Kolumna Marka Radmiloviča: Superjunaki

Zadnjič sem, povsem po naključju, odkril, za kaj gre pri civilizaciji. Kot moja preostala odkritja bo tudi civilizacijsko razodetje ostalo povsem neopaženo. Kar pa ne pomeni, da ga ne bi vsaj malo poskušal deliti z bralstvom.

Ko je bil moj sin majhen, sva hodila v kino. V glavnem gledat filme o superjunakih. Otrok se je nad njimi navdušil, jaz pa sem bil dober oče. Ki izjemno rad hodi v kino, ne glede na žanr prikazanega. Ogleda filma v kinu mi ne morejo nadomestiti noben udoben kavč, udobje doma, petmetrski televizor in podobno. Kino je kino.

Tako sva leta religiozno hodila gledat superjunaške filme. Naučil sem se vsega potrebnega in danes imam nekatera znanja in vedenja, zaradi katerih me je mogoče malo sram, sploh pa ne vem, kaj naj si z njimi počnem. Na kratko: s sinom navijava za produkcijo Marvel in kot taka iz srca sovraživa izdelke produkcijske hiše DC in se iz njih norčujeva. Vem, kdo so "maščevalci", kaj so kamni moči, kje v Afriki je mogoče najti skrito državo, kaj se dogaja po drugih planetih in kako je mogoče leteti v jeklenem oklepu, če si pripadnik orožarskega lobija. Vem tudi, da so nordijske legende na pol resnične in kako nujno je treba, da se med delom v laboratoriju primerno zaščitiš. Ker je bil v laboratoriju nepreviden Peter Parker, smo dobili Spider-Mana, in ko je bil v laboratoriju nepreviden brezimni Kitajec, smo dobili somrak civilizacije.

Dolga leta, ki sem jih preživel s ciničnim odnosom do stvarstva, sem prisegal na edinega verodostojnega superjunaka, ki je seveda Superhik! Lik iz neponovljivega Alana Forda, ki jemlje revnim, da daje bogatim. Ampak potem sem začel opažati, da se to v resnici dogaja; da me bogati ves čas po malem ropajo in da posledično postajam vse bolj reven. Ko se je Superhik tako iz stripovske fikcije naselil v realnosti, me je nehal zanimati …

Vrnimo se torej v kino oziroma v svet filmskih superjunakov, ki so, vsaj zadnje desetletje, filmske studie rešili pred propadom s tem, da so v prepad potisnili na stotine planetov, pošasti in filmskih režiserjev … Ko sva torej navdušeno pričakala vsak nov film o superjunakih (po navadi izideta dva na leto), sem sam predstave prebavljal s kritično distanco - primerno odraslemu gledalcu in kritičnemu opazovalcu vsakdana. Takrat je Jakob hodil v kino z navdušenjem. Nato je on odrasel, jaz pa sem se postaral in situacija se je spremenila. Zdaj on hodi gledat filme o superjunakih s kritično distanco, jaz pa jih požiram z neprikritim navdušenjem.

Namreč, najin obred sva zadržala. Nekakšen oče-sin fetiš je to. Ko pade v kinematograf superjunak, s superjunaškim poklekom, greva v kino.

Tako tudi oni dan. Zadnja evolucija človeka pajka. Malo me je bilo sram, ker sem v dvorano švercal prigrizke in pijačo. Zaradi korone namreč ne prodajajo kokic, kino brez kokic pa nekako nima smisla. Ko se je začelo, sem potolažen ugotovil, da so čips švercali v dvorano prav vsi obiskovalci, in po začetnem odpiranju vrečk sem se v miru prepustil filmu.

Ker ne gre za filmsko kritiko, sploh pa, ker (za razliko od predsednika države) vem, kdaj je treba po ogledu filma držati jezik za zobmi, se v cineastično analizo ne bom spuščal.

A ko je človek pajek hodil po zidovih in se guncal na pajčevini, se nisem mogel znebiti neke misli - kot bi mi jo vsadila sugestija, povzročena z magijo, vredno samega dr. Stranga.

Za kaj gre? Miselni ustroj superjunaka je sorazmerno enostaven. Ves čas in neprenehoma rešuje svoje sodržavljane, a ker uraduje pod masko, ga (razen milijonov gledalcev) nihče ne prepozna. Superjunaki so bili nekoč najbolj znani anonimneži na planetu.

Danes pa se je to spremenilo v korenu; planet je postal kolektivna skupnost najbolj znanih anonimnežev.

Superjunak, prav tako kot življenja milijonov, ki so se spremenili v internetu, ni oseba, temveč je simbol element … Tudi ko se zamenja filmski igralec, ostaneta lik superjunaka in njegova vloga v svetu nespremenjena. Še pred desetletjem je šlo za otročarijo, zadnjič pa sem se ujel, da živim v svetu, kjer je ideja superjunaka prisotna povsod in ves čas.

Hočem povedati, da me ves čas nekaj ali nekdo ogroža in da me ves čas nekdo poskuša rešiti. Če vzamem le dve klasični kataklizmi iz superjunaškega sveta: virus, ki bo pobil vse prebivalstvo, ali podnebje, ki bo onemogočilo bivanje na zemlji. Obe predpostavki sta bili pred dvema desetletjema izključno v domeni scenaristov, danes sta v domeni dnevnih poročil. Vsa ikonografija - množična histerija populacije, ki je prepričana, da ji ni več rešitve, majhna skupina zarotnikov, še manjša skupina nevednih, a dobro mislečih, in na koncu rešitev, ki je superjunak - se mi izriše vsak večer znova, ko si ogledam dogodke minulega dneva. Podoba, da je izredno težko, ampak da nam uspeva in da ne bomo potonili po zaslugi supermoči in supersposobnosti nekaterih posameznikov, je prestrelila našo družbo, kot šibrovka prestreli fazana. Bolj dramatične ko postajajo razmere, več je superjunakov, ki se jih ponujajo rešiti, in trenutno smo le korak od tega, da se ljudje, ki rešujejo to državo, pričnejo plaziti po stropu in verjeti, da je zemlja okrogla ravna plošča in da je naša prestolnica Asgart.

Ampak opažanje je zgolj opažanje, če si razmišljujoči ne zna razložiti, od kod je fenomen prišel in kaj se bo z njim zgodilo. V čem se je torej naša realnost približala fikciji iz svetov, v katerih so doma superjunaki? Odgovor je prišel nekje proti polovici filma in se je skrival dve vrsti pred nama. Superjunaki se večino časa sicer bojujejo, razstreljujejo stvari, letajo naokoli, zapirajo in odpirajo prehode v onostranstvo ali pa si popravljajo opremo. Ampak med temi eksplozivnimi trenutki filma morajo superjunaki, zaradi dramaturgije, nekaj pa tudi zaradi lastne želje, živeti tudi običajno življenje. Sploh tisti, ki imajo posvetni alter ego. Torej se zaljubljajo, prepirajo s starši in drugimi avtoritetami ter počnejo čisto običajne stvari. Meni je to dobrodošel premor med nabitimi akcijskimi scenami, ko se stara čutila ponovno umerijo na običajno raven zaznave …

Ampak ob zadnji v kinu se je vse spremenilo.

Človek pajek si je dal opraviti z ljubeznijo in osebno tragedijo in vzdušje v filmu se je temu primerno umirilo. Kakšnih pet minut ni nič eksplodiralo in iz zvočnikov je namesto bobnenja prihajala umirjena glasba. Dve vrsti pred nama je sedela skupinica kratkohlačnikov, osem, devet, morebiti deset let. In umirjeni toni oziroma junakova superpavza jih ni niti najmanj zanimala. Niso jih zanimale travme, tragedije, čustvovanja in druge nepotrebnosti, ki - tako v filmskih šolah - lik oblikujejo, mu dajejo verjetnost, globino in s tem identifikacijsko prijemališče.

Mulci so, ker tri minute ni nič eksplodiralo, iz žepov potegnili svoje telefone in pričeli igrati video igrice. Do takrat sem menil, da sem v krvosesnem svetu digitalne zabave videl že vse, a me je obnašanje fantičev povsem sesulo. Da film, ki je za trenutek izklopil turbo pogon, nemudoma zamenjaš z video igrico, in to med javnim predvajanjem, je bilo, vsaj zame, novo. Kajti na telefonskih ekrančkih, ki so potisnili film v ozadje, so se dogajale eksplozije in pošasti so mrle v tisočih - vse tisto, kar si je človek pajek drznil za nekaj minut opustiti. Mulci so bili do slabosti superjunaka, predvsem pa do njegove dolgočasnosti, neusmiljeni. Bil sem ogorčen; malo zaradi dogajanja, malo zaradi tega, ker so s pobliskavanjem ekranov in glasnim komentiranjem motili predstavo. Sicer nisem hotel izpasti kot godrnjalo, ki se razburja na kino predstavi, a me je rešil Jakob, ko se je spravil dve vrsti nižje in mulcem zašepetal nekaj krepkih. Seveda ni nič pomagalo in rešil nas je človek pajek, ki je uničil newyorško znamenitost ali dve.

A sam sem odsotno zamudil razplet dveinpolurne drame, saj sem se zgubil v razmisleku o povezavah med nenehnim reševanjem naše vsakdanjosti in nenehno zahtevo po drami. Kajti pav to so počeli otroci - zasvojeni so bili z dogajanjem. Zasvojeni s potrebo po nenehnem vznemirjenju, po nenehni latentni agresiji in nenehnemu občutku nadmoči.

Manifestirali ali pa podoživeli so parafrazo "nenehne vzhičenosti" Pascala Brucknerja.

Neprestano se mora kaj dogajati in ta potreba po neprekinjenem toku intenzivnega in predvsem dramatičnega drvenja je podlaga za obstoj superjunakov večernih TV-dnevnikov.

Nenehno migotanje ekrančkov.

Naši superjunaki, kamor prištevam v prvi vrsti politične, gospodarske in medijske elite, niso samonikli. Niso nastali v kovačnicah globokega vesolja in niso posledica laboratorijske nesreče. So posledica naše obsedenosti z intenzivnim dogajanjem; s slabimi novicami in sladostrastjem, ki nas preveva, ko gre vse narobe. So produkt bolestnega pehanja za materialnim, so pastirji čred iskalcev večne sreče … So logični odgovor na še pred stoletjem nezamisljiv ritem življenja. So posledica nenehnih konfrontacij in konfliktov vsakega z vsemi.

Superjunaka v resnici ne potrebujemo, da nas reši, temveč ga potrebujemo, da nam ni dolgčas!

In še najpomembnejše: kljub temu da njihove obraze dobro, še predobro poznamo, se superjunaki slovenske realnosti skrivajo za maskami.