"Rešitve, v katere nas potiska nova realnost, morajo zato bolj pogumno nagovarjati ključne segmente, predvsem pa več časa posvetiti iskanju poti implementacij nadstandardnih rešitev."
Če ne bi občasno bral literarnih in gledaliških kritik, bi pomislil, da bolj nerazumljiva sintaksa od zgornje v slovenščini ne obstaja. Če sem prijazen. Če pa sem navihan, zapišem, da več nesmislov v eni povedi slovenščina ne zmore.
Stavek je zapisal minister Počivalšek, ko je odstopil šefico slovenskega turizma. Ne verjamem sicer, da je stavek zrasel na njegovem zeljniku; zanj je poskrbel njegov PR-team. Verjetno novi PR-team, saj je starega, ki ga je nasledil na ministrstvu za gospodarstvo, najverjetneje zamenjal.
Zamenjujem, torej sem!
Začnimo z empirično trditvijo, da toliko popolnih nesmislov, kot jih zadnje tedne trobezljajo naši vladajoči, v prosti reji enostavno ni mogoče najti. Nesramnosti, neslanosti, škandaloznosti in podobne termine, ki so nas razveseljevali v prvih mesecih te vlade, so zamenjali retorični in komunikacijski nesmisli.
Zadnjič, ko je minister Tonin kupoval vojaško letalo, je visoko postavljen vojak izjavil, da "Slovenska vojska z njim dobiva vertikalno mobilnost". Enako bo izjavil tudi, ko bo minister v naslednjih mesecih kupil podmornico.
Kakorkoli; vladajoči ga lomijo tako na debelo, da se pri razmišljujočem pojavi tista znana dilema: "Naj se jočem ali naj se smejem?"
Seveda se je treba le še smejati. Kajti vlada Janeza Janše je šla klasično pot komične tvarine. Na začetku mandata se je polovica občestva zgražala, polovica je ploskala; nekje na polovici mandata se je celotno občestvo vlade balo, zdaj pa se polovica dela, kot da ni nič, druga polovica pa se zabava. Smeji. Kajti ministri, s premierom na čelu, so prehodili komediografski križev pot, kot ga prehodi vsak, ki dovolj časa vztraja onkraj dosega svojih zmožnosti in pristojnosti. Na koncu takšna oseba postane karikatura samega sebe. Hodeči vic, vsem v posmeh.
Velik del Slovencev nasprotuje uradnim pandemskim razlagam. Imamo celo natančno številko, nekaj manj kot polovica jih je … Njihovo prepričanje v svoj prav ima na drugi strani tehtnice grozljivo utež - bolezen, smrt. A vztrajajo v svojih zmotah, celo za ceno ultimativne žrtve. Zelo podobno je z ministri sedanje slovenske vlade. So proticepilci slovenske politične zgodovine. Vztrajali bodo v svojih zmotah vse do bridkega konca
Zgolj že prej omenjeni Tonin. Po moje bi morali slovenskemu političnemu katolicizmu vzeti čekovno knjižico iz rok. V preteklosti so se že izkazali s strastnim kopanjem bančne luknje in zdaj se fanté, ki redno obiskuje bogoslužje, ukvarja z nakupom orožarne, ki bi mu jo zavidali celo bližnjevzhodni diktatorji. Jezus Kristus bi se v grobu obračal - če bi v njem ostal.
Ampak nazaj k bistvu. Med zadnjim pustošenjem po slovenski kadrovski krajini sem se tako le še zabaval. Včasih bi bil ogorčen! Poln pelina bi se razburjal v delu zaupanega mi javnega prostora. Zdaj pa mi gre na smeh. Ko izvajajo klasične stalinistične čistke in jih zakrivajo s pokvečeno sporočilnostjo uradnih izjav, se noro zabavam:
"Rešitve, v katere nas potiska nova realnost, morajo zato bolj pogumno nagovarjati ključne segmente, predvsem pa več časa posvetiti iskanju poti implementacij nadstandardnih rešitev."
Otroci imajo za takšno skrpucalo primeren izraz: "WTF?"
V skladu s svojim novim jazom bom recimo od NSi-ja zahteval, da mi pridejo odvijačit sončno elektrarno, ko inštalirajo svojega mojstra na čelo GEN-I-ja. Elektrarno mi je privijačil na streho gospod Golob. Gospoda Goloba sem imel rad: zaupal sem mu, zdelo se mi je, da ve, kaj govori. Zdelo se mi je, da je človek, ki mu je mar. Za stranke podjetja kot tudi za planet. Oboje je zame bistveno.
Take stvari me zabavajo te dni.
Ampak ves ta moreči uvod je bil potreben, da pridemo k bistvu današnjega pisanja.
Vladajočim moje posmehovanje ni mar. Kot jim ni mar posmehovanje celotnega ceha slovenske satire in komedije. Pred žaljenjem v javnosti so se zaščitili s sodnim pregonom po službeni dolžnosti, na posmeh še niso pomislili. Torej: če brijem norce iz vladajočih, me zaenkrat še ščiti varen plašč Ježkove satire. Vprašanje sicer kako dolgo, ampak kar me navdušuje in čudi, je dejstvo, kako zelo debelo kožo imajo politične elite. Lahko zabavljaš čez njih, kolikor hočeš, doseg našega ostrega peresa ostane ničen. Smo ščeneta, ki lajajo v luno. Strupene puščice satire impotentno padajo v mlako, polno kuhanih žab.
Žalitev (sploh ker žalijo tudi sami) jim sicer pride blizu, posmeh pa očitno (še) ne.
Kamorkoli se ozrem, se vse norčuje iz sedanje slovenske vlade. Kar res ni posebno težko, ker se je ministrski zbor, kot da bi nastopali v commedii dell'arte, postrojil v galerijo grotesknih tipov. In kot takim bi človek pričakoval, da bo komu počil film. Da bo kdo vzrojil, obupal, vrgel puško v koruzo, izgubil živce ob vsem tem zabavljanju … Ker - kot to ve vsak izmed nas - lažje je prenesti še tako grobo žalitev kot posmeh. Žalitev je domena bontona, posmeh je domena intelekta.
In ko gledam oblastnike, kako posmehu in žalitvam navkljub vztrajajo v svojih zmotah, si ne morem kaj, da njihovih vzgibov ne iščem v še eni ultimativni perverziji slovenskega genija, ki nam jo je razkrila pandemija.
Velik del Slovencev nasprotuje uradnim pandemskim razlagam. Imamo celo natančno številko, nekaj manj kot polovica jih je … Njihovo prepričanje v svoj prav ima na drugi strani tehtnice grozljivo utež - bolezen, smrt. A vztrajajo v svojih zmotah, celo za ceno ultimativne žrtve.
Zelo podobno je z ministri sedanje slovenske vlade. So proticepilci slovenske politične zgodovine. Vztrajali bodo v svojih zmotah vse do bridkega konca.
Moje edino vprašanje ob tem je: "Ali vztrajajo, ker imajo debelo kožo, ali pa imajo debelo kožo, ker so pri koritu?"
Obiščite spletno stran brez oglasov.
