Kolumna Jurija Drevenška: Bob

29. 1. 2022 ob 19.57. Stojim pred zaveso v zaodrju. Prestopam se z ene noge na drugo. Neumorno. Neprestano imam občutek suhih ust, ampak nočem piti preveč vode, da mi vmes ne bi bilo treba iti na stranišče, to bi se mi v desetsekundnih pavzah zdela misija nemogoče. Na trideset sekund sprašujem, koliko je ura in koliko je še do začetka. Tisti zadnji dve minuti se mi zdita večni. Parkrat globoko vdihnem in izdihnem. Naenkrat Satch, samo vpraša, ali smo pripravljeni, in začne odštevati. Deset. Devet. Osem. Nič, to je to, ajde, gremo. Sedem. Sem zaprl zadrgo? Preveri! Šest. Pet. V glavi odganjam vse misli, se koncentriram samo na sedanjost, na tukaj in zdaj. Štiri. Tri. Pozabi vse, samo pusti si in uživaj, drugo v tem trenutku ni važno. Dve. Zakaj vseeno nisem naredil še zadnjega požirka vode? Ena. Začnem se premikati, luči na odru posijejo za trenutek direktno v oči, to je to. Gremo. Drage dame, dragi gospodje, dobrodošli …

Bob 2017: Če me spomin ne vara, mi je Jure Karas poslal sporočilo nekje v začetku oktobra. Sporočilo je bilo čisto preprosto, nepretenciozno. Ga zapišem v originalni obliki: "Jo, a boš kej v Ljubljani za eno kavo?" Hm, zanimivo. Z Juretom sva se sicer spoznala že v srednji šoli, na izletu v London in na Švedsko, kamor smo potovali z gledališkim krožkom Prve gimnazije. Nikoli nisva kaj preveč klepetala ali se družila, konec koncev je med nama štiri leta razlike, kar v najstniških letih pomeni vsaj osem več. Ampak zakaj pa ne? Grem na kavo, da ga vsaj pozdravim, predvsem pa, da vidim, kaj ga zanima. Verjetno pripravlja kakšno gledališko predstavo, ja, ja, sigurno je napisal nov tekst.

Dobila sva se na Petkovškovem nabrežju, naročila kavo, neobvezni klepet, kako si, kaj delaš, kje si, aha, a res?, zanimivo, ko Jure vpraša, ali me še zanima komedija, se še kaj ukvarjam z njo. Hecno, nisem pričakoval ravno tega, ampak je pa potrdilo moje sume, da ga zanima verjetno zaradi kakšne nove predstave, ki jo zagotovo pripravlja. "Ja, seveda, veš da, zadnje čase sicer ne nastopam kaj preveč v komedijah, kaj pa imaš v mislih?" Mrtvo hladno in direktno je samo izstrelil, ali me zanima vodenje Boba. Kaj? Kako, prosim? Pričakoval sem vse drugo, samo tega ne. "Kako, če bi vodil Bob leta? Ga ne vodi Toš?" Pove mi, da bo Toš po sedmih letih predal štafetno palico, da iščejo novega voditelja. Ni mi jasno, kaj se dogaja. Dobro namreč poznam Barbaro, ki je bila Tadejeva sodelavka in režiserka pri Bobih, in se spomnim, da je res že nekaj časa govorila, da je verjetno bilo tokrat zadnjič, ampak tega ne jemlješ resno, ker to so Bobi, to je utečena ekipa ljudi, to se ne menja. No, očitno so prišli novi časi. Juretu povem, da se nikoli nisem kaj preveč ukvarjal z mislijo, da bi bil voditelj česarkoli, to mi ni dišalo, a hkrati je v glavi vseeno vzniknil neki spomin, ki mi je rekel, da sem ob nekem gledanju Bobov sam sebi rekel, da bi mogoče tudi jaz enkrat poizkusil nekaj takega. No, zdaj pa imaš, pazi, kaj si želiš. Vprašam ga, koliko časa imam, da se odločim, odvrne mi, da bi bilo dobro čim prej. Okej, se slišiva.

Tuhtam, razmišljam, premlevam, na koncu si pa rečem, zakaj pa ne, kaj pa imam izgubiti. Čez približno deset dni pristanem in vaje se začnejo že nekje v prvi polovici novembra. Še danes sem Juretu hvaležen za vso potrpežljivost in vztrajnost na vajah. Mislim, da je minilo kar dosti časa, preden sva našla skupni jezik in preden sva se naučila, kako delujeva in kako ustvarjava. Nikoli se o tem kasneje nisva pogovarjala, ampak grem stavit, da so po poteku tistih vaj nekje v ozadju že potekali pogovori, kako naj se me menja še pred začetkom, ker, roko na srce, vse skupaj je na trenutke res izgledalo porazno, z moje strani. Kot pri vseh stvareh sem pač potreboval malo več časa, da jih razumem in doumem. Recimo temu trmast karakter ali pa se tistih doseženih petnajst točk na maturi pozna tudi v praksi. Verjetno je kombinacija obojega.

Najboljša stvar, ki jo je Jure naredil, je bila, da mu je uspelo prevarati me glede odmeva prireditve in jaz sem mu verjel. Nekako mu je uspelo prepričati me, da je to samo dogodek za dvorano in da naj me ne skrbi televizija, da je treba vzdrževati dobro voljo med živo publiko, vse drugo bo šlo samo od sebe. Šele po dogodku, ki smo ga zvozili nad pričakovanji, mi je kapnilo, da je to storil zato, da se nisem ubadal še z velikim dometom prireditve, ampak samo z vsebino in lastnim nastopom. Pametno od njega, jaz sem splaval, Bob pa preživel. Zveni lepo, brez napake, samo da do danes nisem razkril, da sem bil pred prireditvijo skrit doma na kavču, zvit v klobčič, pokrit z odejo čez glavo in sem govoril Niki, ki me je našla v tem položaju, da jaz tega ne zmorem, da bo vse skupaj katastrofa. Prestrašen mali vrabec. Čez dve uri na odru sem razmišljal o tem, da se ne smem ustaviti in da vem, kaj delam. Danes mislim, da vseeno nisem vedel.

Bob 2018: Česar nisem vedel prvo leto, sem vedel drugo. Domet, pritisk, kaj pomeni in kako izgleda polna dvorana, kako se po mestu govori o Bobih, ko se končajo, kaj pomeni nadomestiti prejšnjega voditelja … Prva in zelo pomembna razlika pri drugem Bobu je bila ta, da je bil jubilejni dvajseti in da je Večer želel temu primerno to obletnico tudi počastiti. Voditelj jih njegovo prvo leto ni zafrknil, torej so mu dali še eno priložnost. Huh, veliko zaupanje, dobro, pritisk je zdaj zares tukaj. Če sem prvo leto lahko še bil naiven in se od mene ni pričakovalo preveč, sem vedel, da je drugo leto to treba ponoviti, še raje nadgraditi. Tega mi ni nihče rekel ali zahteval od mene, samemu mi je bilo jasno. Tokrat sem jaz klical Jureta že oktobra in ga masiral, kdaj bodo teksti, kdaj bodo izjave, kaj bo koncept in tako naprej. Ni minilo dolgo, ko sva začela vaje, zastavila drug koncept, Jure me je vprašal, s kom rad nastopam, hotel je namreč, da bi imel partnerja na odru, in izbral sem Luko Cimpriča, sošolca na AGRFT-ju. Vaje z Luko in Totim Big Bandom potekajo gladko, vse gre po planu. Do tedna pred prireditvijo, ko se mi je po glavi začel vrteti film, kako je vse skupaj izgledalo leto prej in kaj vse to pomeni. Hladen pot mi že teče po hrbtu. Dan prireditve kljub tem skrbem nastopi in znajdem se na generalki. Vadimo otvoritveni song, ko me tonski tehnik po koncu vpraša, ali se na odru slišim dovolj in ali bi se rad slišal še bolj, ker mi lahko priklopi še dodaten monitor. Ker od viška glava ne boli, se seveda strinjam, ampak ne vem, zakaj novih nastavitev ne preizkusim, preden stopim na oder. Satch spet odšteva do začetka, jaz skočim na oder, ujamem intonacijo, in takoj ko začnem peti pozdravno pesem, zaradi dodatnega monitorja slišim samo svoj glas, spremljave pa več ne. Takoj mi je jasno, da bom fušal, in to najhuje možno, ne čisto do konca, ampak tisto četrtino do polovice tona. Auč. Praznuje se dvajset let Boba, ti pa dvajset let daleč od tega, da bi zapel točno. Hja, nič, kaj bom zdaj? Rečem si, da slabše ne more biti, se v sebi začnem smejati situaciji in svoji napaki in odvodim do konca.

Bob 2019: Samo ena odločitev je bila. Ne bom si več pustil, da se živciram pred začetkom. Lani sem si naložil takšno breme, da se letos tega ne grem. Briga me. Če sem že na tistem odru in skačem in zabavam druge, bom pa še sam užival. Prvo leto, ko načrtno odbijam vse moram in treba je in vse pritiske, svoje in od okolice, in se samo prepustim. Komaj čakam, da se Bob začne, da sem na odru. Letošnji Bob bo zame in moj užitek. Zavesa, odštevanje, začutim drugačen korak, drugo energijo, vzamem jo in po mojem občutku skupaj s publiko prvič sproščeno zajadram. Huh, da se.

Bob 2020: Ker smo se vsi skupaj znašli v teh čudnih, prelomih in epidemičnih časih, ni jasno, ali Bob bo. Čakamo in tuhtamo do zadnjega, pa se na koncu skupaj z Večerom odločimo, da kljub prepovedi kulturnih dogodkov naredimo spletno varianto. Nihče si konkretno ne predstavlja, kako bo izgledalo in izpadlo brez publike. Odločimo se za polovico krajšo varianto, ker menimo, da je devetdeset minut preveč, da bi lepo teklo. Snemamo v studiu in najbolj čuden občutek je ta, ko končamo in se samo s komolčki pozdravimo in že vsak odhiti v svoj avto in domov. Nobenega direktnega odziva, brez publike, brez srčnega utripa tisoč udarcev na minuto. Taki časi, nimaš kaj. Doma si prireditev ogledam po spletu in si mislim, da nikoli več ne bom videl publike na Bobu v živo. Čuden občutek, zmenek brez poljuba, morje brez soli, kava brez arome.

Bob 2021: Sploh bi ali ne bi? Že dve leti nisem bil na odru, huh, vmes se je marsikaj spremenilo, časi so absolutno drugačni, napeti, kot jih ne pomnim, kaj danes sploh pomeni satira, koga še zanima. Z Juretom debatirava kot še nikoli, o vsem, brez filtrov in vljudnosti. V petih letih sva dala skozi že marsikaj, postala sva stara zakonca, ki se sicer srečata enkrat na leto, a v tistem mesecu priprav gresta skozi vse faze zakona, gor in dol, levo in desno. Narediva neko osnovo in mislim, da sva deset dni pred Bobom prepričana, da sva postavila dobro osnovo. Zdaj se lahko samo še igrava, kar je dober občutek.

29. 1. 2022 ob 21.30. Končalo se je. Ljudje izgledajo zadovoljni. Ne dojemam še, da je konec. Z ekipo si čestitamo, smejimo se. V petih letih smo postali fantastičen tim, brez njih ne bi bilo možno nič, zavedam se tega. Grem v garderobo, telefon že piska, ga ne gledam, dam si čas, tuš, vdih, izdih, ko se zavem - konec je. Izdih.