtala ladijski trup. Z Jadrana prepodila vse luksuzne križarke in jahte. Vsako poletje bijem svoj donkihotovski boj s temi prostaško ekshibicionističnimi plovili, ki se mi vedno znova zdijo kot pljunek v obraz pregrevajočemu se planetu in vsemu, kar teži k zmernosti. Nepotreben, ogaben, onesnažujoč eksces. Ko se zvečer v zalivu tiho zasidra jadrnica, bi jo najraje pobožala. Naslednji dan kupim drobno torbico, ki jo je iz odpadnega tekstila zašila na otoku živeča mlada oblikovalka. Odgovorna potrošnica pač. Na svojem kosu plastike, supu, veslam čez zaliv in vse katamarane, ki ob vetru, ki kodra morsko gladino, ne odprejo jader, temveč raje udobno "motorajo", pošiljam v tri krasne. A pod kožo smo vsi krvavi in plastični.
Svojevrstna frustracija, pomešana tudi s krivdo in cinizmom, raste iz okoljske krize, v katero tonemo. Frustracija zavedanja, da je bilo povedano vse, da so se podnebne spremembe iz morda sprva še abstraktnih grafov in oddaljenih tihomorskih otokov nepreklicno razlezle tudi sem, v naš živeti, neposredni vsakdan, razgalile krhka ravnovesja in krhkosti nasploh. To je frustracija zavedanja, da se vsemu temu navkljub ne bo zgodilo nič omembe vrednega. Frustracija zavedanja, da bo, kot bi mignil, leto naokoli, mi pa bomo ponovno trepetali pred sušami, požari, neurji, vetrovi, poplavami, plazovi, računali na "naše fante in dekleta", na pregovorno slovensko pripravljenost pomagati, na solidarnost, na Evropsko unijo, računali na to in ono, medtem ko bomo v prtljažnike avtomobilov v Europarku tlačili nove in nove verzije pozabe.
