Štiri in pol desetletja nazaj. Nisem več otrok, a ne še fant. Vmesni čas besno plešočih hormonov. Nastopam na kvizu Tito, revolucija, mir! Danes se ne spominjam več, kako sem tja dospel, vem le, da so mi kvizi ležali. Vesela šola recimo tudi. Križanke v Pionirskem listu. Pri formalnem izobraževanju sem šepal, pri neformalnem sem blestel. Tako sem prišel na kviz Tito, revolucija, mir. Za pripravo smo dobili v študij primerno literaturo in pripetljaje komunistov in partizanov sem požiral z enako vnemo kot Karla Maya in Julesa Verna. Resnici na ljubo so bile za otroški miselni svet prirejene avanture partizanov in komunistov zelo podobne avanturam fantazijskih junakov. Na kvizu sem bil uspešen, s šolske napredoval na občinsko raven, nato pa še na regionalno; ko bi moral na republiško tekmovanje, pa se mi je zataknilo. Škoda, tam je verjetno nastopala dobra polovica današnje politične elite. Lahko bi jih spoznal že leta 1976, ne pa šele leta 1991.