Ta je namreč po tridnevnem obisku in dvostranskih pogovorih s kitajskim predsednikom Xi Jinpingom med vrnitvijo domov še v zraku izbranim medijem razložil, kako vidi evropsko prihodnost; kot nedvomno bolj strateško avtonomno od ZDA, zmožno suvereno predstavljati tretjo globalno velesilo (ob boku ZDA in Kitajski), za kar je po njegovi oceni treba paziti, da v politiki do Tajvana ne sledimo politiki ZDA. Če takšne strateške avtonomije EU ne bo sposobna doseči v nekaj letih, bo po njegovem mnenju postala vazal. S tem je Macron poskrbel za to, da so se mu tla pod nogami zatresla ne samo doma (kjer podlega kritikam in množičnim protestom zaradi pokojninske reforme), ampak tudi globalno. Predvsem s strani transatlantskih zaveznikov so vanj letele puščice, ni manjkalo niti kritike znotraj EU in distanciranja nekaterih vplivnih evropskih politikov. Evropski politični sopotniki Macrona so ostali v manjšini, pa čeprav je predsednik Evropskega sveta Charles Michel izjavil, da znotraj voditeljev držav članic EU ne manjka tistih, ki delijo takšen pogled. A kot kaže, ostajajo za zdaj bolj ali manj previdno tiho.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
