Da si je ustvaril slovenski narod prav v tej stroki - zima in sneg in borba z njima - tako popolno izrazoslovje, kakor ga nima bržčas noben drug narod v Evropi, razen Rusov in morda Skandinavcev.
Tako je zapisal recenzent v dvajsetih letih minulega stoletja o že drugi izdaji Badjurove knjige Smuška terminologija.
Badjura je sicer že leta 1924 napisal temeljno delo slovenske smučarske zgodovine Smučar. To je prvi splošen in natančen priročnik o smučanju, v katerem je opisal vse do takrat znane vidike te dejavnosti, prav tako je kot prvi razumel in tudi propagiral družbene aplikacije smučanja. Povezovanje smučanja s kvaliteto življenja, na primeru bloškega smučanja, pa tudi povezava smučanja z etnološko tradicijo, razmišljal pa je celo o smučanju kot slovenskem političnem konceptu. Badjura je pred točno stoletjem mislil smučanje, ki se je imelo udejanjiti mnogo kasneje.
Vse to razmišljam, ko sedežnica stoji. Letošnja zima je od hudiča. Toliko lepih, sončnih dni, tako malo snega in toliko vetra. Sedežnice se ves čas ustavljajo.
Sam sem smučar. Pa ne mislim, da sem zimski turist, aktivni športnik ali kaj podobnega. Da sem smučar, razumem kot intimno opredelitev. Kot samooznačbo. Moj bančni račun mi sugerira, da je to bolj motnja kot kvaliteta.
Ne bom šel tako daleč, da bi smučanje povezal s filozofskimi načeli, kot je to uspelo Klementu Jugu z alpinizmom, a vendar to čudovito drsenje po snegu, skozi zimsko naravo, razumem kot stik z božjim. Kolikor je to brezverec v meni sploh pripravljen priznati.
Ko se naveličam opicanjenih vzhodnjakov, bradatih severnjakov in radoživih južnjakov, ki v zimskih mesecih kraljujejo po meni bližnjih smučiščih, se s turnimi smuči odmaknem v samoto. Tako že leta. In ker sem lansko sezono skoraj v celoti izpustil, se letos ne dam motiti. Dovolim, da mi tiščijo palčko v nos, švercam se preko meja, globoko diham v masko (če je zelo mraz, celo pomaga), a smučam.
Ta kolosalni uvod je nujno potreben za razumevanje nadaljevanja. V nadaljevanju srečam še enega smučarja, kot sem sam. Namreč Toneta Vogrinca.
Srečala sva se na prireditvi časnika, ki ga berete. Nekaj z osebo leta. Takih prireditev se načeloma izogibam, ker so dolgočasne kot sam hudič. A takrat sem se nekako znašel za okroglo mizo. Na drugem koncu gospod Vogrinec. Tako sem ga imenoval v mislih. Mučno tišino med predjedjo in glavno jedjo je prekinil on. Seveda on. Povedal je zgodbo. Tone Vogrinec je eden rekih Slovencev, ki mu epska širina ni tuja oziroma mu je bližje kot lirične note, h katerim gravitira narodova duša. Kot smučarja in kot zaljubljenca v smučarsko zgodovino me je zgodba prevzela. Pa sem - da še jaz nekaj prispevam - bleknil …
"To bi moralo biti v knjigi …"
Leto in pol - raje dve - za tem dogodkom, me je Tona prijel za besedo.
Trdim, da so v Sloveniji trije, največ štirje ljudje, ki si zaslužijo biografijo oziroma katerih spomine je vredno izdati. Ta histerija, da si vsak obrtnik, politik in umetnik v literarni kovačnici naroči svoje spomine, je za moje pojme brezzvezna. Ker spomini, resnično vredni spomini, niso historiat posameznikovega življenja, temveč naj povzamejo njegov vpliv na tok družbe. Na tok njene zavesti, ali na tok njenega zgodovinskega razvoja. Med sedanjimi generacijami bi rad, recimo, prebral biografijo Janeza Janše. Seveda pod pogojem, da bi šlo za iskreno izpoved, ne pa za strankarski PR.
Drugi človek, katerega biografijo bi rad prebral, je Tone Vogrinec. Izkazalo se je, da če jo hočem prebrati, jo moram najprej napisati.
Včasih, še preden sem Toneta spoznal, sem razlagal med dolgimi vožnjami, ko smo se v enem dnevu odpeljali na Mölltal, odsmučali in se zvečer vrnili, naslednjo tezo:
Menim, da sta Tone Vogrinec in Bojan Križaj prva osamosvojitelja. Še pomnite tovariši?
Ne bom govoril o ustavljanju proizvodnje in pouka, ko je bil Bojan na startu. Govoril bom o posebnem občutku vznesenosti, skoraj nacionalne hipnoze, ki ni imela v športu nobene prave osnove. Ker, to sem spoznal v več kot letu intenzivnega dela, je smučanje globalno gledano obroben šport; niti niso bili uspehi prve generacije primerljivi s kasnejšimi šampionskimi rodovi … A osemdeseta so nas skozi smučanje rodila v potentno nacijo. V smučanju smo našli navdih, kompas, ki nas je usmeril na pot nacionalnega preporoda. Navezanost slovenskega naroda na smučanje v osemdesetih, na smučarje in njihove uspehe, ni racionalna kategorija. Šlo je za prihod mesije, za uresničeno prerokbo, ki so jo pred stoletji izrekli na Blokah. Smučarska histerija je bila ves čas tu - le nekdo se je moral najti, da jo je spustil iz kletke. To sta bila Tona in Bojan.
Ko sem Tonetu razlagal svojo tezo, me je samo debelo gledal. To, kar sem mislil, da bo osnova najinega sodelovanja, da bom zgradil na smučarskih temeljih postavljeno zgradbo demokratičnih vrenj poznih osemdesetih, se je sesulo v sneg. Tona ni razmišljal oziroma se ni spominjal, kot bi si jaz želel. Tona in Križaj sta bila, ko smo mi doma noreli, v njegovi stoenki na poti na drugo tekmo. Doma se nam je smučanje zgodilo, njima se je dogajalo.
Delala sva leto in pol. Ali pri njem, v starem delu mesta ob stadionu, kjer mu je tekla zibka in kjer je SK Branik, ali pri meni, pod Ciglenco, kjer imamo sneg pogosto do aprila. Bilo je trdo delo. Ure dolgi pogovori, nato prepisi, oblikovanje, popravki, novi prepisi, novi popravki. Čistopis. Popravki. Uredniški pregled. Popravki. Lektura. Popravki. Fotografije.
V tistih urah, ko sem v slušalkah poslušal njegov glas, sem ga poskušal ujeti. Razumeti. Heroja naše mladosti, klovnovskega Štajerca, ki ga, kot nas vse Štajerce, gorenjski smučarski elitisti ne jemljejo resno … Ki vztraja na svoji poti, ki kšefta, si sposoja, se uči, počne neverjetne finančne akrobacije, uničuje družino in za seboj pušča brazdo skaljenih odnosov … Vse, čisto vse, polaga na žrtvenik krutemu božanstvu, ki je rezultat.
Izčrpal me je. In če je izčrpal vsega hudega vajenega pisuna, nočem vedeti, kaj je delal smučarskim reprezentantom. Kaj jim je delal in kaj jim je dal
Toneta ali Toneja - saj ne vem, kako sklanjaš mariborščino - sem našel kot upokojenca, ki igra golf. In je žrtev majhnih upokojenskih navad, kot so nedeljska skupna kosila, dopustovanja na istih lokacijah in bentenjem nad usodo države. A počasi, skozi mesece, sem lupil plast za plastjo, da sem odkril nekdanjega velikega maga slovenskega smučanja. Neusmiljenega, diktatorskega, toplega, človeškega in zajebanega. Da sem odkril vagabunda med Mariborom in Ljubljano, ki morebiti kot nihče drug ne združuje nasprotij obeh mest. Oluščil sem ga do plasti, kjer se skriva ambivalenten odnos z mestom, v katerem se je rodil, ki ga je proslavil in ki mu je, vsaj po mojem razumevanju, večkrat obrnilo hrbet. Kot ga rado obrača najboljšim svojih sinov, ker je mesto pač malomeščansko. Ker je Maribor majhno mesto, polno zavistnih meščanov.
Izčrpal me je. In če je izčrpal vsega hudega vajenega pisuna, nočem vedeti, kaj je delal smučarskim reprezentantom. Kaj jim je delal in kaj jim je dal. V času najinega sodelovanja jih je poklical na desetine. Športnikov, trenerjev, funkcionarjev. Vsi dvignejo telefon, ko pokliče Tona. Še danes. Z eno izjemo.
Dogovorjena sva bila za absolutno iskrenost. Zmogel jo je izpovedati, jaz sem se jo trudil ujeti.
Zato me je zima odrešila, ko je knjiga odpotovala v tiskarno.
Guganje na ustavljeni sedežnici je meditacija in razmišljam o 503 izrazih, ki jih je Rudolf Badjura našel za sneg, zimo in smučanje.
Slovenci smo s snegom čustveno povezani podobno, kot so Arabci s peskom. Zato snega ne gre jemati zlahka. Jaz to vem, Tona to ve.
… Snežni poprh, gnilec, veselec, sren, komaj za seme ga je, debela zima …
Založba me je za moje delo pri biografiji Toneta Vogrinca Vsi me kličejo Tona primerno plačala. Ampak ko je bilo vsega konec, sem dobil od Toneta njegov osebni dar. Smučarsko jakno. Bil sem ganjen.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
