Da se številni prebivalci Ljubljane v središču mesta že dolgo ne počutimo preveč lagodno, ni posebna novost letošnjega leta. A zdi se mi, da vsako leto decembra postane še malo huje. Še malo preveč. Vsega – stojnic s predragim kuhanim vinom, mladih vplivnic, ki pozirajo na Tromostovju, bizarne praznične razsvetljave, kakofonije božičnih hitov in harmonikarja, ki kot maskota, v vetru, dežju in snegu, preigrava, kakor piše na njegovem kovčku, "slovensko glasbo". Če naj bi mesta v adventnem času pričarala čarobno vzdušje, bi morala s svojimi prostorskimi, svetlobnimi in zvočnimi kompozicijami ohranjati vsaj temeljni del čarobnosti – skrivnostnost. A če je čar preveč osvetljen, preglasen in cenen, ne more ostati čar.
Sodobni (pred)božični čas se v veliki meri napaja s človeškim hrepenenjem po vrnitvi v idealizirano preteklost, otroštvo, preddigitalne oblike druženja, v december projiciramo predstave o tem, da je svet nekoč bil urejen, preprost in skladen – in da bomo prav to, vsaj za nekaj dni, zmogli obuditi. Če uporabimo Hobsbawmov koncept: na veliko izumljamo tradicijo. Tako se decembra srečujejo sorodniki, ki so vse poprejšnje mesece svoje probleme uspešno pometali pod preprogo, in se čudijo, da z obiskov odhajajo bodisi utrujeni od napornega izogibanja vsem problematičnim temam bodisi z velikim cmokom neizrečenega nelagodja v grlu bodisi odkrito razjarjeni, užaloščeni, nataknjeni, razočarani. Kogar zanima, kako se vsako leto malce drugače razcvetijo cvetovi disfunkcionalnih sorodstvenih razmerij, bo decembra zadovoljno brundal. Ostali bodo ostali praznik rok. Mar ni ravno to čar nostalgije? Da nam objekt želje vedno spretno izmakne. A če je kompleksen spoj prazničnega pričakovanja in družinskih resničnosti nekaj, česar ne moremo razrešiti atmosfersko, pa bi vsaj v javnih urbanih prostorih lahko terjali – malo več lepote? Ali vsaj okusa?
Letos decembra je na ljubljanskem Mestnem trgu kraljeval zmazek nekega komercialnega radia. V dobrodelnost zapakirana reklama (zase, kakopak). Prostorsko umeščen v očarljivo staro mestno jedro, kjer so pročelja stavb, sledeč krivini grajskega griča, rahlo zaobljena in se pod zanimivim kotom, kot bi ga zasukala replika Robbovega vodnjaka, Mestni prevesi v Ciril-Metodov trg. Umeščen, skratka, v enega redkih prostorov v državi, ki vsaj spominja na historično veličastje, ki ga občudujemo v večjih evropskih mestih. Umeščen tja, kamor zaide vsak obiskovalec, ki naj bi videl, zadihal, zaznal očarljivost krivin starega centra, občudoval Magistrat, vodnjak, obrise gradu nad mestom ... Kot v posmeh vsemu, kar bi lahko zaobjeli s konceptom javnih, skupnih prostorov – zasebna radijska postaja z vsem hrupom, ki ga razširja. Božična idila, ni kaj. Podobno cinično se v Novi trg zajeda Mastercard pravljična vasica, o kateri je antropolog Jaro Veselinovič napisal: "Pravljična vasica tako sama po sebi niti ni največji problem, če ne bi dejansko na najboljši možen način simbolizirala tistega, v kar se dokončno preobraža Ljubljana. Namesto javnih prostorov s pripadajočo infrastrukturo se množijo neskončni prostori potrošnje ter generične palače in rezidence, ki na dokaj neposreden način sporočajo, da je za vse ostalo tu – Mastercard." Ljubljana se tako, namesto da bi svojo ljubko zgodovinsko kuliso izkoristila za uspešno čaranje prazničnega vzdušja, decembra spremeni v natrpano, kičasto, ceneno in razglašeno sejmišče, kjer vlada predvsem čar profita.
Nato pa – klavrna podoba “spektakularnega panoramskega kolesa”, ki prav spektakularno kazi odprto površino trga, omejuje pogled na Rotovž in prostorsko povsem preglasi Kužno znamenje. “Ojoj,” je bilo vse, kar je rekel spremljevalec. Morda se v temi vrteče se kolo poda k programu, prikladno imenovanemu Čarobni Maribor, a sredi dneva takšna spektakularna pojava – umeščena v osrčje zgodovinske mestne vedute – čar le odvzema
V svojem nostalgičnem idealiziranju Maribora sem bila prepričana, da bom v rodnem mestu naletela na drugačno praznično podobo. "Sedaj pa se bova vzpela do Glavnega trga, strogega centra mesta," sem razlagala prijatelju na obisku, ko sva se vzpenjala po (ikonično smrdljivih) stopnicah, ki povezujejo Lent z višje ležečim osrednjim trgom. Nato pa – klavrna podoba "spektakularnega panoramskega kolesa", ki prav spektakularno kazi odprto površino trga, omejuje pogled na Rotovž in prostorsko povsem preglasi Kužno znamenje. "Ojoj," je bilo vse, kar je rekel spremljevalec. Morda se v temi vrteče se kolo poda k programu, prikladno imenovanemu Čarobni Maribor, a sredi dneva takšna spektakularna pojava – umeščena v osrčje zgodovinske mestne vedute – čar le odvzema. Ali v dveh največjih mestnih občinah v državi ni nikogar, ki bi rekel: "Tole na to lokacijo preprosto ne sodi" – in bil pri tem slišan? Ali pa moramo tovrstne prostorske tujke, podobno kot Mastercard pravljično vasico, "brati" bolj simbolično in razumeti vrteče se kolo kot prispodobo večnega cikla zamujenih priložnosti, v katerih se vrti Maribor? In komercialni radio sredi Ljubljane kot metaforo za (izgubljene) bitke, ki jih nekaj ulic stran bije javni radio?
Zdi se, da božična potrošniška mrzlica, kuhančki in lučke decembra preglasijo dogodke, ki bi si zaslužili bolj angažiran odziv javnosti. Tako je Večer – kljub vsem pomislekom in protestom zaposlenih in stroke – preseljen v Galerijo Gosposka, lučaj stran od spektakularnega kolesa. Tako je skoraj neopazno minila javna tribuna za tretji program nacionalnega radia, program Ars, na relativno mlačen odziv pa je naletelo tudi pismo urednikov omenjenega programa, v katerem so izpostavili katastrofalne posledice, ki jih bodo na kulturne in umetniške vsebine imeli finančni rezi programsko-produkcijskega načrta RTV za prihodnje leto. Namesto da bi javna tribuna o tem potekala v središču mesta in bila tudi simbolno postavljena v ospredje – nenazadnje gre za opozorila, da bo edini radijski program, ki celovito pokriva umetniško in kulturno dogajanje, prisiljen za štirideset odstotkov zmanjšati produkcijo radijskih iger, okrniti literarni program, zmanjšati glasbeno produkcijo, omejiti kritiške refleksije vseh umetniških zvrsti ... – v mestu kraljuje koncept kuhančkov in krame, ob kateri se bodo obdarovanci le prisiljeno nasmihali. Če bi mestna središča za manj klavrno božično vzdušje morali obvarovati pred razkazovanjem najbolj brezsramnega kapitalizma, notranjega, družinskega vzdušja ni moč razvozlavati zgolj na tej osi. Predvsem je naivno pričakovati, da bo drugače, kot je ponavadi. Pri nas je božična večerja glasna, malce kaotična in komična približno tako kot vsak skupni obrok v polni sestavi, kadarkoli v letu.
Ko smo letos na božični večer zmazali cel lonec curryja, vegansko potico, zlomili (in zalepili) babičin vrč in nato precej "fauš" odpeli standardni božični repertoar, ko je mami hotela plesati fokstrot, ko smo v nebo spustili lampijon in sta se psa le enkrat "spuntala", predvsem pa ko mi je fant zvečer rekel, da je komajda prišel do besede, sem pomislila, da je morda skrivnost božične idile vendarle moč strniti v nekaj sestavin: izbrana mešanica začimb, razglašeno petje in nenehno pozabljanje besedil, predvsem pa besede, veliko izrečenih besed, stavkov, zgodb, pripovedi, anekdot, replik. A zmeraj prijaznih, zanimivih ali smešnih. Skratka, nekako v duhu velikega renesančnega misleca Michela de Montaigna, ki je v eseju O umetnosti razpravljanja – njegove Eseje lahko v prevodu Branka Madžareviča končno beremo tudi v slovenščini – zapisal: "Najuspešnejši in najnaravnejši izraz našega duha je po mojem pogovor. Menjava misli se mi zdi slajša od kateregakoli drugega dejanja v našem življenju."
Obiščite spletno stran brez oglasov.
