Kolumna Jureta Novaka: Osorej*

​The sun is the same

in a relative way

but you're older

Shorter of breath

and one day closer to death.

Pink Floyd: Time

Naneslo je, da spet pišem za Večer, ki izide v soboto, 24. decembra 2022. Božično poslanico 2022.

Dva - tisoč – dva – in – dvajset. Si morate mislit? Meni se zdi ogromno. Živimo v prihodnosti. Za nami so že dogodki, ki so jih v oddaljeno prihodnost postavili Clockwork Orange, Robocop, Back to the Future 2 in Bladerunner.

Letos se, prosto po Hollywoodu, dogaja Soylent Green, odlična distopija, ki temelji na pomanjkanju hrane, črnem trgu z mesom in kanonično ugotovitvijo: "Soylent green is people!" Zelo kmalu nas čaka Children of Men, kjer človeštvo ne more več imeti otrok, pa 12 Monkeys, kjer nas uniči epidemija.

Živimo v prihodnosti, ki morda ni čisto tako distopična, kot jo znajo zapakirati dobri filmi, ima pa marsikateri soroden element.

Negotovost in strah pred prihodnostjo? Kljukica. Sile in razvoji dogodkov, nad katerimi smo izgubili vsakršen nadzor? Kljukica. Pandemije? Lakota? Nerazumne vojne? Kljukica, kljukica, kljukica. Degenerirani in skorumpirani oblastniki. Podivjan kapitalizem. Razpad vrednot in beda moralnih avtoritet. Strah za prihodnost bodočih generacij. Kakofonija opozoril strokovnjakov, kaj vse bo šlo zdaj zdaj k vragu, če že ni prepozno. Živelj, ujet v svoja mala, kratkovidna, kruhoborska življenja.

Ni kaj, distopija je tu, samo da je, kako strašljivo, kako pregovorno, veliko bolj dolgočasna, razpršena, razdrobljena kot v dobrih filmih. Če že, živimo v kakšni B- ali C-distopiji, posneti s premajhnim budžetom in slabimi igralci, s scenarijem, ki ga ekipa piše sproti in nima ne repa ne glave, z dolgočasnim direktorjem fotografije in maskerji, ki vsak drugi dan ne pridejo na lokacijo.

Kuhanje žabe je mit. Saj ga poznate, ne? Če daš žabo v mlačno vodo in jo segrevaš počasi, naj ne bi opazila, da se temperatura dvigam in bi se skuhala pri živem telesu. Seveda to ni res in seveda so morali znanstveniki to eksperimentalno dokazati, ker imamo mite raje od resnice. Če gre žaba lahko ven iz lonca, bo šla. Hop. Če pa jo zapremo, ne more nikamor. In se bo skuhala.

In to slednje veliko več pove o nas kot o žabi.

Kuhanje žabe je prikladen mit, ko želimo pojasniti, kako smo prišli do sem, ampak predpostavlja lažno dihotomijo. Žaba skoči – hop – ven ali pa ostane noter in se skuha. Privilegija skoka ven v resnici nimamo. Iz sodobne družbe je zelo težko skočiti.

Če pa že, pristanemo na zelo različnih terenih. Ultrabogataši bi skočili na Antarktiko ali pa Novo Zelandijo v varne bunkerje, izolirane enklave. Hop. Ampak – in to je vprašanje, ki so ga ultrabogataši zares zastavili futurističnemu think-tanku – kako naj človek obdrži ali motivira služničad, ko gre ekonomija k vragu in denar ni nič več vreden? Razmišljali so o elektrificiranih ovratnicah, recimo. Ali pa družinah zaposlenih kot talcih.

Lahko pa nas iz družbe pahne – družba sama. Z izbrisom, denimo, za katerega se izbrisanim še vedno nismo oddolžili. Ali pa mehkeje, bolj perfidno, s počasnim odrivom na rob in dno, kjer po uradnih podatkih životari četrt milijona Slovenk in Slovencev.

Hop.

Ne, če smo že žabe in se kuhamo, nam ostane samo eno – da ugasnemo plin. Če že hop, potem hop na znanstvenika, ki nas kuha. Ampak še raje kot hop – stop.

In ni, da ni. Srečo imam, da sem obkrožen z ljudmi, ki se udejstvujejo, pritožujejo, izboljšujejo, predlagajo, razmišljajo, premikajo. Ogromno žab glasno kvaka, ogromno žab vleče kolegice žabe ven iz vroče vode, ogromno žab gradi in gladi in hladi.

Če živimo v distopiji, če vemo, da živimo v distopiji, nam ne preostane drugega, kot da se je lotimo. Kanec po kanec. Kvak po kvak. Hop po hop. Stop po stop.

In ker je film, ki ga živimo, tretjerazreden, je to precej lažje kot v dobrem. V dobrem filmu so motivacije jasne, dramaturški lok predviden, junakova pot začrtana, sile zla konsolidirane. V naši žlobodri od filma pa tako ali tako nihče ne ve, kaj točno počne, dramaturgija je razpršena in nefokusirana. Režiserja ni, scenarist je oddal prazne liste. To pomeni, da lahko film tudi stranski liki obrnemo v drugo smer.

In, evo, božična poslanica z mešano metaforo:

Drage žabe, obrnimo smer tega filma, kjer se v stranski vlogi pokuhavamo v mlakuži. Postanimo zvezde novega filma o veličastni žabji prihodnosti. Če iz distopije ne moremo naravnost v utopijo, zapeljimo vse skupaj vsaj v mjuzikel.

Rega. Rega. Kvak.