Kolumna Denisa Manceviča: Očetje in sinovi

Naslov je sposojen od Turgenjeva, svetovno znanega ruskega literata iz obdobja realizma, za kar naj mi bo v teh nevarnih časih splošne histerije proti vsemu, kar diši po ruski kulturi (še eni žrtvi Putinovega imperializma), oproščeno. Tako naslov kot tudi bistvo sporočila romana namreč najbolj približata temo, o kateri bo tekla beseda. In to seveda ni zgolj zapleteno razmerje med otroki in starši, ampak širše medgeneracijsko razmerje in konflikt. Kar je še kako aktualno tudi v našem okolju in ni izziv zgolj zahodnih družb, značilnost katerih je vladavina "starejših belih moških"; ameriški kongres so, recimo, v zadnjem desetletju v 80 odstotkih sestavljali moški, 80 odstotkov katerih so bili belci, njihova povprečna starost pa je bila 60 let.

Pred tedni sem imel priložnost prisluhniti uspešnim podjetniškim zgodbam o inovacijah in prodorih na tujih trge. Saj jih mnogi poznamo, čeprav v tem okolju globalno uspešnih posameznikov ne čislamo prav visoko. Uspešnih podjetnikov pri nas pravzaprav sploh ne maramo, saj hitro postanejo "globalni kapitalisti", še najbolj občudujemo športnike. No, vsaj to. Ta konkretni govorec pa je pritegnil mojo pozornost, saj zgodbe nisem poznal, obenem je izstopal kontekst uspeha: gre za poslovno zgodbo nekaj mladih podjetnikov (rojenih že v samostojni Sloveniji), ki so spravili podjetje na raven prodaje nekaj milijonov letno v času pandemije covida-19. Pa ne s prodajo papirnatih robčkov, prepakiranih v zaščitne maske, ali s trgovanjem s kripto valutami. Razvili so konkretni izdelek, ki rešuje specifičen problem mnogih po svetu, in ga globalno tržijo. Najbolj presenetljivo je, da so proizvodnjo izdelka s prvotne lokacije v Sloveniji prenesli na Kitajsko. Ob tem pa – ravno zaradi zaprtih meja na Kitajskem v zadnjih dveh, treh letih – lastne proizvodnje niti osrednjih poslovnih partnerjev sploh niso videli v živo! Kako je to mogoče? Dobrodošli v 21. stoletju.

O izzivih ohranjanja delovne aktivnosti starejših ob in po upokojitvi se v slovenski družbi veliko govori in aktivno razpravlja. In zelo prav je, da je tako. O problematiki medgeneracijskega razkoraka in enakopravnosti glede na starost pa bistveno manj. Pravzaprav skoraj nič, če smo iskreni. Pa ne gre zgolj za problematiko dostopa mladih do stanovanj, ki se je vse vlade zadnjega desetletja lotevajo precej neizrazito in pasivno, ampak tudi za vprašanja vključevanja mlajših generacij v procese odločanja, vodstvene funkcije tako znotraj javnega sektorja in življenja kot tudi gospodarstva. Takšnih razprav občutno primanjkuje, tu in tam se kdo oglasi, najbrž takrat, ko se zgodijo primeri, ki ne zadržijo več nakopičene pare; eden takšnih je bilo, recimo, leta 2021 imenovanje Dimitrija Rupla na čelo JAK. Ampak ti vzponi so kratke sape, potrebujemo resno medgeneracijsko razpravo in premik v praksah.

Zakaj v nekaterih družbah, po katerih se sicer v javnosti zelo radi zgledujemo (Skandinavija, baltske države), to zmorejo pri nas pa ne? Zakaj, recimo, jedro finske vlade sestavljajo ženske v tridesetih letih in je povprečna (!) starost estonske ministrske ekipe 45 let, medtem ko pri nas mediji govorijo o "menjavi generacij v slovenski politiki", ko dobimo predsednika vlade, ki je letnik '67? Zakaj je za mnoge globalne multinacionalke povsem normalno, da na vodstvene pozicije imenujejo mlajše generacije, predstavnike predvsem tako imenovane generacije Y, odraščajoče po razpadu blokovske delitve in na prehodu v novo tisočletje? Generacije, ki je odraščala v kontekstu globalizacije in vsaj navidezne rušitve meja, ki je desetletja pred tem odločilno oblikovala mentalni horizont voditeljev. Generacije, za katero je normalno, da si upa (!) iti na poslovno pot vzpostavitve proizvodnje v deset tisoč kilometrov oddaljenem kraju brez fizičnega obiska. Generacije digitalizacije, ki danes aktivno ustvarja in povečini ne razmišlja o fizičnih mejah Slovenije kot ključni determinanti razvoja. Generacije, ki je danes v Sloveniji precej neslišna, tako zaradi lastne némosti kot tudi obrambnih pozicij starejših. Ti se namreč na vso moč trudijo, da ohranijo status quo, v mnogih primerih tudi povezan tako s pridobljenimi pravicami in bonitetami kot tudi občutkom "to nam pripada, vi si boste morali to še priboriti".

Kot da je še vedno aktualna miselnost, da je uspešnost delovanja na področju /…./ (op.: poljubno vstavite dejavnost) povezana izključno z nakopičenimi leti, stažem in preteklimi zaslugami. Povsem zgrešeno. Tem namreč nihče ne oporeka, vsa priznanja za doseženo, ampak žal je tako, da uspešnost delovanja danes, v hitro spreminjajočih se okoliščinah, nikakor ni več premo sorazmerno povezana z leti. V ospredje prihajajo nove vrednote in kompetence, ki na povsem nov način formirajo poti do uspeha.

Tudi če tega družba in predvsem starejše generacije, ki danes še zasedajo večino vodstvenih funkcij, niso pripravljene priznati, nam ogledalo nastavlja zunanji svet. Nismo namreč več niti neuvrščeni niti Severna Koreja ali sodobna Rusija na poti v avtarkijo. Regijska, če ne že globalna konkurenčnost je tista, ki diktira, kdo so zmagovalci in poraženci danes in predvsem jutri. Pa s tem ne mislim na neoliberalne igre brez meja, ampak na okolja držav blaginje in visoke družbene vključenosti, ki pa so (surprise, surprise) tudi tiste, ki dosegajo nadpovprečno visoko dodano vrednost. Ne samo v zasebnem sektorju, ampak tudi javnem; ki imajo nizko stopnjo korupcije, vladavino prava in visoko politično kulturo. Ozrimo se k Skandinavcem.

Še zdaleč niso zgolj davki ali nestimulativno okolje (težko prenašamo uspehe posameznikov, kaj šele, da bi jih znali ustrezno nagrajevati) tisto, zaradi česar danes perspektivni mladi in talenti zapuščajo Slovenijo. Imamo cele mlade generacije, ki ne morejo razvijati lastnih potencialov, saj jim na poti do najbolj odgovornih in vodstvenih pozicij postavljajo ovire, ki so povsem nerazumne in ki niso namenjene temu, da bi mladi pridobivali dodatna znanja in izkušnje, ampak predvsem branjenju starih pozicij. Nedavno mi je sošolec iz študentskih časov pripovedoval, da dela v zasebnem podjetju z razpršenim lastništvom, v katerem je direktor star čez 70 let in že 10 do 15 let neuspešno "išče" naslednika. Išče v narekovajih zato, ker ga po pripovedovanju pravzaprav ne išče in ne želi najti, saj bi to pomenilo spremembo lastne pozicije moči, statusa, privilegijev itd. Vse to bi se še nekako dalo razumeti, če bi podjetje imelo globalni preboj ali bilo nadpovprečno uspešno, ne pa da komajda posluje s pozitivno ničlo vsako drugo leto.

Po principu "vedno smo tako delali" in z branjenjem lastnih pozicij izključno na podlagi kriterija nakopičenih delovnih let ne pridemo nikamor. Lahko samo stagniramo, kar se žal dogaja tako mnogim zasebnim podjetjem kot še bolj izrazito v javnem sektorju in obči konkurenčnosti družbe. Čas je, da bi se o tem v Sloveniji začeli aktivno pogovarjati in to tudi spreminjati. Že danes je namreč prepozno.

•••

V sklopu nekega projekta sem se na prvem srečanju pogovarjal z žensko srednjih let, ki dela v zdravstvu in je visoko izobražena, obenem pa bi glede na stroko pričakoval tudi dokaj visoko razvito stopnjo čustvene inteligence. A je sredi pogovora, ko sem predstavljal argumente pro et contra, hladno pribila: "Ja, ampak celo vaš šef je zadnjič izjavil drugače /…/." Ko sem jo začudeno pogledal in vprašal, kateri šef, je odgovorila: "Tisti starejši … kako je že …" Avtomatsko mi je prilepila oznako nekoga, ki v njenih očeh očitno niti ne more biti direktor ("res ne, saj je še premlad"), še bolj skrb vzbujajoče pa je, da se je z generacijsko etiketo lotila argumentov, ki sem ji jih predstavljal. Lotila na način, da sploh ni bilo pomembno, kaj sem povedal, saj je to povedal nekdo, ki v njenih očeh zaradi starosti (pa sem letnik 1981, za današnje študente že "gospod srednjih let", kot me naslavljajo) avtomatsko diskvalificiran kot relevanten sogovornik. Skratka, iz kategorije "Kdo ste pa vi?"