Kolumna Marka Radmiloviča: Žabe svatbo so imele

Do knjižnice priljubljenih vsebin, ki si jih izberete s klikom na ♥ v članku, lahko dostopajo samo naročniki paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Glasovno poslušanje novic omogočamo samo naročnikom paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Poslušaj
Profimedia

V zadnjem času, ko pod okovanim škornjem mediji cepajo kot muhe, se prilika o kuhanju žab, ki jo je Janša podal ob začetku vladavine, preizprašuje na novo. Različni analitiki jo interpretirajo in poskušajo razumeti v trenutnem kontekstu slovenske medijske krajine.

Da še jaz podam svojo interpretacijo, v kateri bom poskušal pojasniti, kako in čemu bodo propadli slovenski mediji in kaj bo to pomenilo. Za vse nas.

Neke vrste novinar sem že več kot tri desetletja. Ves čas kot prekarec, a na srečo pišem za ugledna slovenska občila. Za nacionalne edicije in programe nacionalnih avdio-vizualnih ponudnikov. Sodelujem v najrazličnejših redakcijah, poskusil sem se v najrazličnejših žanrih. O sebi nimam grandioznega mnenja, niti se ne dajem v nič. Zlata novinarska sredina recimo.

In kljub naporom s pisanjem, snemanjem, dokumentarnim delom in satiro nisem mogel več živeti. Lahko sem preživel. Plačal položnice, osnovne stroške ... Ampak za kaj več pa že ni šlo.

Žal pišoči kot ustvarjalec ali soustvarjalec javnega mnenja potrebuje več kot le kruh in vodo in streho nad glavo. V primerjavi s slovensko preprostostjo žurnalizma ne razumem kot policije brez uniforme, ki v medijih odkriva hudodelce in jih naznanja organom pregona. Raziskovalno novinarstvo je zame mit, stranpot ali v najboljšem primeru del novinarstva, nad katerim sam nisem navdušen. Nisem bral ruskih klasikov, da bom pisal o kurjih tatovih …

Sam menim, da mora novinar ali pišoči najprej družbeno stvarnost razumeti in jo nato v mediju interpretirati. Za tiste bralce, ki tega uvida ne zmorejo ali zanj nimajo ne orodja, ne volje, ne časa.

Lahko tudi s kritičnimi toni, lahko z imeni in priimki. Prav tako mora biti novinar senzibilen na usode posameznikov, predvsem pa mora ogromno tega videti in doživeti. Novinarstvo se ne rojeva na tiskovnih konferencah.

Novinar mora potovati in brati. Ne nujno v tem vrstnem redu.

Samemu mi to ni več uspevalo. Honorarji so se vsak mesec hitreje topili v vsakdanje življenje, privilegij sedenja, bolščanja v strop in razmišljanja o nič je bil izgubljen. Teksti so postajali storilnostno naravnani. In vedno več jih je bilo.

Tako sem naredil to, kar se mi je zdelo edino smiselno. Našel sem si še eno zaposlitev. Tako kot devetdeset odstotkov mojih sovaščanov sem odšel v Avstrijo. Na gradbišče.

"Bauštela for ever!"

Prijatelji so se križali in zgražali. Držali za glavo, nekateri so se smejali, misleč, da gre za potegavščino. Ni jih bilo malo, ki so mi povedali, da bo z delom na gradbišču moja kredibilnost kot pišočega strmoglavila v brezno; sam menim, da se bo od tam dvignila.

Naj pojasnim: vzgojen sem bil, da je vsako delo častno. Tudi ali predvsem fizično delo in po dolgih letih sedenja sem pretegnil svoje mišice. Od sedme zjutraj do pete popoldan delam na gradbišču prizidka ORF na Dunaju.

Novinar iz Slovenije gradi novo bivališče novinarskim kolegom iz Avstrije. Kako lepo.

Skupaj s pisano množico južnoslovanskih narodov in skupaj z brati iz bivšega vzhodnega bloka sem zadnjih nekaj mesecev gradil avstrijsko blagostanje. Za kar so me Avstrijci bogato nagradili. Da bom skrajno resnicoljuben in pravičen; s fizičnim delom na avstrijskem gradbišču do kosila zaslužim honorar za pričujoče pisanje.

In sedaj k osrednjemu delu zgodbe. O kuhanju žab. Mit, da slovenski mediji ječijo pod tiranijo, je produkt taistih medijev. Nikjer pod Stalinovo sliko ne sedi vrhovni cenzor, ki z bičem in poljskim telefonom deli svoje ukaze novinarjem o tem, kaj naj pišejo. Zadeva je mnogo bolj perfidna, kot se za počasno kuhanje dvoživk spodobi. Krastačji "sous-vide"!

Novinarsko in končno tudi človeško integriteto ti počasi nažirajo z ekonomsko odvisnostjo. Novinarski prekariat pozna ta princip že desetletja, zadnje leto pa so se z njim srečali tudi redno zaposleni, ki so, vsaj v resnih medijih, bili do nedavnega še na varni strani. Počasi pa oblastniki, nadzorniki, vplivneži in lastniki tudi njim zapirajo pipico.

Če česa, se človek, sploh v pandemijskih razmerah, boji izgube dohodka. Te vrste strah je tisti primarni, vseobsegajoč in dušeč. Zato novinarji tiho pristajamo na kompromise. Najprej na take, na katere sem pristajal sam. Piši več za manj. Delaj več, brez premisleka, brez razmisleka, brez priprave; zapolnjuj prostor in minute. Brez dopustov, bolniških, regresov, brez kakršnihkoli pravic, ki izhajajo iz dela. V tem začaranem krogu se znajdeš, še preden se zaveš, in če ne bi izstopil na avstrijskem gradbišču, bi danes pel slavo županu, jutri predsedniku vlade, pojutrišnjem lastniku edicije, naslednji mesec pa bog ve kateremu magu slovenskega oglaševanja.

A da sem se znašel z Bosanci, Albanci, Srbi, Čehi, Slovaki, Poljaki, Madžari in še kom na prepihu avstrijske prestolnice, ni bil zgolj diktat eksistence, temveč tudi nujna zaščita moje integritete kot pišočega. Šele z ekonomsko neodvisnostjo se lahko pričnem posvečati svoji integriteti javno delujočega. Šele ekonomsko svoboden sem lahko iskren do vas. Kot ujetnik mezde vam potencialno lažem v vsaki zapisani besedi.

Enkrat sem bral, da imajo sodniki tako visoke plače zaradi tega, da jih skušnjavec ne bi vodil v pravniško korupcijo. Takisto bi moralo veljati za novinarski ceh.

Dejstvo je, da smo kot družba preinformirani. Da vsi vemo vse o vsem, je žalostna posledica digitalizacije našega vsakdana in naših življenj. In v to brozgo informacij bi moral rezati žarek svetilnika razmišljujočih in pišočih, ki bi kazal smer, kamor naj se kot družba odpravimo, da se ne razbijemo na čereh otoka "svete preproščine".

Zadnjič je nad Dunajem tulil prav nemaren severnik, ki te prepiha do kosti. Ob treh popoldne sem šel na kavo in v zavetju sem srebal poživitveni odmerek. Zazvoni telefon in na drugi strani je novinarka izjemno uglednega medija in izjemno ugledne rubrike. Nekaj izpostavljenih in uglednih slovenskih novinarjev sprašuje o stanju medijev pri nas. Če lahko dam izjavo.

"Žal sem v tujini, na Dunaju," pravim.

"Ni problema, lahko preko zooma," pravi ona.

Dogovoriva se za zvečer in odžebram svoje misli o stanju medijev pri nas. Ko končava, neobvezno vpraša:

"Kaj pa počnete na Dunaju?"

"Na ORF delam," pravim.

"O, to pa je lepo," pravi ona.

Ste že naročnik? Prijavite se tukaj.

Preberite celoten članek

Sklenite naročnino na Večerove digitalne pakete.
Naročnino lahko kadarkoli prekinete.
  • Obiščite spletno stran brez oglasov.
  • Podprite kakovostno novinarstvo.
  • Odkrivamo ozadja in razkrivamo zgodbe iz lokalnega in nacionalnega okolja.
  • Dostopajte do vseh vsebin, kjerkoli in kadarkoli.

Več vsebin iz spleta