En dan v začetku lanskega decembra. Dobro jutro, kava, voda, nekaj za pojest, pregledam novičke na Dnevniku, Večera nimam, se malce pretegnem, vzamem računalnik, upam, da se bo tokrat prižgal brez opozoril in iztikanja baterije, pogledam na hitro še nogometne novičke, ugotovim, da jih gledam že pol ure, izklopim, odprem mail in me zadene. Sporočilo mi je poslala Mestna občina Maribor. Bum. Kot predstavniku tistega dela šolarjev v osnovni in srednji šoli, ki so bili običajno med krivci in pobudniki raznih bedarij, ki se skoraj vedno neposrečeno končajo, mi je takoj letelo čez možgane, česa sem le kriv. Sem mogoče spet prejel neko parkirno kazen in je nisem plačal, sem pozabil odjaviti kakšen status bivališča, mi je potekel dokument? Nič od tega.
Dobro, mogoče je pomota. Gremo po vrsti. Naslov sporoča: Strategija razvoja kulture v Mestni občini Maribor 2022-2026. Uf. Kaj? Meni so to poslali? Zakaj pa?
Srce mi začne malce hitreje utripati, ker so mi nehote, ampak sumim, da namerno, potrkali na lokalpatriotska čustva. Adijo pamet. Maribor, oleole! Dobro, umiri žogo, gremo dalje. Kaj pa piše? Vljudno me prosijo, da odgovorim na tri vprašanja, na vsako z do 2000 znaki. Hm, ni malo. Moj doprinos naj bi bil delovni skupini, ki pripravlja strategijo, v veliko pomoč. Okej. Tri vprašanja, absolutno presplošna. Zakaj pa ne? Vse lepo in prav. Me pa gloda črv v glavi, zakaj se s tem ne ukvarja delovna skupina sama in jaz ne prejmem izdelanih predlogov in samo kaj dodam? Pokličem referentko in ta prijazno pove, da je to, da si povabljen, čast, da samo prosijo za pomoč.
Priznam, da mi je šlo na smeh. V časih, ko javni zavodi prednjačijo pri dumping cenah in podplačujejo zunanje delavce, jih silijo v vzemi ali pusti situacije, te iste vrste javni zavodi prosijo za pomoč na podlagi časti in pripadnosti. In to govorimo v časih, ko sta dobiček in donosnost nova vera, in v časih, ko so vsa sredstva, vložena v ljudi, predstavljena kot potratno porabljena, medtem pa provizije za prijateljevo podjetje in preplačani asfalti … joj, ne, ne hodi tja danes.
Pa tuhtam, ali ja ali ne, Maribor je le Maribor … Odgovori na vprašanja so nekega dne samo padli iz mene. In verjetno sem spet koga dregnil pod rebra v njegovem toplem fotelju.
Umetnost in kultura v Mariboru žal po mojem mnenju nista v najboljši kondiciji. Kakovost je padla, merila so prilagojena samo mariborski stvarnosti, ki je še vedno ujeta v gabaritih, "kar je mariborsko, je super". Maribor nima niti razvite kulturne scene niti ne kaže ambicij, da bi jo imel. Še vedno je prevladujoča mentaliteta iz nekih drugih časov, in to je, da je kultura dobra predvsem za kazanje novih krznenih plaščev na gledaliških premierah in otvoritvah razstav. Tako tudi raznolikost ne najde svojega mesta. V resnici je ni. Vse je zoženo na majhen prostor in ozko dojemanje sprejemljivega in dobrodošlega.
Delovne razmere so slabe. Dobre so recimo v SNG Maribor, pa še tam se tega ne zavedajo in v primerjavi z drugimi javnimi zavodi ne izkoristijo svojih danosti, prostora, prednosti. Ostali nimajo dobrih možnosti in zato je meni kot opazovalcu, ustvarjalcu in konzumentu kulture žal, da se vanje ne vlaga. Mesto je prazno in mrtvo, mrtve so hale, mrtvi bivši industrijski obrati, mi pa še kar gradimo nove bodoče mrtve hale v obliki Hoferjev, Lidlov, DM-ov. Potrošniška kultura über alles! Napolnimo stare stvari, dajmo jim novo življenje. Reciklaža in zeleno sta pojma 21. stoletja!
In med drugim pokažite tudi nek odnos do ljudi, ki jih vabite, da vam dajejo in pišejo ideje in strategije. Plačajte jih, recimo, čeprav simbolično. Ker s tem, ko v komisije in delovne skupine imenujete zaposlene v javnem sektorju, za predloge pa prosite prekarce, freelancerje, v resnici pokažete, da vam za kulturne delavce ni mar
V mestu in iz mesta se trenutno prebijejo samo posamezniki, ki sami vlagajo vase. Mesto in institucije so tukaj zaspani, neaktivni, žal tudi neambiciozni. V mariborski sistemski kulturi prebojnosti trenutno ni, potencial pa ogromen. Demantirajte me, prosim, če se motim, želim se motiti!
Edina kultura, ki se v Mariboru sprejema in podpira, je za zdaj samo nogometno navijaška kultura in sklicevanje na športni duh mesta. Največji potencial, ki so ga prepoznala vsa pametna mesta po svetu, se skriva v kulturi, kar zgovorno povejo tudi statistični podatki. Kultura in umetnost z lahkoto generirata razvoj. Kaj pa generira razvoj Pariza, Dunaja, Londona, Madrida, Prage, itd.? Ljudje se tja zgrinjajo, da vidijo kulturne stvari, ne trgovskih središč v centru mesta. Katera mesta so najbolj živa? Tista, ki so v svojem jedru ohranila edinstven lokalni kulturni pečat. Gentrifikcija ubija.
Je česa izrazito premalo? Premalo je podpore za mlade ustvarjalce in mlado publiko. Ljudi je treba dobiti na svojo stran. V času mojega odraščanja je bilo mesto bolj živo kot zdaj, in to kljub propadu vseh tovarn. Zdaj je mrtvo, včasih je v vseh kleteh brnelo od ustvarjalnosti in že takrat se je dogajalo, da se je vse, kar je imelo potencial, odselilo. Enako, še bolj drastično se dogaja zdaj. Kreativni potencial v mestu pospešeno izginja, prosperira samo mariborski provincializem, ni nobene vizije. Vizija pa so mladi, mladi z idejami, in pogum, da vlagaš v njih, v nekaj, kar je novo, odprto in neopredeljivo. Staviti na starega upehanega konja nima smisla.
Moja vizija je zelo preprosta: pojdite pogumno in zastavite drzno. Res spodbujajte kulturo, podprite dobre in že obstoječe prakse, vabite umetnike, naredite rezidence, podeljujte štipendije, da se ustvarijo projekti, rodijo ideje, da ni treba razmišljati samo o prebijanju skozi mesec. Dajte priložnost. Naj se Maribor začne tržiti kot mesto kulture, ne pa kot sedaj, ko je mesto umrlih potencialov. Žal je tako. Vabite ljudi, vabite mlade, vabite ideje, ki se hočejo tukaj realizirati, pa se ne morejo in zato odidejo drugam. Mesto si mora prezračiti glavo! Ne ponavljajte napake, ki se ponavlja neprestano - ne delajte mesta za petdesetletne bele avstrijske turiste, delajte mesto za mlade in mesto mladih. Upajte si resno postaviti Maribor na zemljevid Slovenije, da postane relevanten center, segajoč od madžarske meje do Celja, Dravograda in Brežic. Upajte si. Ne glejte na denar.
In med drugim pokažite tudi nek odnos do ljudi, ki jih vabite, da vam dajejo in pišejo ideje in strategije. Plačajte jih, recimo, čeprav simbolično. Ker s tem, ko v komisije in delovne skupine imenujete zaposlene v javnem sektorju, za predloge pa prosite prekarce, freelancerje, v resnici pokažete, da vam za kulturne delavce ni mar, in vse izpade tako, da so potencialne kulturne strategije samo nekaj za odkljukati in lep izgled. In smo spet pri slovenskem scenariju – imeli bi, plačali pa ne bi, saj bodo za, saj so naši. Ne delajte več tega!
Za sodelavce in svetovalce na kulturnem področju si izberite sodelavce, ki vejo več od vas, ki so se z nečim že dokazali, so bolj izkušeni od vas in imajo več stika s prakso. To storite zato, da se spet ne udejanji slovenska praska, ko se v komiteje vabi ljudi, ki s prakso nimajo izkušenj, ki niso naredili nič omembe vrednega, so pa svojo eksistenco rešili s posedanjem v odborih. Hvala lepa. Težava, ki se zna pojaviti, ampak je rešljiva, je ta - dobri ljudje vas bodo nekaj stali, nihče vam ne bo delal zastonj.
Dragi moj Maribor, draga občina. Konkretno se da razmišljati še naprej, streljam na slepo in hitro iz glave:
Zagotovite večjo finančno podporo vsem nevladnim zavodom, ki delujejo v MOM, naredite nov mestni kino še na desnem bregu (poleg tega, ki je planiran v Centru Rotovž), ustanovite še eno mestno gledališče, ki bi nagovarjalo drugo občinstvo kot SNG Maribor in bi imelo drugačen program, ki bi predstavljalo resno alternativo. Naj se oživi center mesta z rednimi kulturnimi dogodki in oddajanjem prostorov NVO-jem, ki najdejo vsebino, ki ni samo potrošniško usmerjena. Vrnite Borštnikovo srečanje v oktober, zdajšnji termin je slab, na živce gre tudi vsem ustvarjalcem, zakaj se z blagovno znamko, ki je prepoznavna, tako slabo eksperimentira? Berlinale, Cannes in Benetke tega ne počnejo! Dalje. Ustanovite mestni filmski festival s projekcijami na Grajskem trgu. Povežite javne zavode v mestu in spodbujajte ustvarjanje skupnih interdisciplinarnih projektov, čeprav je to lahko logistično zapleteno, zna pa eksplodirati v ustvarjalnosti. Pripustite mlade in perspektivne kadre k odločanju in kreiranju mestne kulturne politike in ne dajajte večnih zaslug tistim, ki jim je čas potekel. Vse se mora vrteti, nihče ni večen, časi se spreminjajo, novi ljudje novi čas drugače razumejo. Tri močne besede: pogum, vizija, drznost. Naučimo se kaj iz katastrofalnega EPK 2012 in poizkusimo videti, da očitno v Mariboru ni vse dobro in odlično. Naredite promocijsko kampanjo Maribor je kultura in v njo aktivno vključite mariborske kulturne delavce, da se mobilizira in privabi lokalno prebivalstvo. Predvsem pa razmišljajte svetovno, odprto, delujte pa najprej lokalno, nato državno in v končni fazi mednarodno.
Vso srečo zveni enostavno. Kako vse to narediti? Nimam pojma, nisem politik, vi ste in vi ste za to plačani. Vi ste si izbrali to nalogo. Jaz samo zastonj in za novo pridobljeno čast dajem ideje drugim. In nisem edini, okrog 50 nas je.
Se pa z veseljem vidimo čez štiri leta, če nam medtem ne pade vijol'čno nebo na glavo. Maribor!
Obiščite spletno stran brez oglasov.
